Srce Aleševo je bilo zadovoljno in je hvalilo Boga, ki je blagoslovil to zemljo, da je rodila kakor Jobu.
Pod hribom je stal njegov prostrani dom, gospodar doline; gosposko pobeljena hiša, kraj nje in za njo bogati hlevi, polne kašče, skedenj in šupa; nad vratmi je bila velika podoba svetega Florijana, ki je stal z vedrom v roki in v rdeč plašč odet na belem oblaku ter gasil velikanski ogenj pod svojimi nogami. Tik hiše ob poti je stala kapelica, ki jo je bil dal postaviti in blagosloviti Aleš svojemu patronu na čast; svetnik je ležal pod stopnicami, v cunje oblečen, ves klavrn in ubog, poleg njega je stal sestradan pes, iztegoval je vrat ter cvilil proti nebu.