kos (901-1.000)

okolico, zlasti pa Samoglavino. Tam pa je našel	kos	razbitega kovčka, v katerem so bili Francozi	A
ne verujem. Kmetujem svojo zemljo že dober	kos	svojega življenja in, če mi ne zamerite, več	A
odgrne iz prta na mizi ležeči hleb in ga silen	kos	odlomi pa v nedrje pod ohlapno srajco spusti	A
. / da je v Polesku dobil dve izbi in velik	kos	njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova	A
bil čvrst mladenič, za moč vsakemu v okolici	kos.	Imel je baje posebno lepe črne oči, sicer pa	A
beraču nalašč in še posebej daru dala, dober	kos	klobase mastnice (a Bog vedi, da ne iz radovednosti	A
jeziti Urha, o katerem je vedel, da mu ni vsak	kos	v rokah. Ko berač Urh s Kostela vidi, da je	A
je bil gospod tudi njemu ponudil kočo in lep	kos	zemlje, ali Črtek je pomislil, da na stare dni	A
je sodniku Sumereku namežikal! I, ta mu bo že	kos!	« »Mi se zanj potegnemo, kadar je treba, on pa	A
strmeti tja ob sodnikovem vrtu in zakaj je zadnji	kos	klobase hitro pogoltnil, da bi se bil skoro	A
službo izgubimo vsi do enega. Sami jim nismo	kos,	drugi čuvaji pa vedi ga bog kje so.« »Veste	A
je moral Simon koj, da svojemu nasprotniku ni	kos,	kajti dobil je prek komolca desne roke rano	A
vino zaslužil, pa bal se je ugrizniti. »Še	kos	kruha bom dal povrhu, mož, snejte tisto,« reče	A
je.« Na gmajni vrh smreke si je požvižgaval	kos.	Na zorani njivi pa je zakrakala vrana.	A
kaj pomagali?« »Saj boš vsej čredi lahko sama	kos,	ko si mlada in hitro hodiš.« »Ne vem, če bom	A
Podlipnik. Prinesel je Jerneju polič vina in	kos	pogače, da je imel izgovor za svoje poizvedovanje	A
jesti. Pa oča mu je vselej opoldne odlomil	kos	svojega kruha. Marko je pozabil nanj.	A
stopila iz hiše. Domov je prinesel Marko lep	kos	mesa.Podlipnica je bila dobrih rok in Rozalko	A
si je samo drobljanec kruha, razdelil ostali	kos	med Volkuna in Hrusta, ki sta ga kaj hitro pohlastala	A
pred psom pa zbežali. Samo Gros mu j′ bil	kos,	k′ je utekel koj bos, je cok′lce zmaknil, se	A
Radi smo storili tako, saj bi bil vsak rajši	kos	kruha premlatil z zobmi kakor pa troje sovražnikov	A
Francoze gonili. Jaz hitim v hišo, vzamem	kos	pol pečenega mesa in letim čez polje; bal sem	A
hvaležni, naredili so mi prostor in mi odrezali	kos	gorkega konjskega mesa.Kónj nisem mogel napojiti	A
sva skoro enaka.« Pri tem je zavil oblačilo v	kos	starega časopisa ter se hotel odpraviti.»K nocojšnji	A
zdelavati; in v ostri dovtipni besedi je bil vsakemu	kos.	Premagala ga je edina njegova »baba«, kakor je	A
jima je pri izstopu iz kočije vlekel dobršen	kos	svilnatega, s čipkami obrobljenega krila po	A
mizi je tudi že ležala cula in v njej debel	kos	kruha, malo svinine in v posebnem zavitku malo	A
prej vzel iz svoje zbirke; položil jo je pod	kos	stekla in v poltemi je bila videti sedaj na	A
stopljenega vlil v vodo in prinesel sedaj ta	kos	v sobo. »Le čujte, oče ‒ pa sedite!	A
poslušal je pazno. Vedež pa je sukal in potakal oni	kos	stopljenega svinca, o katerem je Molek menil	A
je priberačila mimo hiše, dajal ji je rad brž	kos	kruha ali kak krajcar, da je le dalje šla.Nocoj	A
njega vsakovrstno šivalno orodje, klobčiči in	kos	tkanine. Akoprav ta tvarina sama na sebi ni	A
katerega je sedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen	kos	ali pa vzplapotala plaha taščica.Mladi ljudje	A
posejanemu nebu in sedaj in sedaj se je utrgal	kos	plamena, švignil nekoliko pedi kvišku in ugasnil	A
je odšel, odnesel je še nekaj poličev moke in	kos	zabele v vreči. Mali Štefan pa je postal res	A
grehov vsakega, kdor imenuje kaj nepremičnega ‒	kos	zemlje svojo last, zapisnik, kjer se redno dolgovi	A
je tlačil ter gledal, kje bi si ceneje kupil	kos	sukna. mOh, glej ga no ‒ Matevža!l ogovori ga	A
je bil zunaj med svetom pridobil že dobršen	kos	one lastnosti, ki daje človeku hitro spoznati	A
kaj ste povohali danes, da se vam tako mudi,	kos	kruha mi dajte pa malo mleka, kislega; vam bom	A
modrovali. Po dolini se je čulo žvenketanje	kos	in odmevajoče, včasi ne preveč harmonično ukanje	A
Debeli mah je tešil glas njenih stopinj in črni	kos,	ki je pod grmovjem v listju iskal črvov in žužkov	A
njegova, obuli so mu čevlje in dobil je velik	kos	pogače v žep, češ da vidijo gospodje, kako dobro	A
pogače tudi ni bilo več, namesto nje pa majhen	kos	črnega kruha. To je bil najlepši dan v letu	A
rasto in sosedje kupujejo njegova zemljišča ‒	kos	za kosom, večajo in širijo svoja posestva, Svetlinovo	A
domači tako storili, vzel je bil tudi on dobršen	kos	rženega kruha s seboj na pot in ta mu je sedaj	A
ves prejšnji dan ni použil drugega nego oni	kos	kruha, ki ga je bil vzel s seboj, pokimal je	A
v dolu, v glogovini kraj laza se oglaša prvi	kos.	V gabru nad Vidom pleza veverica in puha pri	A
bil pozabil! Gledi, gledi, sinoči sem našel	kos	papirja tam doli ob cesti in nekaj je bilo pisanega	A
stisnil papir v kepo in ga vtaknil v žep. »	Kos	klobase bom zavil vanj, če jo dobim pri Topolščaku	A
med nevesto in nje prekosavsko zalvo in bil	kos	svoji težavni nalogi. Znal je zanimati malobesedno	A
Plahtaliču, ki je pri tej gospodi popolnoma	kos	svoji nalogi. Ko se dostojno pripravijo in pride	A
sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko odtrgal	kos	očito na mizi ležečega načrta; saj je bilo tisto	A
naloge, kakršnim so bili v 19. stoletju jedva	kos	odrasli mladeniči. Rudovar je povedal, da so	A
priliki v mojo delovno sobo in si tam utrgala	kos	nekega mojega načrta, ko ji ni nihče gle dal	A
/ . / stran 272 . / dal pod prste. V tisti	kos	mojega črteža je potlej zavila tikvico dozdevnega	A
del svoje osebne udobnosti in svobode in velik	kos	svojega imetka edino zato, da si je pridobil	A
sprememba v morja enoličnosti. Ako pa krmilar ni	kos	svojemu poslu, ako celo vihar pritisne na valove	A
vzdigoval je bremena, ki jim drugače nista bila	kos	dva, drva je prevažal brez živine.»Lovrač, Lovrač	A
pred nekaj urami Bogatajev hlev, je štrlel le	kos	zidu.Kjer so stali žaga, mlin in kamra, so se	A
spet vrgla kar počez. Tu človeška roka ni bila	kos	silam, tu je omagala volja, ki sicer gradi jezove	A
sme poditi, na svoje si se ulegel ... Še tisti	kos	sonca je tvoj, ki sije nate.Nak, grunt je le	A
»Poglej mojo obvezo na glavi! To je	kos	ženskega krila.Moja hči Almira je v onem nepristopne	A
kratkem, a prijaznem toku v »véliko vodó«. Lep	kos	gozda ob straneh bil je imovina gospoda Mirodolskega	A
tako ogenj delati, tako kuriti, to je tudi	kos	poezije, gospa!Pa še nekaj je, zakaj rabim,	A
ujameš, brez večerje ne bodeš, nič se ne boj;	kos	kruha imava, zasluženega, ne izprošenega; zaslužen	A
položi dekleta. Posrečilo se mu je tudi, da najde	kos	lojéve sveče in kar treba, da se luč naredi	A
Res je imel večerjo pri sebi: toda kaj bo	kos	trdega kruha oslabelemu gosposkemu dekletu?	A
