kje (401-500)

Večer pa bil je daleč. Kdo ve,	kje.	Umaknjen in razvezan kot besede, ki stečejo	A
Tudi pica. Pojéva.	Kje	je zdaj natakarica? Ah, je že tu.	A
vedno mimo pihnem, pa delam prav tako, kot oni.	Kje	v scenariju so se zatipkale gospe? Ker v filmu	A
popravil. Če zdaj razmišljaš ‚kdo in kaj in	kje...	’ Za božjo voljo, se je pač zgodilo!	A
sekund ječe odklenem vhod. Kakšen Odklop! WC,	kje	si?Čepe odložim torbo in se aaaah! odlijem.	A
Veselo se predajam sinekuri in premišljujem:	kje	je že Hugo? Bil je tu, na polici, poleg Sketa	A
Vina natoči!« Ljuba Ani Ani,	kje	so moje rokavice? Tu so, dragi.	A
Tu so, dragi. Ani,	kje	je svinčnik? Tu je, dragi.	A
Tu je, dragi. Ani,	kje	sta palica in torba? Tu sta, dragi.	A
Na neznani postaji obstali smo ne vem ne	kje,	ne zakaj. Ob progi rumeni dren cveti in žal	A
gleda ‒ ha, kleti Turčin! Da vedel bi jaz,	kje	ropar prebiva, katero ozidje moj biser zakriva	A
truda umirajo ji, počíla bi malce si rada. A	kje?	Tu hiše, tu strehe ni!	A
dajala mi enkràt? . / . / stran 115 . / Samo	Kje	nek′ zemlja grobe krije, kjer junaki domačije	A
odvesla. Takole je mlinar poprašal ženo: »Oj	kje	si obleko zmečkala tako? In kaj se je zgod′lo	A
zastira neba modrina, romar me prepozna, ve, od	kje	sinjina. Krilata je ptica edina, le ona sme	A
so posteljo postlali, me v pustinjo izgnali.	Kje	so vrhovi dreves, krošnje zemeljskih čudes;	A
so vrhovi dreves, krošnje zemeljskih čudes;	kje	doline iz ledu in spomina?Čas je iz brez.	A
glavo sveta, po glasu izvem, kam pelje cesta,	kje	je ukaz.Naj grem?	A
Igla, zataknjena v srce, rjavi. Od	kje	se lesketa? Tisoč svetlobnih let bom prespala	A
Topoli ob jesenskih cestah.	Kje	so poetje, da ne vidijo teh topolov? Beli pokopališč	A
O, ti nisi labod na rdečem morju, žena si;	kje	si, da se naslonim v tvoje naročje in da utonem	A
In v tla sem zaprt. Joj, sanje,	kje?	O, v moje srce prišla je smrt.	A
obali. Mrzlo jutro je zableščalo, (o bogve	kje	so že bile ladje) mi pa ‒smo šli na vrt, pobrali	A
razpela, da tebe, Neznani, bi vase ujela. ‒ ‒ ‒	Kje	si, kje si? O, strašna, o, strašna ta črna je	A
tebe, Neznani, bi vase ujela. ‒ ‒ ‒ Kje si,	kje	si? O, strašna, o, strašna ta črna je noč, vendar	A
‒ ‒ ‒ Potopiš. ‒ ‒ ‒	Kje	si, ti duše moje tečajnik, kje, o, reci, sedaj	A
Potopiš. ‒ ‒ ‒ Kje si, ti duše moje tečajnik,	kje,	o, reci, sedaj se mudiš? Zemlja kabna12	A
nocoj moj hram, v njem nocoj sem sam, oj sam.	Kje	si, deklica, nocoj, nocoj bi rad bil sam s teboj	A
besede, pala in obstala. Če umrete, bratje bori,	kje	se bom spočila, recite mi, dragi bratje, s kom	A
....................................... 135	Kje	so moje rožice ............................	A
....................................... 137	Kje	so tiste ptič′ce moje .....................	A
....................................... 139	Kje	so tiste stezíce ..........................	A
/ Čin, čin, čin Čin, čin, čin, Drežnica,	kje	so kozice, gori na travici, kjer ni vodice.	A
mu pevala noč bi in dan. Da sem jaz rožica,	kje	bi cvetela? Dragemu bila bi okenca kras; on	A
srečevali, da te ne bodo spraševali, kod si hodil,	kje	si bil, da si čeveljčke zrosil. Jaz sem hodil	A
na svet. Sinka je zibala, milo se jokala: »	Kje	pa si, fantič, zdaj ti?« Fantič odšel je daleč	A
v drugo faro; kaj bom revež zdaj počel, oj,	kje	bom drugo ljub′co vzel? Mežnar je že dan zazvonil	A
se bo vid′lo to ravno polje, da bom vid′la,	kje	fantič moj gre. Oblaki, razkadite se!	A
Da se bo vid′lo to jasno nebo, da bom vid′la,	kje	fantič moj bo. Litri, napolnite se, kozarci	A
pa sem jo vprašov: »Al′ ′maš kej d′narja?«	Kje,	kje, kje bom jemal, kje bom jemal, da bom tebi	A
sem jo vprašov: »Al′ ′maš kej d′narja?« Kje,	kje,	kje bom jemal, kje bom jemal, da bom tebi dajal	A
vprašov: »Al′ ′maš kej d′narja?« Kje, kje,	kje	bom jemal, kje bom jemal, da bom tebi dajal	A
maš kej d′narja?« Kje, kje, kje bom jemal,	kje	bom jemal, da bom tebi dajal. Lani sem kupil	A
planin′čice, ljub′ca moja, pojd′ z menoj! »	Kje	bova ostajala, vandrovček moj?« V oštarijici	A
iz majol′čice, ljub′ca moja, pojd′ z menoj! »	Kje	bova spala, oj, vandrovček moj?« Gor na štalici	A
Po Sav′ci ... . / . / stran 137 . /	Kje	so moje rožice Kje so moje rožice, pisane in	A
. / . / stran 137 . / Kje so moje rožice	Kje	so moje rožice, pisane in bele, moj′ga srca	A
pomlad je šla od nas, vzela jih je zima, mraz.	Kje	so moje ptičice, kam so zdaj zletele? Oh, nedolžne	A
Zanke b′le nastavljene, ptičke so se ujele vse.	Kje	je tista deklica, v vrtu je sedela, lepa kakor	A
mine tudi lep obraz. . / . / stran 138 . /	Kje	je fantič zdaj vesel, ki je to prepeval, da	A
bo ga več pri nas. . / . / stran 139 . /	Kje	so tiste ptič′ce moje Kje so tiste ptič′ce	A
stran 139 . / Kje so tiste ptič′ce moje	Kje	so tiste ptič′ce moje, ki po zraku letajo, ki	A
ki po zraku letajo pa men′ veselje delajo.	Kje	so tiste rož′ce moje, ki po vrtih rastejo, ki	A
ki po vrtih rastejo pa men′ veselje delajo.	Kje	so tiste rib′ce moje, ki po vodi plavajo, ki	A
men′ veselje delajo. . / . / stran 140 . /	Kje	so tiste stezíce Kje so tiste stezíce, k′ so	A
/ . / stran 140 . / Kje so tiste stezíce	Kje	so tiste stezíce, k′ so včasih bile? Zdaj pa	A
142 . / Ko bi jaz vedela Ko bi jaz vedela,	kje	je moj ljubi, jaz bi mu kupila sama za svoje	A
bi jih nosil fantič moj. Ko bi jaz vedela,	kje	je moj ljubi, jaz bi mu kupila sama za svoje	A
da bi ga nosil fantič moj. Ko bi jaz vedela,	kje	je moj ljubi, jaz bi mu kupila sama za svoje	A
letos pa b′ rada že cel′ga teleta. Jav, jav,	kje	bom jemal, kje bom jemal, da bom ženi dajal	A
že cel′ga teleta. Jav, jav, kje bom jemal,	kje	bom jemal, da bom ženi dajal. Lani sem kupil	A
zvezdice gledat′ je šla. »Oj, ljubček ti moj, oj,	kje	si ti hodil, da te ni b′lo tak′ dolgo nocoj	A
sam si priča bil, ti sam in zvezdnato nebo,	kje	sem pod oknom bil. Zdaj veni, veni, rožmarin	A
/ O, le mamka vi, vi O, le mamka vi, vi,	kje	so vaše hčeri, o, le mamka vi, vi, kje so vaše	A
vi, kje so vaše hčeri, o, le mamka vi, vi,	kje	so vaše hčeri? O, le mamka vi, vi, ′mate lepe	A
ivje Po gorah je ivje, po ravnem je mraz, oh,	kje	si ti, dekle, oh, kje sem pa jaz! »Oj, fantič	A
po ravnem je mraz, oh, kje si ti, dekle, oh,	kje	sem pa jaz! »Oj, fantič, ti praviš, zakaj mi	A
. / stran 302 . / Preljubo veselje, oj,	kje	si doma? Preljubo veselje, oj, kje si doma	A
veselje, oj, kje si doma? Preljubo veselje, oj,	kje	si doma? Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca	A
Preljubo veselje, oj, kje si doma? Povej,	kje	stanuješ, moj ljubček srca! Po hribih, dolinah	A
stezice, pretemne so noči; da bi jaz mogel vedet′,	kje	moja ljub′ca spi. Oj, mam′ca, kaj vas vprašam	A
ur′ce je hoda.« Oj, mam′ca, kaj vas vprašam,	kje	vaša hči leži? »Ti smrkav′c, kaj boš vprašal	A
par. Jaz sem pa uboga, revna stvar, bogve,	kje	hodi moj par. Rib′ce po vodi plavajo, vsaka	A
prijatelj, drugje, li misliš dobiti na tujem jo	kje?	Je marsikdo hodil po svetu več let, povrnil	A
zašumeli lesi ‒ oj, mladost ti moja, kam odšla si,	kje	si? Oj, mladost ti moja, kam si se ′zgubila	A
Oh, zakaj so meni te bistre nogé 64 Oj dekle,	kje	si ti doma 65 Oj sveti, sveti, lunica 66 Oj	A
tičca mi poje Ena tičca mi poje, pa sam ne vem,	kje:	tam v hostc′ na vejci sedi. Oh tičca, nikar	A
[ Prlekija ] . / . / stran 65 . / Oj dekle,	kje	si ti doma »Oj dekle, kje si ti doma, ker te	A
stran 65 . / Oj dekle, kje si ti doma »Oj dekle,	kje	si ti doma, ker te nobeden ne pozna?« »Jaz sem	A
Stari bab′ sem jih prodav.	Kje	je tista baba? V hrib sem jo pokopav.	A
V hrib sem jo pokopav.	Kje	je tisti hrib? Voda gaje vzeva.	A
Voda gaje vzeva.	Kje	je tista voda? Golobčki so jo popili.	A
Golobčki so jo popili.	Kje	so tist′ golobčki? Gospoda jih je pojedva.	A
Gospoda jih je pojedva.	Kje	je tista gospoda? Skoz oken dol je padva.	A
ivje Po gorah je ivje, po ravnem je mraz: oh,	kje	j′ moja dekle, oh, kje sem pa jaz! [ Bled ]	A
po ravnem je mraz: oh, kje j′ moja dekle, oh,	kje	sem pa jaz! [ Bled ] Pobič se	A
več ne neha. . / . / stran 17 . / NE VEM,	kje	sem doma. Včasih se slišim v stenah.	A
takšna, da še sama ne vem, kadar se srečam,	kje	imam srce in na katero kravato se je obesila	A
Misel na telesu ti izčrpanem počiva, išče,	kje	je koža moja, dlan bila igriva. Kot snežinka	A
Zajemaš vame, kadar huda žeja te k izviru napodi,	kje	se očistim, da lahko me piješ, to te ne skrbi	A
redi ljubezni moč, ki ne ve, kam se obrača,	kje	ujela ju bo noč. V ritmu src ju vodi igra, mimo	A
si jemlje. Ob mojem, zanjo gluhem spanju,	kje	najde zlato potrpljenje? Ljubezni poln, otroških	A
stran 63 . / MIMOIDOČI Nikoli ne vemo,	kje	čaka nas sreča in kolikokrat mimo nas, čeprav	A
natisnjenimi besedili, se bo najbrž z lahkoto odločila,	kje	je pot navzgor in kje je stranpot. Sonce tega	A
najbrž z lahkoto odločila, kje je pot navzgor in	kje	je stranpot. Sonce tega prvenca je najbrž ne	A
prsti na tla, z razprtimi se krilci dotikajo.	Kje	so zdaj tiste širne poljane, ki so s snežinkami	A
Seme plevela v tujih jalovih tleh?	Kje	so tisti časi in tisti ljudje, ki so v svoje	A
. / stran 39 . / Moč Lahko ti povem, od	kje	črpam moč ‒ iz hvaležnosti vsemu, kar se zgodi	A
ZELENA PTICA . / . / stran 47 . / Zelena ptica	Kje	si, zelena ptica, v kateri zgodbi se skrivaš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani