Ko je Molek začul besedo »kolomon«, spreletela ga je kar groza, pa poslušal je pazno. Vedež pa je sukal in potakal oni kos stopljenega svinca, o katerem je Molek menil, da je iz njegovih križevcev nastal, ter je slovesno govoril: »De nar ni daleč; morebiti se bo še dobil! Čakati bo treba.