je bilo treba samo v nedrje seči, pokazati ti	kos	papirja, moje orožje, dokaz moje nedolžnosti	A
sreča in veselje v njunih srcih! Čuj, kako lepo	kos	poje v zelenem smrečju!In lepo je prepeval črni	A
v zelenem smrečju! In lepo je prepeval črni	kos,	pesem tako žalostno, tako veselo, izvirajočo	A
ter ne daleč od njega na smrekovi veji sedi	kos	in jima prepeva.Nepopisna grenkost mu zalije	A
grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje	kos	večerno pesem svojo.Bolj in bolj pojemajo glasovi	A
boju brat z bratom, ljudstvo z ljudstvom za	kos	zemlje, za puhlo slavo, za kratek čas!A kaj	A
Cel svet je tvoj, pa te ni sram, da prosiš za	kos	kruha!Dobil ga boš takrat, ko bodo prebirali	A
pri gorenjskih kmetih. Kmetje so dali vsakemu	kos	ajdovega kruha, kupico mrzle vode in za posteljo	A
jih niti tam niso obveselili. Dali so vsakemu	kos	zmesnega kruha iz ovsa in prosa, kupico najslabšega	A
tako spretne in srečne svinjarice, da jim niso	kos	niti za to rejo že od nekdaj sloveče Zakrakovke	A
deklino je bila velika sreča, da ji starka ni bila	kos,	drugače bi ji bila pomulila vse lase z glave	A
rumene, lepo dišeče, iskreče se kapljice in velik	kos	kruha. Zdaj jo pogledam bolj natanko.	A
naveličali. Dva ali trije še niso bili Rusu	kos.	Kadar pa so ga obsuli in ga je prijel za vsako	A
hčerice so kmalu mrtvi in pometani iz gnezda. In	kos	ali drozg ali škorec ali ščinkavec redi zdaj	A
nanesla v gnezdo kukavica. Ali Zelnikar ni bil	kos	ali škorec, najstarejšega je spoznal in dal	A
tisti hip začne robec goreti. Mrlič zgrabi	kos	platna, ki je ležal na postelji, in pravi:	A
primilil, da ga je povabil včasi k sebi, mu dal	kos	štruce in mesa in kako ponošeno obleko, da mu	A
ga ni strah volka, ali je tudi dokazal, da je	kos	tudi zveri, ki je desetkrat hujša od volka	A
Krakovo, tod Šentjernejsko in Krško polje. Velik	kos	te blagoslovljene zemlje je skrbno obdelan v	A
precej in radost se mu še poveča, ko mu poda	kos	potice in veliko dvajsetico.Začel se je sam	A
je prijel od Balasa ali Mete kako klobaso ali	kos	štruce in potice, se ni mastil nikoli sam.	A
E, pa veš kaj? Če si dela	kos,	poskusi, morda ti steče. Les in drugo pripravo	A
okrepčati.« Popivši dve, tri kupice in pojedši	kos	kruha, je povedal stari Kleščar prigodbo, ki	A
kadar zabeljuje nevesta jedi. Če dene cvret cel	kos	slanine, ki ga je odrezala, ni nič prida, je	A
Deklica blekne togotno: »Nečem. Rajši bom vzela	kos	pleča, ker vam ga je toliko ostalo; vidim, da	A
je obdelovala Micika. Takim besedam nisem bil	kos.	Postal sem tako mehak in gorak, da sem se jel	A
lepo navihal. Oderuh je našel mojstra, ki mu je	kos.	S smrekami ni težko plačevati obresti.	A
kmalu jim je pokazal, da tuji modrijani niso	kos	kranjskim gumpcem.Ne vem, kdo je znal že tako	A
in več stotin drugih duhovnikov. Če niso bili	kos	skušnjavam taki učeni bogoslovci, mar mislite	A
in že v otroških letih je jela kazati, da je	kos	svojim rojakinjam. Dedce je lovila že v štirinajstem	A
To so hude živali. Smrt jim ni bila	kos.	Večkrat je butila na prag, ali naprej ne koraka	A
Najhuje se je vame zaletaval goriški zgodovinar	Kos.	Kaj mislim o tem svojem spisu jaz, sem že povedal	A
kdaj in s kakovimi pripomočki jo je spisal.	Kos	in vsi drugi kritiki pa so popolnoma pozabili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani