deblo (40-139)

Ne bodo ga dobili! Butnil je v trdo	deblo	prastare bukve, da ga je kar odbilo nazaj v	A
pestjo nekajkrat na vso moč kresnil v kostanjevo	deblo.	Ne! je iztisnil.	A
lezel v zemljo, bil samo še korenina, že ne več	deblo,	ne več veje, nič več vrh in listje, je neki	A
mirujeta. Njeno tkivo je objelo golobučnikovo	deblo,	njene lamele se ovijajo želoda, v želodu kljuje	A
kljuje, labije love strniščasti mons pubis.	Deblo	od časa do časa le še trzne v njene stene.Na	A
potoka čez čeri in pragove. Prekobalil je bukovo	deblo,	ki se je bilo napol trhlo povalilo čez stezo	A
ploščnatem kamnu in pisal, migajoč z glavo. Ob	deblo	stare hruške je bila pritrjena črna šolska tabla	A
druga iz doline.« Gibčno se je zavihtel čez	deblo	ter počakal tovariša, ki je trudoma kobalil	A
kjer je gozdar opozoril na ogromno trohneče	deblo,	na štor ali deblo fantastne oblike, ali na celo	A
opozoril na ogromno trohneče deblo, na štor ali	deblo	fantastne oblike, ali na celo gručo drevja,	A
spotaknil ob korenini ter padel za posekano	deblo.	Hajduške krogle ga niso zadele; čez hip se je	A
puški, jo stisnil k licu ter oslonil na hrastovo	deblo.	Že sem slišal hropenje bežečega medveda.	A
fant ‒ Hudobin ‒ je prekasto gledal na hrastovo	deblo,	kamor je ovčar prislonil mogočen korobač. »Ha	A
kresu šele skopneli. Da je mogel začeti sekati	deblo	tik ob tleh in tako rešiti čim več polen zase	A
odžagal. Ko je vse to dovršil, je dobil golo	deblo	pri tleh za človeka visoko in je zastavil težko	A
zastavil težko sekiro. Tudi staro, grčasto	deblo	je bilo trdo, da so se sekaču kmalu pocedile	A
Jošt pomislil in za hip prenehal s sekanjem v	deblo.	Bil je sam v gorah in premišljal, ali naj seka	A
pljunil na roke in vnovič pognal sekiro v bukovo	deblo.	»Ah kaj,« si je mislil.	A
si je mislil. »Kar še na nasprotni strani bom	deblo	podsekal; ta burja mi bo le pomagala zasekano	A
bukev podreti.« Zamahoval je s težko sekiro v	deblo	na nasprotni strani.Burja je naraščala, vila	A
njem in obdržali hlod bukve nad njim, da ga	deblo	ni pritisnilo in strlo.Zato se teh dveh rešilnih	A
parobku kvišku štrleče trske, kjer se je odlomilo	deblo,	in vsekal na štor križ, da bi si hudič ob njem	A
dva odvetnika in se pulil s sosedom za črvivo	deblo,	kot bi šlo za vso njegovo zemljo ‒ da ta naš	A
zapletenih v grmovje. Tovariši so se uprli v	deblo	in vsi zaeno z močnim sunkom potisnili korabeljček	A
legla k vojščakom. Tudi Iztok je sedel na trhlo	deblo,	se naslonil ob meč in zadremal. Preden so še	A
spreminja v kamen vse okrog mene! Naglo sem obšla	deblo	in obstala. Na kostanj je bil pribit	A
vendar nista dolgo tekla skupaj, ker ju je ločilo	deblo	visoke bukve.Na lepem je Veronika obstala in	A
Zunaj je obstala. Naslonila se je na	deblo	drevesa ob pločniku in pogledala nizdol, v kalno	A
njej, spustil se je v travo in se naslonil ob	deblo,	tako da je gledal v sadovnjak, z obrazom v senci	A
od sendviča stisnil v kepico in jo spustil za	deblo.	Vstal je, odprhnil je zadnje drobtinice s sebe	A
nogami, pri čemer je pa večkrat nemilo treščil v	deblo,	nagnjeno čez cesto.Pozneje, ko je gorski zrak	A
vsa svetla. Tam spodaj je stal človek, ob	deblo	naslonjen.Stopila sem k oknu, za gardino ...	A
skorjo. Koj je omahnil v senco za kostanjevo	deblo,	izmetal vse iz sebe, malinovec in skorjo; kar	A
čisto sam pod sencami, je potrkal na bukovo	deblo,	kakor potrka pisani detel. ”Kaj je res?“	A
se mi je bila iz same prešernosti skrila za	deblo.	Pogledal sem, toda za deblom je ni bilo, ne	A
kjer ni bilo nič suhih vej in kjer je bilo	deblo	že tako gibko in tenko, da se je upogibalo.	A
košate veje in ne zakrvavelo bi samo ranjeno	deblo.	Človek‐selivec je nezvest ljubimec; poljubljal	A
blizu mene se je oglasilo časih, potrkalo je na	deblo,	a ko sem se ozrl, se mi je zdelo, da je hušnila	A
moje življenje?“ Naslonil se je na raskavo	deblo	in pokril obraz z rokama.A ko se je vzdignil	A
velikimi valovi. Preko jarka je bilo položeno tenko	deblo,	skoro nič obtesano, okroglo in spolzko; opore	A
komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj ob	deblo,	ob gozd, - glej, razglodano je drevje, preperelo	A
temnimi hrasti; tupatam se je dvigalo ravno	deblo	domačega kostanja z dolgimi vejami; tla pod	A
in vriskal z njimi; časih so se mi skrile za	deblo,	za plot, za grm, da sem jih iskal in klical	A
ob odkrhlo vejo, opotekel se je ter zadel ob	deblo.	Drevo je narahlo zašumelo, odlomila se je suha	A
izpreletel čuden hlad. ”Moj gozd je, vsako	deblo	poznam, pa se mi zdi, da sem zašel.“ No,	A
udarila v lice, odskočil je in se je zaletel v	deblo.	Za deblom se je splašila senca, potuhnila se	A
gozda in se je v tistem trenotku zadel ob široko	deblo,	ki se je zamajalo ter se zgrudilo na tla.Tudi	A
čelo, uravnal si svitek, naslonil butaro ob	deblo	ter jo zadel na glavo.Malo se je opotekel, toda	A
kaj ni bilo všeč. S Cirilom sva razžagala	deblo	na dvometrske konce, potem pa jih s cizo spravila	A
bil zdolbel z ostrim bodalcem globoko duplo v	deblo,	pri katerem je slonel. Tik viteza je	A
prišla ta misel iz pekla ‒ in skril sem se za	deblo,	da bi poslušal, kar sta govorila med seboj,	A
Višave, v krvi ležečo na tleh in nezavedno. Na	deblo	je bil naslonjen mlad obraz in oči je zatisnila	A
radostno smejeta. Bogomir se pritihotapi za	deblo	in se pazno ozre po gozdu.Pod visokim drevesom	A
k premišljevanju. Nekdaj sedeta na posekano	deblo	tik prepada, o katerem smo že govorili.Tedaj	A
temnorjavo travo. Sredi te tratine je ležalo posekano	deblo,	črno in trohnelo.Na njem sedi Filip Tekstor	A
solzah topi.« Vstane, a takoj zopet sede na	deblo.	»Dejal sem vam nekdaj, da sem list, ki je padel	A
sedel je grof Welser k zdravniku na posekano	deblo	in dejal rahločutno: »Dober človek je videti	A
smodnikovem je opazil, da je streljal v temno	deblo,	v drevo, stoječe kraj tolmuna!Moral je zadeti	A
Zapodi mu puščico med rebra. Jelen je sedel na	deblo	sveže izpodglodane breze.Začel je pregledovati	A
brzico bi bil Jelen pozabil pogledati za vrbovo	deblo	v nastavljeno past, da ga ni spomnil Ris.Naredil	A
Rajši smrt!« Jelen se je naslonil na	deblo	debele smreke, ki je bila pred dvema letoma	A
jih gre.« Ostrorogi se je tesno pritisnil ob	deblo	hrasta in trdo prijel sulico.Ozrl se je še enkrat	A
svit. Navihanec je pa stal naslonjen ob mogočno	deblo	hrasta.Nestrpno se je oziral proti koncu Dolge	A
Onkraj jarka je stal visok topol. Njegovo	deblo	bi komaj obsegel odrasel moški.Oprt na svoj	A
premislil. Samo suho vejo je togotno odbil raz	deblo	smreke. »Vrč,« se je preplašeno oglasila Zorna	A
razmaknili. Gospodar pa je stopil ob mogočno	deblo	bresta.Rahel veter se je poigraval z njegovim	A
Na.« Ostrorogi je zadegal labodje jajce ob	deblo	debele bukve, da se je razletelo na vse strani	A
. / . / stran 142 . / Kalina je stopila za	deblo	debele breze in od tam opazovala silni ogenj	A
skupina dreves. Vse navzkrižem so padala in	deblo	je spodbijalo deblo.Za celo zarjo isker se je	A
navzkrižem so padala in deblo je spodbijalo	deblo.	Za celo zarjo isker se je dvignilo pod nebo.	A
prav zložno stala na njej in, če se opre na	deblo,	bo lahko napela lok kakor na tleh.Prav tako	A
je mimo ušes siknila puščica in se zapičila v	deblo	hrasta.Ostrorogovci so se hitro zatekli v kolobar	A
umaknil nazaj v goščavo. Orožje je prislonil ob	deblo	košate smreke, tako da bi tudi v temi lahko	A
udariti na svoje izvotljeno in s kožo prepeto	deblo.	Bi koj preglasno zabobnelo in Ostrorogi bi se	A
ravnine pa je švistnila puščica, udarila ob	deblo	oddaljene smreke in se za moško dlan globoko	A
vrhovne veje; leto za letom podere se staro	deblo,	s silnim pokom in lomom trešči na mokro, mahovito	A
ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo, katere	deblo	bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli	A
se drug za drugim usedla na ravno okleščeno	deblo,	nekoliko da bi se počila od dnevnega dela, nekoliko	A
starem mestu in opiral se ob debelo gabrovo	deblo	kraj pota. »To srečanje, to srečanje!« šepetal	A
poslušal ni, nego gledal v z mahom obraščeno	deblo	pred seboj. Vinko in Veronika sta brez vsake	A
je globoko vzdihnil in potisnil se še bolj za	deblo.	»Ali si kaj izgubila?« vpraša Vinko, zapazivši	A
deklica knjigo iz rok ter, naslonivši se na	deblo	stare vrbe, zrla je kakor brez misli v zeleno	A
komarčo, to je pokonci postavljeno smrekovo	deblo	s prisekanimi vejami.Po tej preprosti lestvi	A
postoji pod košato lipo. Ondi se nasloni na	deblo	in pričakuje Mirka, ki se mora tod mimo vračati	A
žolna je potrkavala s trdim kljunom na votlo	deblo,	da bi si iztrkala in izkljuvala sladko večerjo	A
kazila; tam je potrkal starikavemu gabru na	deblo,	ali je še zdrav njegov drob.Največje veselje	A
starih bukvah in potrkuje sem ter tja na votlo	deblo	s svojim dolgim, trdim kljunom, kakor bi hotela	A
stolčku, s hrbtom na pol naslonjena na orehovo	deblo.	Velikokrat ji je ležala na kolenih knjiga, že	A
Butilo ga je vsak hip ob zemljo ali pa ob veje in	deblo.	Tisto noč je divjala nevihta tudi v Novem mestu	A
je tako očistil, da mi ni ostalo ne eno dobro	deblo,	katero bi bil mogel prodati.Travnika pa nisem	A
rešitve več. Zato se je naslonil ob smrekovo	deblo	in je stisnil ustne, ker se ga je resnično polastila	A
jug in dekle v Bergamu. Puško je naslonil na	deblo	kraj sebe.Ne vidi in ne sliši, da se mu s konjem	A
sam na preži. Ne bo več prislonil puške na	deblo.	Nič več se ne bo ponoči v službi tako brezskrbno	A
drevesa, vidim žensko, ki se naslanja s hrbtom na	deblo.	Obstanem.	A
Udaril je, a namesto da bi zadel, se je zaletel v	deblo	redkega bora, pred očmi se mu je zabliščalo	A
gibala, vztrepetavala z listi in se zaganjala ob	deblo.	Svojo notranjost sem čutil vso razdivjano.	A
dne spomladanska sapica, . / . / stran 165 . /	deblo	se zamaje, zahrešči, poči tik zemlje in pade	A
gibala, vztrepetavala z listi in se zaganjala ob	deblo.	Svojo notranjost sem čutil vso razdivjano.	A
roke po grmovju, se parkrat zadel sredi teme ob	deblo	in zagledal naposled cigansko šotorišče.Vsi	A
obotavljal, je lahkotno prestopila posekano	deblo	in prišla k meni.Brez zadrege se mi je obesila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 40 140 240 340 440 540 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani