dom (501-600)

je imel, ker božja Modrost mora imeti lepši	dom.	Poplačaj mi trud ob tej uri!«	A
mi upognila hrbèt in pobeljena glava ni več	dom	nerazsodnih misli.Toda tako gotovo, kakor me	A
hodi, dan se nagiba. Ostani, gradišče je tvoj	dom,	v domu postelja za počitek in hrane zadosti	A
postelja za počitek in hrane zadosti.« »Moj	dom	je širna raván, moja postelja sedlo, moja hrana	A
Ha! Sloveni obešamo sramotno znamenje na	dom	verolomnice.Kdor gre mimo take hiše, se obrne	A
kupno pogodbo vred. Kadar ti jo pošljem na	dom,	odšteješ denar in drugo jutro bo vila prazna	A
te zmagala ostudna zloba! Svila je oteta, moj	dom	rešen njenih rok; sedaj gre za Iztoka in Ireno	A
katerega je vzljubila, h kateremu je šla na	dom,	ona, despojna, kakor vlačuga.Zato rajši smrt	A
Svaruna. Preštel je kratke dneve, ko jo povede na	dom,	ko ji razkaže ovce in stajo očeta Bojana, ki	A
sedla v travo. Legla je na zemljo, pomislila na	dom,	na očeta, na brala, na ljubljenega, telo se	A
bile vse otožne in boječe. Pomislila je na	dom.	Pri peči je oče z omotanimi nogami,	A
dvigal pred njim izza obletelih orehov Smrekarjev	dom.	Brest je obstal.	A
Brestovo pisavo. Vse, kar je tihi, ljubezni polni	dom	zabrisal, je nenadoma oživelo.Še vsa razburjena	A
bila tedaj zapahnila vrata in me zaklenila v	dom,	ko si me odvedla na tuje, bi te poljubil desetkrat	A
Žalosten sem zehal in si pomel oči.	Dom	sanj se je razkadil, pred menoj je bila pusta	A
V hipu sem pozabil na jezno gospodinjo, na	dom,	na sanje, planil kvišku in mislil samo na ovna	A
za vsako pripravila potic in prigrizkov za na	dom.	Zdelo se ji je, da bi bilo prav, če bi ostale	A
od nekod priplazi strah, da je celo moj varni	dom	samo privid iz drugih sanj. Toda takrat	A
vsak po svoje še tako ljubila, in bolj kakor	dom,	ki je skoraj deset let rastel prav pred njunimi	A
mi na stežaj odprla svoja vrata, je bila moj	dom.	Vstopila sem, in sámo se je zaprlo za menoj.	A
Obisk! Kadar kdo pride k meni v	Dom,	začutim, da sem še živa, in vedno bolj sem prepričana	A
naslednje jutro lahko spet vzela v roke. Ampak v	Dom	sem se jim vsem skupaj, ki so me prepričevali	A
Večinoma se je zadrževala pri nas, ker je na svoj	dom	dobila zeta, ki je pretepal njo in njeno hčer	A
Domov! Ti okravateni polizanci imajo vsi	dom.	Hišo imajo, z garažo, zelenjavnim vrtom in sadnim	A
pijejo kavo in prigrizujejo pecivo. Pa njegov	dom?	Strela!	A
Strela! To ti je	dom	in pol.Soba v stari hiši, greš po zlizanih lesenih	A
Drugače si bo uredil življenje. Ustvaril si bo	dom.	Ko bo po službi prišel domov, ga bo čakala žena	A
stvari, ki jih nihče ne sme oskruniti. Stvari kot	dom.	Žena.	A
kakšne očitne podobnosti med njima, na njegov	dom.	Pokrajina je bila, četudi ne zaznamovana z istimi	A
Glas se mu je utrgal. »Lep	dom	imate,« se je zahvalil Stalder. »In dobro ženo	A
prizadevanja, da bi moža spet priklenila na	dom,	zaman vse njeno delo, da bi rešila vsaj nekaj	A
pravcati goščavi sadnega drevja bela hišica,	dom	nekdanjih grajskih valptov.V njej je bivala	A
raje zgradili nov dvor nad pristavo, tvoj ljubi	dom,	Lovrek.Poslej je tam stanovala gospoda, graščinski	A
nekoč grajska logarija, tam je bil Muskadov	dom,	daleč od ljudi, visoko nad dolino, kar pa njega	A
sosednjo dekanijsko cerkev, medtem ko so oče čuvali	dom.	Ker je kljub davno končanemu cerkvenemu opravilu	A
prihajaš po toliko letih?« vpraša zaupljivo. »Moj	dom	je blizu.Moj dom je blizu, toda zelo je skrit	A
»Moj dom je blizu. Moj	dom	je blizu, toda zelo je skrit, zelo je skrit	A
Ali hočeš z menoj? V moj skriti	dom?	« »Seveda, zakaj pa ne.	A
kliče in vabi: »Pojdi, Lovrek, ni daleč moj	dom,	ni daleč moj dom ...« Ni se mu mogel upirati	A
Pojdi, Lovrek, ni daleč moj dom, ni daleč moj	dom	...« Ni se mu mogel upirati.	A
gozdnem parobku, je bila pred davnimi leti njegov	dom.	»Ne smem pozabiti!«	A
hlevu mukale štiri molznice, ki so zalagale	dom	z mlekom in maslom. Novost je bil velik kokošnjak	A
je bil pred letom dni odpeljal na svoj novi	dom,	vsi Kotnikovi, katerih zvesto sosedstvo je bilo	A
bivajo najgloblje korenike njegovega žitja, tu je	dom.	Njegova kri se tu pretaka hitreje po žilah, kakor	A
odstrani vse ovire in jima pomaga zgraditi udoben	dom.	Samo, ali je to naloga?	A
skoroda zagrizena strast, s katero je mislil na	dom	svojih prednikov, umaknila tihi veri, da si	A
se mu iznova napolnile z vlago. »Oh, ti moj	dom,	ti moj ljubi dom!« je zastokal. »Kje	A
napolnile z vlago. »Oh, ti moj dom, ti moj ljubi	dom!	« je zastokal. »Kje je lastnik?« je potem	A
Stisnil jo je k sebi. ”Ada, svoj	dom	pustim, svojo mater in svojo ljubico in pojdem	A
Jobu. Pod hribom je stal njegov prostrani	dom,	gospodar doline; gosposko pobeljena hiša, kraj	A
iztegoval je vrat ter cvilil proti nebu. Alešev	dom	je stal na samem; vsi drugi domovi, čemerni	A
lokah. Od daleč se je belil izpod brda njegov	dom,	samoten in gosposki; široko senco je razgrinjal	A
Milostiva, jaz sem vendar dejal, da prevzamem	dom,	da odidem ... In kar rečem, to gotovo storim.	A
dognati, ker vselej pové drugačno zgodbo; še	dom	njegov ni zmerom na enem kraju.Časih bi se mi	A
za večerjo pa z drenovačo!“ ”Široki svet je	dom	proletarca!“ je zamrmral izza duri Vaclav, zaspan	A
mene briga?“ se je razsrdil človek. ”Ampak moj	dom	je zelo zanimiv!“ je govoril Jan dalje in je	A
. / . / stran 251 . / ”Zelo zanimiv je moj	dom	in kakor sem vljuden, ne bi vas rad vabil s	A
zgrozila v sanjah ... Francka je razločila	dom	Travnovih.Onkraj ceste je stalo veliko črno	A
napol utopljeno v tem�, vse pusto in osorno ... ”	Dom	zlih duhov!“ je vztrepetala Francka.Zobje so	A
vernih dušah na pokopališče. Mračna, nizka izba,	dom	žalosti in puščobe.Krčmarica, čemerna starka	A
izrezane besede, razvrščene kakor verzi: Ženo in	dom	izgubil in luč božjo, nikoli vere	A
”V Popovačo! Zdaj imam	dom	... posili so mi ga dali, radodarni ljudjé, ko	A
so si podobni.“ Popotnik je zatajil ime in	dom,	njegovo srce pa je bilo do vrha polno bridkosti	A
bilo popotnikovo srce. ”Kakšen je zdaj moj	dom?	“ je premišljeval.”Ali je še zmerom tako tih	A
stopim iz gozda, ugledam na oni strani svoj	dom;	takrat ne bodo več trudne moje noge.“ In	A
gozda in vidi pred sabo, na holmu, svoj samotni	dom.	Natanko ga vidi sredi bleščečega snega, pod bleščečim	A
saj ni treba, da zatisneš oči. Blizu je že	dom	in če je čakalo tvoje srce doslej, bo čakalo	A
sanje, njegove oči so gledale prijazni, svetli	dom,	belo pogrnjeno mizo, za mizo vesele, ljubeznive	A
počival,“ je mislil popotnik. ”Toplo je tukaj in	dom	je že blizu; čemu bi hitel?Toplo je tukaj, kakor	A
postelji. Ne spominjam se, kakó sem prišel na svoj	dom.	V kotu je sedela ženska in dremala.	A
to se mora reči!“ In jaz sem mislil na svoj	dom,	na svoj oddaljeni, oddaljeni dom. Med temi	A
mislil na svoj dom, na svoj oddaljeni, oddaljeni	dom.	Med temi ljudmi sem bil tujec, ”katerega	A
imel nikakega doma več. Spoznal sem z grozo ta	dom,	o katerem sem sanjal in po komer sem hrepenel	A
katerem sem sanjal in po komer sem hrepenel; ta	dom	je bila preteklost.In izginjal je vedno dalje	A
drug za drugim in kmalu je bil samoten moj beli	dom.	Mislila sem nekoč: tam v tistih pustih, tako	A
Za temnim bukovim gozdom skrit je bil moj	dom.	Hiša je bila podobna staremu gradiču; zidovje	A
balkon. Bolj nego prej je bil mrtev moj samotni	dom,	žarko jesensko sonce mu nikoli več ni razvedrilo	A
ga postavila na mizo. Dolgočasen je bil moj	dom.	Peč je bila vsa žareča in vendar se mi je zdelo	A
da je zarožljala veriga ... Samoten je bil moj	dom	in groza me je bilo, če sem šla preko sobe in	A
težko pri srcu, kadar sem videla tisti prijazni	dom,	tiste vesele otroške oči, kadar sem slišala	A
tega večera. Hotela sem videti prijazen, gorek	dom,	kakor mi ni bil usojen, sedeti, tujka, med veselimi	A
slučajno, kakor mimogrede ukradeno. Ti pa imaš	dom;	kamor se ozreš, te pozdravijo prijazne oči,	A
po samotni ulici navzdol, navzgor: o, ti moj	dom,	kako si velik!Nič mi ne zameri, če sem te kdaj	A
bila naužila ponevrednem tvojih sladkosti! O,	dom	moj, neskončna, veličastna cesta!...	A
zaljubljencev. Ti moj prijazni, ljubeznivi	dom!	Nič ne zameri, da sem te bila tako hudo razžalila	A
”Zares! ...	Dom,	ti prelepa beseda!Družina, ti sveti pojem!“	A
ubogo domovino ... . / . / stran 85 . / Prijazen	dom	je imela Minka; nekaj tihega, domačega je bilo	A
... Če si zdaj ustvarim	dom,	bi si ga ustvaril samo iz komodnosti; ali iz	A
da so se lesketala v čistem zlatu. Gradič,	dom	veselih in srečnih ljudi, ki se ljubijo med	A
mu žarela in zakrilil je z roko. ”To je moj	dom,	gospod pisatelj ... moja kajbica, moja kajbica	A
utopljena. Gledal je in je razločil tam daleč svoj	dom.	In domislil se je, da ne bo večerje nocoj in	A
in okna so se svetila, tam je bil že njegov	dom.	Postal je v veži in nato je prijel za	A
neprijazne ulice, te sive, temnoglede hiše bodo moj	dom,	kakor da nikoli nisem poznal drugega, kakor	A
Pa je tekel pot v potokih, pa smo postavili	dom,	da je ženskam veselje, moškim čast.Kdo ga je	A
Na prostrano, blagoslovljeno polje gleda naš	dom.	Kdo je obdelal to prostrano polje, kdo ga je	A
prečudno: štirideset let je robotal, da bi postavil	dom,	s svojim potom je pognojil polje in senožet	A
potom je pognojil polje in senožet; in ko je	dom	stal, ko sta bila rodovitna polje in senožet	A
potom sem pognojil polje in senožet: čigav je	dom?	« Črni študent je samo privzdignil obrvi	A
Glej, in sem prišel in sem ustvaril tisti	dom	- tjà poglej, tjà pod klanec!« Študent	A
otročad, ko sem že oral in žel in kosil. Moj	dom	je stal, moje polje je zorelo, ko niste imeli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani