Ampak gospoda Antona bi se Aleš ne bil prestrašil, samo začudil bi se bil ter pobegnil užaljen. Obraz gospodov pa je bil obžarjen s čudno belo lučjo, ki ni sijala ne od okna, ne od večne luči izpred oltarja, temveč kakor iz daljnih spominov, kakor iz srca gospodovega in kakor iz velike groze Aleševe. Bel in droban je bil obžarjeni obraz, iz njega pa je gledalo dvoje oči, tako velikih, temnih in očitajočih, kakor jih je videl Aleš na podobi, ko jo je držal v trepetajoči roki.