drevo (201-300)

več ‒ in da rod Svarunov izumre, kakor segnije	drevo,	ki je padlo in ni rodilo sadu.Besi, zakaj me	A
In jaz sem Sloven, gospod!« »Zato nisi	drevo,	ki bi pognalo korenine v naši zemlji.Drago mi	A
pod glavo. S široko razprtimi očmi je gledal v	drevo	nad seboj, prek čela je imel dolg, rdeč obrunek	A
Mirno se je ulegla hčerka svobodne narave pod	drevo	na mah in pričela razmišljati o svoji usodi	A
poprijela se hrasta s koleni in splezala na	drevo.	Tuljenje se je oglasilo v njeni bližini, konj	A
me napolni z modrostjo!« Meh je zavlekel pod	drevo	in pil iz obupa.Pijača ga je razgrela, pogum	A
na lepem vprašal: »Kako se po nemško reče ‚	drevo‘	?« Gledala sem ga in molčala.	A
To bi pa že lahko vedela,« je vzkipel oče. »	Drevo,	to ti je ena od najbolj navadnih besed, vsak	A
navadnih besed, vsak bedak ve, kako se reče	drevo!	Pa tudi v vadnici je gotovo!«	A
kdaj svoje zelene roke iztegnejo k meni. Vsako	drevo	zase je bilo šopek na prtu mehke trave, ves	A
S palčko je že narisala hišo, pot do hiše in	drevo	ob strani; zdaj je zaverovano vlekla črte, iz	A
bilo, ko bi se lahko brez besede ulegla pod	drevo,	ki je do tal sklanjalo svoje goste, zamolklo	A
pokom ognjena kača, ki vrže mojega očeta vznak,	drevo	pa mahoma spremeni v žarečo baklo.Voda dere	A
ki so v veseli svobodi frkale z drevesa na	drevo,	z vrha na vrh. Nerazumljiva čustva so	A
spravljali pozna jabolka. Vsak obiralec je imel svoje	drevo,	s katerega je s previdno roko trgal rumena,	A
vsenaokrog, le tu in tam je samotarilo golo	drevo,	črne veje obložene s snegom. Premišljeval	A
Tupatam ob poti napol zametena koča, golo	drevo,	s snegom obloženo.Snežilo je v debelih, gostih	A
nekaj velikega, črnega, - kakšno poslopje ali	drevo,	- ki pa se je polagoma potapljalo vanjo nazaj	A
stala pred njim, črna, gola in pusta, kakor	drevo	brez mladik; njen obraz je bil rumen in mrtev	A
drevesu; če bi jo odžagali, bi bilo ranjeno	drevo	samo! Stotnik je vprašal nadalje: ”Ali	A
blagoslov, da je vzraslo bogastvo iz kamna, kakor	drevo	iz gorčičnega zrna?Kdo, če ne Jernej? -	A
rdečim ovratnikom. Na tisti podobi je bilo zeleno	drevo	in pod drevesom je bila klop.Fant in dekle sta	A
mladih sanjah in o zgodnjem trpljenju. Vsako	drevo	me je, popotnika, ljubeznivo pozdravilo, kakor	A
Lavina ostavi na gori globok sled za seboj;	drevo	ima svojo senco; korak se vtisne v mehko pot	A
Polje je bilo zmerom enako. Če se je prikazalo	drevo	kraj poti, se nama je zazdelo, da sva tisto	A
kraj poti, se nama je zazdelo, da sva tisto	drevo	že pravkar videla.Človeka ni bilo od nikoder	A
ustavila sapo svojih ust in svojih misli. Vsako	drevo	kraj poti poje svojo pesem,vsaka nebogljena	A
kdorkoli je, nepremičen kamen, ali bežna misel,	drevo,	žival, ali človek; zdrobiš se, ali ga zdrobiš	A
pogleda samo tisti, ki je trpel! Najvišje raste	drevo,	ki je vzklilo iz solz ... Povedal sem mu zgodbo	A
grešili nad nama, midva nisva grešila! Kaj je	drevo	krivo, če ga zlomi vihar in kaj je list kriv	A
jutranja megla. Niti žival tako ne živi, niti	drevo	ne, še kamen ne. Treba je, da bodi rod od dne	A
silnim bremenom; detel je bil splezal že višje na	drevo,	trkal v navadnem taktu in čakal noči.Sonce se	A
posutih s sivim, ožganim kamenjem - tupatam visoko	drevo	z dolgimi, črnimi vejami in redkim, povešenim	A
prid prva in najimenitnejša stvar. Močnejše	drevo	jemlje hrano slabejšemu, - a nikogar ni, da	A
bil je zadnji. Črno in golo je strmelo visoko	drevo	v megl�, kakor silno razpelo na križpotu.Pod	A
se je bočil goličav hrib; na vrhu je samevalo	drevo,	krivenčasta tepka ali kaj. Pred menoj je	A
na cesti in kolovozu, si je bil izbral košato	drevo	in je legal v njegovo senco in ga je blagoslovil	A
Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval	drevo,	zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo	A
moč in kakšno junaštvo pa je, če človek izruje	drevo	tam na lepem, ko mu tega še treba ni?Kaj pa	A
drugo bodi zaklenjeno in se ne prikaži nikomur!	Drevo	ne stoka in ne vpije, če mu sekaš vejo za vejo	A
doline, kakor da je bila jata vrabcev zasedla	drevo	tam kje za hišo.Gospodar je stopil v vežo, jaz	A
stok, kakor da bi v trpljenju zaječalo ranjeno	drevo	- na moje plaho, razbolelo srce so trkali ti	A
ozrl, se mi je zdelo, da je hušnila senca za	drevo;	in vse je bilo tišje nego poprej ... Prišel	A
nje - kamenje, osat, komaj tupatam je dremalo	drevo,	ki ga veter še ni bil izrval.Okolica trga pa	A
besede, iz enega samega imena je zraslo košato	drevo	najpredrznejših sanj in je raslo do nebes, od	A
katerega se je dvigalo samo tu pa tam samotno	drevo.	Od brzojavnih žic je viselo ivje, ki je včasih	A
v tistem hipu sum kakor del vesoljne misli:	drevo	na poljani, oblak na nebu -- je hitel Grivar	A
spet na poti, pod nami je bila dolina; še eno	drevo,	še en ovinek in nikjer je ni bilo več. Samotna	A
jarki so se križali na vse strani, samotno	drevo	je stalo tupatam.In napotili smo se preko ravni	A
kakor blatna, spolzka steza, kakor samotno	drevo,	ki je izgubilo listje že tako zgodaj; in kakor	A
kozarec vode v pesek. Tvoje življenje pa je kakor	drevo,	ki bi dajalo žlahten sad lačnim in žejnim.Če	A
je podoben vrtnarju, ki je bil vsadil žlahtno	drevo,	pa ga je posekal, preden je dozorelo cvetje	A
bil zagledal sredi pustega kamenja zeleneče	drevo,	zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih	A
zašumeli vrhovi. Ugledal je staro tepko, mogočno	drevo;	objel jo je narahlo z obema rokama ter jo izrval	A
vsaj minuto! Zakaj ta posmrtna radost je kakor	drevo	brez sence, kakor pesem brez zvokov, kakor,	A
ravni. Sredi poljane je stalo golo, posušeno	drevo;	dolge veje so se iztezale ter segale v široko	A
Ali Nikolaj je spoznal, da to ni bilo golo	drevo	in da to niso bile preperele veje. Tam po	A
zadnje ostanke tega na smrt obsojenega naroda...	Drevo	je suho in preperelo; gospodar je ukazal, naj	A
zelene mladike; z nenaravno silo se muči trudno	drevo,	da bi se rešilo svoji usodi.Ali mladike poganjajo	A
mladike se suše in vse cvetje odpada, zakaj	drevo	je obsojeno na smrt... Vse večne misli ostanejo	A
upogiba in pada, a duša hodi po svoji krasni poti...	Drevo	naj se poseka, kakor je ukazal gospodar...	A
Velikokrat še jo je videl od daleč, stopil je za	drevo	ter je gledal za njo, dokler ni ugasnil v gneči	A
pokrita s snegom; le tu pa tam je samevalo nizko	drevo	z golimi, črnimi vejami.Pod nogami je škripala	A
Dušilo me je od blaženosti; naslonil sem se na	drevo	ter gledal okrog s pijanimi očmi; pred mano	A
se je in je brcal z nogami. Splezal sem na	drevo,	odprl sem pipec ter prerezal vrv.Človek je lopnil	A
zamajala v mogočnem loku vsa zemlja. Eno samo	drevo	je stalo tam nekje, majhno, samotno in otožno	A
velika zasluga, če se razrase mogočno in lepo	drevo	v zemlji rodovitni, v sonca blagodejni luči	A
dva cvetova, ki pričata o narodovem življenju.	Drevo,	ki ne poganja teh cvetov, je bolno, v mozgu	A
njegovem gloda črv in njegovi dnevi so šteti.	Drevo	našega naroda ni bolno, ni se nam bati, da bi	A
že so jih rvali, - koliko časa še, in krasno	drevo	bi bilo splavalo po reki?- In žensko, ki se	A
drevesa, ki se mu pravi moje življenje; kmalu bo	drevo	suho in golo.Prenavljanja ni, ne prerajanja	A
kdo ve; ali prazna posoda bo razbita, golo	drevo	se bo posušilo ... Večerilo se je v gaju; zapihal	A
zardel; ta polja sem ljubil, ta tihi gozd, vsako	drevo	posebej in vsako bilko na travniku.In ljudi	A
odkrhlo vejo, opotekel se je ter zadel ob deblo.	Drevo	je narahlo zašumelo, odlomila se je suha veja	A
zalivala celine in rasla kakor prečudno vejnato	drevo	v sredo dežel, čudes bogatih, mest, rek in stotere	A
vode. Prav na vrhu pod sodbo je raslo »suho	drevo«	in drevo spoznanja v raju.Srebrna kača je ležala	A
Prav na vrhu pod sodbo je raslo »suho drevo« in	drevo	spoznanja v raju.Srebrna kača je ležala v drevesu	A
štrka in mrcini. Pritlika v meji ne raste v	drevo	in negnoj ne cvete rdeče.Vse po božji volji	A
vrni k resnici in pravici, da ne boš nerodovito	drevo,	pitomen les peklenski kopi.Prosim te, ne delaj	A
Vsi so zdaj to čutili. »Na	drevo	z njim, po puntarski postavi,« je zaklical Golja	A
vetrovnem prostoru. Ata je znal lepo obrezati vsako	drevo,	znal je priupraviti cepiče in mlada drevesa	A
Imela je prav.	Drevo,	ki se ne zna upogniti, se hitreje zlomi kakor	A
Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji kakor	drevo:	»Pater poročnik, tujec je, in okrog trebuha	A
Omahoval je, končno pa se zgrudil kakor posekano	drevo	po tlaku celice svoje.Ondi je obležal.	A
jeseni je zacvetela livada, pognalo sleherno	drevo!	»Kakšna je želja tvoja, prijatelj in prošt Ambrozij	A
svoje življenjske potrebščine. Češnja je glavno	drevo	in spomladi je krajina povita z belimi venci	A
bukev. K sekanju me niso pustili, ker pade	drevo	nerodno, če ni prav sekano; ako se pa nerodno	A
drobnih dolgorepk in je sedla na bližnje bukovo	drevo.	Živalce so se z malim telesom obešale po vejicah	A
vzeti in narod slovenski mora stati kot večno	drevo,	kateremu korenine nikdar ne usahnejo!V to moramo	A
Res, tako je bilo!« »Ste ga li obesili na	drevo	potem?« je vprašal oče Primož radovedno. »Obesili	A
žeja, bil je slaboten, da ni mogel na ošabno	drevo.	Moj Bog, kaj bi bilo, če bi sedaj prišel gospod	A
ne ogloje mrčes!« Vstal je, da bi splezal na	drevo.	- Splezal je na drevo.	A
je, da bi splezal na drevo. - Splezal je na	drevo.	Med z mahom obraslimi vejami se je stiskal kvišku	A
smodnikovem je opazil, da je streljal v temno deblo, v	drevo,	stoječe kraj tolmuna!Moral je zadeti v vrh,	A
strašil pastirje ter risal danes to, jutri ono	drevo.	Govoril je veliko, a neslano.	A
dolgčas. Graciozno svojo puško je naslonila ob	drevo,	sama pa se usedla na mah ter se veselila jutranjega	A
vsega krasnega. Spomin njegov mi je veličastno	drevo,	okrog katerega se obvija trta moje duše proti	A
razpada, srce razpadlo mi je že davno! Kakor	drevo	sem s suhimi vejami.Zapustil bodem stari kontinent	A
jaz sem prestar za njo. Časih je dobro, če se	drevo	presadi v tujo zemljo.Potem raste, ki prej ni	A
h kateremu sem se odločil, ko sem bil kakor	drevo	v zimi brez listja in soka. Boga pa le hvalim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani