brez (701-800)

srce ga teži ... Težko, težko živeti je samemu	brez	ljubice, težko, težko brez srca, ki zanj živi	A
živeti je samemu brez ljubice, težko, težko	brez	srca, ki zanj živi, ki ga ume pod trudni čas	A
pisan svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh	brez	polje in polje, tako daleč čez vse nam v zrno	A
slika oceana. . / . / stran 69 . / SNEG	Brez	konca padaš, drobni sneg, na tihi gozd in na	A
sneg zakopano! Kar bode ‒ kot ta tiha plan	brez	konca širi se pred mano. SPET ZELENE NAM VRBE	A
Zakaj? Zaman zares v srce prišla ljubezen ni	brez	konca in brez kraja! SV.	A
zares v srce prišla ljubezen ni brez konca in	brez	kraja! SV.	A
odhite. . / . / stran 84 . / V DREVOREDU	Brez	konca razteza se drevored. Od sonca iskri sneg	A
z gore so višarske šli, težko jim umreti ...	Brez	ljubezni hodim jaz in brez nad po sveti ‒ lahek	A
težko jim umreti ... Brez ljubezni hodim jaz in	brez	nad po sveti ‒ lahek bo poslednji čas, lahko	A
naprej, samega sebe tam slušam, sebe in žalost	brez	mej. Pa ne pojdem prek poljan Pa ne pojdem	A
noč, svoja, tri leta že ljubim prelepo Marijo,	brez	sreče živim, brez pokoja! Pesem Kakor roža	A
že ljubim prelepo Marijo, brez sreče živim,	brez	pokoja! Pesem Kakor roža na poljani vsa mi	A
Zakaj? Zaman zares v srce prišla ljubezen ni	brez	konca in brez kraja! Zvečer Že iz daljave	A
zares v srce prišla ljubezen ni brez konca in	brez	kraja! Zvečer Že iz daljave mrak prihaja in	A
državnik se do slave, in tudi pridigar ni čisto	brez	zabave ‒; a vendar o modrosti se življenjski	A
Orel Med bregovi skalnimi reka je temnela,	brez	šumenja, brez glasu k morju je hitela. Sonce	A
bregovi skalnimi reka je temnela, brez šumenja,	brez	glasu k morju je hitela. Sonce svetlo ni nikdar	A
prišla, orel zrastel, odletel je; vedno više	brez	miru, nad ves svet se vzpel je! Hrepenenje	A
Ne bodeš več dolgo; oči govorijo, da bodo	brez	tebe nam setve zorele, in gaji in logi ‒ molče	A
dolini ‒ takrat tih sem in nem in strmim ven	brez	konca in trepečem ob tvojem spomini. Kaj tak	A
pisan svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh	brez	polje in polje, tako daleč čez vse nam v zrno	A
Sto vragov!« zdaj šele se strezne, a ožgan in	brez	brk, oh, župan tam stoji ‒ v kesanje Pedanj	A
volčje noči! . / . / stran 102 . / Sneg	Brez	konca padaš, drobni sneg, na tihi gozd in na	A
sneg zakopano! Kar bode ‒ kot ta tiha plan	brez	konca širi se pred mano. Letski motiv I Tki	A
razgrebla šila vonjav presušenega ptičjega petja iz	brez,	pobegi vkopani, premiki vkovani ujeti, sežeti	A
še s tolikanj goreče vneme povabila, povsem	brez	kakršnegakoli medsebojnega vnaprejšnjega dogovora	A
trémor upanja, zapajčevinjen med pogrošne halje,	brez	nehanja znoji hladetino ničesar, gluhe ubožne	A
bil sem namreč v cerkvi in bil sem mali pes.	Brez	zadrege sem spustil vodo po klesanih ploščah	A
križarjev, ki so nastavljali zanke, a beg bi bil	brez	smisla. Skremžil sem gobec, zarenčal ter odvrgel	A
obraza in jo snedel. Počutil sem se kakor pes	brez	repa. Nato je ta delikt prešel v knjigo.	A
SVA SE KORENIN Obležali sva znotraj omame.	Brez	teže, brez mehurjev, ki bi polnili žile. Spajanje	A
KORENIN Obležali sva znotraj omame. Brez teže,	brez	mehurjev, ki bi polnili žile. Spajanje s kisikom	A
Žnable za pogin. Meso	brez	krvi. Padam v objem strašnih sil.	A
plezalnih stopnjah, o citrončku, ki naznanja leto	brez	smrti. Zmešnjava okolja se zdi popolna, katarzično	A
V to meglo vstopam kot angelka.	Brez	volje se spojim. Dve motni slini sredi zračnih	A
Raztopljeno nebo se je vleglo na prod. Reka šumlja	brez	dileme dalje.Njej se nič ne more zgoditi ‒ pot	A
dodatki za čaranje, mala samota, osebno telo, duh	brez	smisla, meglene slike ... INTERVENCIJA ZA BRALKO	A
zažira substanco telesa. Simbolno bitje je mogoče	brez	težav povezati s pesmijo.Oboje je križano z	A
Scalina iz soda pa kar curlja. Sredi vasi,	brez	sramu, in Mozart je nekje tam.S hektom nektarja	A
Pavlinček nima teže, v telescu nima kosti, živ je	brez	žilne mreže, in nima niti živih oči. Lesk nočne	A
odmev jelenov. Ustoličenje svobode, slina	brez	ritma, vaga, ki meri arzis in tezis.In volja	A
lezejo, sneg pada na zemljo, snežinčki se vrtijo	brez	veselja, košute sedijo v obupu. Talilnica trenutko	A
širi, razteza ‒ neka neznana snov, ga polni	brez	prestanka. Pikamo se na drobno, gledamo se tenko	A
stopnjuje. Odpuščam angelom, ki so metulji	brez	krvi. Tiha sila Deluje kot vztrajnik ‒ mehanika	A
. / . / stran 66 . / Oblak zate Prah je	brez	domovine ‒ letališče, na katerem posedajo besede	A
»Oče!« Sè strehe vrabec nam na tla ne pade	brez	tebe, v zbor nihče se ne prikrade; vse vidiš	A
znaš najbolje peči karbonate, ni čudo, ako nisi	brez	napuha, okusa tebi treba ni in duha, da le jedila	A
meni ste nevarne; Vaš nauk, upam, ni mi bil	brez	ploda; privrela z njim na mlin mi spet je voda	A
stran 17 . / XV Vrtí, spreminja čas se	brez	prestanka! Prej časa, novcev bilo je izguba	A
Porednost tvoja z nami je velika: zdaj skočiš	brez	potrebe, mi vsi skakamo; ko se ti ljubi, sedeš	A
stran 34 . / XXXII »Na vse strani mahati	brez	ozira, puščice, s črnim žolčem napojene, v može	A
če drug noben, ti moreš pomagati, samo ‒ ne	brez	petičnega mehurja. Sancta simplicitas!	A
ljubili, preblage duše, za vse lepo vžgane,	brez	prida sebi, zanjo se trudíli! Na slabše vedno	A
da ji more pomagati Iz serca gorka tvoja kri;	Brez	straha tebi v bele persi Nož roka moja zasadí	A
spet; Jaz zgubil mlado sem življenje, Izgubil	brez	sadú sem cvet. Na šibki veji, tanki smreki Pripela	A
prestal! Preživel žalostne sem dní, Izdihoval sem	brez	pomoči: Zdaj, zdaj mi polno serce poči; Pa solze	A
pozabi, In mirno boš čez malo dni! Brezi jadra,	brez	kermila Plava čoln mi čez morjé; Ž njim igrá	A
selo izbrala. Nad tabo nebó, krog tebe raván,	Brez	konca mokra se razprostíra; Penečih valov tu	A
globoko morjé vtopiva vesela; Življenje novó	brez	rev bolečin Tam bodeva mirno skupaj živela.	A
nanje naslonim ko nekdaj glavó, Saj óno ne najde	brez	mene sreče! Le pojdi od mene, le pojdi molčé	A
včasi, vrag mi vzemi pérje! Spát morala sem	brez	večerje! Strašnó prebrisan zdaj je svet Nihče	A
Koliko boje vender je zame! Kruha	brez	palice dosti dobím; Potlej pa čaka me ónkraj	A
solzno dolino polno napak. Svet mi uganjka je	brez	rešenja, Tebi pa tudi, kaj ne, moj konj? Poln	A
moj konj? Poln je bridkega svét terpljenja	Brez	pregreh in plačila ‒ zastonj! Solncu in mescu	A
nadlogi Od zad in spred in v sredi in na vogli,	Brez	vse potrebe, brez pomena mnogi, Češ, da so verzi	A
spred in v sredi in na vogli, Brez vse potrebe,	brez	pomena mnogi, Češ, da so verzi polni in okrogli	A
koliko íma pa tacih svet, Ki sólze požirajo sáme‒	brez	kruha! 4. Nam v prid je na sveti vsaka stvar	A
Življenja ne ljubi pameten mož, Pa vendar ne more	brez	njega ‒ biti. 13. Kaj vprašaš, je‒li med ženskami	A
‒ ‒„Iz daljnega me žene mesta	Brez	mira noč in dan domu; Umirajoča mati zvesta	A
/\ .. stran 6 . \/ Suha in žejna razvodnica	brez	vode. Zračni cigani.	A
Biti mlad v teh težkih časih, to se pravi	brez	mladosti biti mlad, zreti starega sveta propad	A
je klanja; po trideset umre jih dan za dnem	brez	križev, krst, molitev in jokanja. A mi, kar	A
kar nas je živih še ostalo, smo kakor norci,	brez	srca, ki jim življenje je le dvoje dalo: hudičev	A
življenje je le dvoje dalo: hudičev strah in upanje	brez	dna. Zakaj se koljemo, zakaj trpimo, o tem pri	A
spal! V črni noči, temni noči pridejo po te:	Brez	besede pusti domačijo, pusti mirno, naj te izselijo	A
jim vdan, veš, za take so samice, trd beton in	brez	odeje, od gladu umiraš in od žeje, po telesu	A
nas. Proč vrzimo trudne misli ‒ ni je smrti	brez	življenja, ni svobode brez trpljenja, vse prešlo	A
misli ‒ ni je smrti brez življenja, ni svobode	brez	trpljenja, vse prešlo bo kakor kalna reka.	A
in gorja! Puške dvignimo in si zgradimo svet	brez	vojsk in brez solza!« Tamkaj daleč, tam na vzhodu	A
Puške dvignimo in si zgradimo svet brez vojsk in	brez	solza!« Tamkaj daleč, tam na vzhodu, tamkaj	A
zemljo delovnih ljudi zgradili, in kot plamen	brez	meja prek sveta bo zavihrala, živo rdeče zasijala	A
ljubiti kdaj. Poglej, ni malo naših, nas je	brez	števila, in vendar si le ti rešila, da ni v	A
svojo dlan, kot takrat, ko je cvel jasmin, le	brez	strahu in bolečin. VIII Vem, deklè, v večerih	A
Tako smo vselej hrepeneli.	Brez	hrepenenja ne bi doživeli jeseni, ki prihaja	A
kakó na veji ptičica cvrči? Kakó topola naj	brez	listov zdaj šumi, kakó naj ptičica na goli veji	A
hkrati pa se joče. »Hudo je biló v tujini in	brez	vas še huje; za gorami, za valovi srce ne miruje	A
jami. In oko, ki žejno zemlje kras je pilo,	brez	upora bo zaspalo pod gomilo. Mislim bo polet	A
kamen, bela cesta sestra moja, tira me naprej	brez	konca, brez pokoja. Kadar jaz odhajam, nihče	A
cesta sestra moja, tira me naprej brez konca,	brez	pokoja. Kadar jaz odhajam, nihče ne žaluje;	A
in ljudje smo ravno taki! Sreče pričakujemo	brez	hrepenenja in ne prosimo tolažbe v dneh trpljenja	A
tolažbe v dneh trpljenja. Minejo otrokom leta	brez	mladosti mró življenja polni starci brez bridkosti	A
leta brez mladosti mró življenja polni starci	brez	bridkosti. Rod za rodom nemo umira, kot poleti	A
Ni časa! Vre v daljavo	brez	počitka ljudska masa misliti: od kod in kam	A
imamo!« . /\ .. stran 48 . \/ Vre v daljavo	brez	počitka ljudska masa misliti: od kod in kam	A
smo... Med stroji se gibljemo Ančke in Milke	brez	sonca minevajo mlada nam leta. Saj nismo otroci	A
k tebi roma, kakor izgubljena ptica lastovka	brez	doma. Ah, viharji zimski ptici gnezdo so razdrli	A
svet prihaja, kakor izgubljena ptica lastovka	brez	doma rada in prerada moja misel k tebi roma	A
Izdrl te bo. Saj	brez	koristi si!Ni vredno, da živiš!	A
Vsi so urni, pridni, spretni. Vsi prvaki -	brez	nagrad! Brez kričeče se reklame nevsiljiv koncert	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani