Enkrat samkrat ga je popadla nad vrhom starega gabra taka jeza, da je zamahnil nad babo, ki mu je jezdila takrat ravno pred nosom. Udaril je, a namesto da bi zadel, se je zaletel v deblo redkega bora, pred očmi se mu je zabliščalo in takoj je zagledal globoko pod sabo v gozdni grapi neznansko število letajočih in plesočih lučic. Baba ga je posadila na najvišjo smreko in mu rekla: »Tja dol skoči, angelček!«