kje (601-700)

bilaskrila že tolikokrat, zato se zdaj tišči	kje	drugje ... A potem, ko so jo za vselej odnesli	A
vendar zima!«, a se je še pravi čas zavedel,	kje	je, da ni do kraja bleknil tega usodnega stavka	A
bolj sunkovito zdrznil, a se je takoj zavedel,	kje	je. »Žena vas spet kliče,« je rekel	A
Toda že po treh korakih je obstal in vprašal: »	Kje	pa je tisti Tihi dol?« »Tihi dol?« je	A
»No!« se je oddahnil Peter Majcen. »In	kje	je tisti Tihi dol?« »A kje da je?« se	A
»In kje je tisti Tihi dol?« »A	kje	da je?« se je popraskal kmet.»Tam,«	A
Ali sem bil mar strahopetec?	Kje	pa!Bil sem močan in fant, kakor je treba.	A
globoko, da je Peter Majcen obstal in se ozrl,	kje	bi se laže povzpel iz korita. In prav	A
Kaj vse je videlo tisto oko!... In	kje	je zdaj tisto, kar je videlo?...V gabru?...	A
Prekleta strešnica in se obrnil k Temnikarici. -	Kje	pa je Tone?In Justina?	A
- Justina!...	Kje	je Justina?...Živa bo zgorela!...	A
strahotni prizori, res vnebovpijoči prizori. In	kje	so zdaj?...Mar jih res ni nikjer več?...	A
»Seveda je,« je zamrmral Peter Majcen. »In	kje	je zdaj?« »Kje je?...« se je zamislil.	A
kje je zdaj?« . /\ . / . / 82 .. . \/ . / »	Kje	je?...« se je zamislil.»Na Malnovem brdu se je	A
Tako je to!« »	Kje	pa sonce dobi sladkor?« je vprašal otrok.	A
pa sonce dobi sladkor?« je vprašal otrok. »	Kje	ga dobi?...Kar tako: ima ga!« je še zmeraj odsotno	A
kako je: dom je dom in prava mati ima še zmeraj	kje	kaj skrito...No, pa so jih obkolili in zažgali	A
je vrnil po svoji gazi in napeto premišljal,	kje	in kako naj pride do steze. - Po skalah	A
- In zdaj! - se je mrko vprašal. -	Kje	naj jih počakam?In kako naj opravim z njimi	A
Črnilogarica je stopila za njim. »In	kje	ste bili?« je vprašala. »V Tihem dolu	A
„Za nocoj mi pošiljaš, Tona, za božičnico.	Kje	si?Tam zunaj pred vrati?	A
nasmehnil, zmajal z glavo in glasno dejal: »	Kje	pa!Ta njiva je dolga skoraj uro hoda, pri nas	A
hišami pa je že bilo strmo pobočje. »Moj bog,	kje	so pa njive?« se je vprašal. Potegnil	A
To so pa zares lepa dela! In	kje	je zdaj, da bi pomagal?V nebesih sedi na zlatem	A
zdiču je sedel oče Jakob in rezal krhlje. »	Kje	pa sta?« je vprašal Žef. »Šli sta!«	A
Žalostno je zmajal z glavo.	Kje	so bile tu njive? Vsepovsod so stale barake	A
Nikdar se še nisem dotaknil konj.	Kje	si pa upam!« se je začudil starec.	A
Naredite jo iz cunj!	Kje	naj za vraga snamem to žensko!Jaz ne bom hodil	A
sklenil, da si bo sezidal hlev? Seveda, toda	kje	naj vzame denar.Saj ima vendar gozd, star gozd	A
»Tako, zdaj bomo pa videli!	Kje	pa je?« »Je ni,« je zajavkal Jakob,	A
čebelnjaku. Tako, zdaj je ves travnik preoral,	kje	bo imel pa košnjo.Ne vem, kako se more človek	A
besede je govorila takrat, kadar je bil Žef	kje	v bližini, da jo je lahko slišal.Mraz ga je	A
Ampak ne iz potrebe.	Kje	pa!Iz ošabnosti.	A
in temnozelen kakor globoka, mirna voda. „	Kje	je šele jelševje?"Gre Dragiču skozi misel.	A
vprašanje pa je: kako mi poznamo svoje delavce in	kje	se izgublja njihov klic.Pri tem moramo vedeti	A
jih davi s svojimi mrzlimi rokami’. - »Toda	kje	naj dobim s slovenščino službo?Samo natakarica	A
vpraša po stanovanju; in ne bo vedel povedati,	kje	biva’.Mati pa je daleč, dom je daleč in domov	A
trpečih in Danica, sestra iz Primorja’. Toda,	kje	so sedaj tisti ljudje, ki jim bodo šli naproti	A
zapihal piš, bi se zazibali vsi, sem sklepal.	Kje	je vzrok, je rinilo vprašanje vame. Popolnoma	A
je večer. Nebo je bilo rdeče in nisem vedel,	kje	zahaja sonce.Kako nestanoviten je človek in	A
gosenica bo požrla vse liste in kaj potem.	Kje	bo potem življenje, ko bo enega življenja kraj	A
obupanim tresočim se glasom. »Človek božji,	kje	pa so nageljni?Ali vam mar nisem zapovedal,	A
upiral z visokim, obupanim glasom. »Ga bo pa	kje	drugje počakal.Pri nas ga ni več.	A
»Eh, le kaj naj bi naročil! Saj ni vedel,	kje	se ga glava drži.Trikrat smo mu poslali računčke	A
povedal, da so ga poslali v Kalabrijo. Vem,	kje	je to,« je rekel ponosno, z grmenjem potegnil	A
bi se pobesili. Naposled je pravzaprav čudno,	kje	še črpajo to svojo moč doživljenja.Če bi mi	A
in oni se vkljub temu ubijajo tu in iščejo,	kje	bi kaj našli za te uboge brezposelne.	A
tekel hitro na kaščo in preobrnil vse kote,	kje	bi se dalo kaj najti, pobral staro mizo, stol	A
njihova politična prepričanja. Hitro najdejo	kje	kos oglja in napišejo nanjo z velikimi črkami	A
Potem jo je zgrabil za vrat in zavpil: „Kaj! ...	kje	... pa imaš denar?" „De‐‐na‐‐r - ?" je	A
ostalo krog njega." Rodil se je nekje na Krasu,	kje,	se niti sam ne spominja več prav točno; menda	A
je že v Ameriki." Naposled pa je že vseeno,	kje	mečejo kavo v morje, saj on, Andreicich, ne	A
pozabili na dom? Ali se ne spomnimo nikdar več, od	kje	smo pribežali, ali ne vemo več, kje je naša	A
več, od kje smo pribežali, ali ne vemo več,	kje	je naša domovina? O da, vsi vemo, vsi	A
Tam na čereh je pripet Miramar.	Kje	je tista nekdanja pesem, kdo poje o veselju	A
mislih bratje in sestre, ki se potepajo sam bogve	kje.	----- Zvečer	A
se odpirale pred njim, in poželjivo gledal,	kje	grabijo seno in kje spravljajo snope v kozolec	A
njim, in poželjivo gledal, kje grabijo seno in	kje	spravljajo snope v kozolec, da je hitro priskočil	A
trde roke in poželjivo gledal, če bi bilo treba	kje	poseči vmes.A čakal je zaman, zakaj fantje se	A
cmokal z ustnicami in se izgubljeno oziral,	kje	bi našel kaj primernega, da bi lahko pokazal	A
»Ne bom!	Kje	pa!« sem ponosno odvrnil v svoji sreči.	A
prestrašil. Ko si pogledal za njim, je bil že kdo ve	kje	v grapi. Vaščani so se spočetka nekoliko	A
pregledoval vse grme in vse jame, spal bogve	kje,	tiščal štruco pod pazduho, jo prirezoval z velikim	A
ves oče, sama kri - in je zbežala z njim in	kje	je danes, sam bog ve.Govorili so, da je med	A
neskončna in stare noge trudne. - O bajta, bajta,	kje	si? - je zamrmrala starka.- Kako rada bi se	A
»Tovariš Peter te išče,« mi je rekel. »	Kje	pa je?« »Na cesti.«	A
pastirje pri kmetih v hribovskih vaseh. Kadar je	kje	pretep, nihče ne razglablja, kdo se pretepa	A
pogovore na ušesa, se stiskal k oknu in prežal,	kje	bi kaj ujel, da bi nesel miličnikom na nos.	A
Vse se je tako čudno izmaličilo.	Kje	so tisti časi, ko se je povrnil iz Rusije z	A
Rejcovega travnika, ki se drži moje njive.	Kje	pa je to pravica, da ima Rejc tako polje, mi	A
let in kdo ve, če se bo sploh povrnil. Ah, da,	kje	je sreča? In Brodnik bo kašljal in pljuval	A
vsakega čaka nekje sreča. Samo človek ne ve,	kje,	kako in kedaj.« Ko je bilo Tinici petnajst	A
bo narasla in jutri bo njena sreča že kdo ve	kje.	Na mostu bo malo postala, se ozrla krog sebe	A
Poreče, da je umrla. Toda	kje	je, mrtva?Ah, ne, ne, Tinka se bo majala na	A
Loputnikovi so pri milici. Skačejo po vasi in stikajo	kje	bi kaj našli, da bi nesli oblastem na nos.	A
Nanca tudi umrla, Tinika pa je nekje v Trstu ali	kje	pri svojem očetu. Bernard je obmolknil	A
stopil k pultu in povprašal rejeno lastnico: »	Kje	pa je Ada?« Lastnica se je razkošatila	A
pisarnah, v čakalnicah, na vlaku in kdo ve še	kje.	Majhni so, daljši in krajši, gosposki in proletarski	A
včasih še svetlih oči ni smel imeti!« »Saj,	kje	pa so zdaj Pologar, Okrogličar in Modrijan?	A
bi tudi nas najraje utopili v žlici vode. »	Kje	so?« je teta po svoji navadi ponovila vprašanje	A
»Saj!« je poskočila. »	Kje	sem že bila?Že vem.	A
zgubasta, ta vozel skrotovičeni, je bil z njimi. ‘	Kje	so partizani?’ se derejo in razsajajo po bajti	A
»Popolnoma sem izgubila nit.	Kje	sva že bila?Aha!	A
Stara se okrene. -	Kje	imaš prašička? pravi. - Nimam, pravim.	A
Čemu taka vas pravzaprav služi?	Kje	je dobiček vsega tega garanja?Da se Modrijan	A
je,« sem pritrdil njeni zdravi presoji. »Da,	kje	sem že bila?« je rekla teta in spet potisnila	A
in očali, zacvililo v Obrekarja: ‘Očka Orel,	kje	imate stvari?’‘Kakšne stvari?’ je mirno vprašal	A
‘Zdravo, očka Orel!’« »	Kje	pa je zdaj?« sem vprašal. »Boris?	A
- A ti jih seveda ne boš!	Kje	pa!Če bi ti to storil, bi bila pa res prava	A
»Dober dan.	Kje	si bila?« »K Rejcu sem šla po semenski	A
Nato je vrgla lase na hrbet in zapela: »	Kje	so moje rožice, pisane in bele	A
se je, zajela sapo in začela precej niže: »	Kje	so moje rožice, pisane in bele	A
In je zapela: »	Kje	so moje rožice, pisane in bele	A
samo za hip, zakaj še preden sem se vprašal,	kje	sem, sem spoznal čumnato, okence in mesečino	A
Saj si vendar lačen! In	kje	boš spal? - Saj sem res že kos tujca	A
Nato sem začel naglo tipati okrog sebe, češ	kje	imam sekiro, zakaj v dlaneh sem čutil mrzlo	A
trikotne obrvi na visoko čelo in vpraša: - In	kje	so zdaj tvoja čustva?Kam si dal srce?	A
sredi kuhinje, široko odpre oči in zasope: -	Kje	pa je oče? - Oče? ...	A
tiste čudne nočne šume, ki se porajajo kdove	kje.	Vsi ti glasovi tečejo skozi njegovo rahlo telo	A
premaknila svoje roke in jih skrila pod odejo. -	Kje	si bil ? -ga bo zdramil njen glas, ki bi bil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani