To oboje bi zadoščalo za blaženo življenje; vendar človeška nrav ali pravše slabost zahteva še nečesa več: nekaj pravzaprav nepotrebnega in celo često kvarnega. Saj veš, kako se vsakdo v srcu veseli tuje hvale, najsi ni zaslužena; in kako ga peče tuja graja, najsi je upravičena Opazoval si že, kako je marsikdo žrtvoval velik del svoje osebne udobnosti in svobode in velik kos svojega imetka edino zato, da si je pridobil priznavo in odliko nestalno, spremembno sodbo ‒ drugih ljudi, često malovrednih vrstnikov. Ta nepotrebna potrebščina je čast in slava, da ne govorim o poštenju.