zlato (501-600)

nosil ob rami de . / . / stran 188 . / belo	zlato	verižico in na nji križ, ki se je lesketal od	A
Gospodovem letu 1695, ko je bila ta duša svetla kakor	zlato	in čista kakor sonca žarki!Da bi me nebo uslišalo	A
»Dobro, da ni katoličan! A kje je to	zlato	gnezdo?Že davno bi ga bili morali izprazniti	A
vejo, povsod vse prepeva, vse žvrgoli in kliče	zlato	sonce z nebeške postelje, kjer leži le predolgo	A
‒ Drugo jutro je sonce	zlato	vzhajalo, ko so se Mrakovi odpravljali, da bi	A
to so smeti, zgolj smeti. Reza pa vam je bila	zlato	in vsakdo se je je lahko veselil, kakor se veselimo	A
Vsako premično imetje je minljivo: tat ukrade	zlato,	grad zgori ali ga razruši tuja roka, le zemlja	A
vsem dejanju in nehanju pošten in čist kakor	zlato!	« ga je opominjal.»In nikoli ne pozabi, kdo si	A
na zlati gori je zlata miza, za	zlato	mizo sam sveti Lukež sedi in besedi	A
mitro, v roki krivo opatjo palico, čez prsi	zlato	verižico z dragotnim križkom, na prstancu pa	A
Veselo se je zdrznil in se je posladkal: »O	zlato	moje, grlica mila!« Marija se je zadovoljno	A
čakanja. Ančkin in Janezov poročni dan je z	zlato	zarjo vstajal v najlepšo jasnino neba. Ančka	A
omislil in rekel Lisjaku: . / . / stran 159 . / »	Zlato	Peruniko bi bil moral tudi obdarovati.Pa nisem	A
se skoraj brez besed. Mislila sta pa oba na	Zlato	Peruniko. Presukani je sedaj jasno vedel, da	A
zagato. Po eni strani si je želel, da bi Lisjak	Zlato	Peruniko vzel, po drugi pa spet, da bi je ne	A
in Veverke se je motila. Dvojčici sta se za	Zlato	kaj malo menili.Venomer sta pogledovali na Ovnova	A
. / stran 164 . / Pogovor med Lisjakom in	Zlato	je zastal.Kar nič več si nista vedela povedati	A
samo po sebi umevno, da on zakopava setev med	Zlato	in Zorno. Peruniko je pogledal redkokdaj.Kalino	A
mladci. Na kolišču je kasneje Presukani Lisjak	Zlato	Peruniko res še obdaril z okrasnim bronastim	A
slovesu še sam zataknil v Perunikine goste lase	zlato	iglo, dragocenost, kakršno je le redkokdo premogel	A
moški. »Kmalu potem, ko si vzameš za prvo ženo	Zlato	Peruniko.« Rakar in Bor sta se dregnila.	A
No prav. Ko se vrne Ostrorogi, koj pripeljem	Zlato	na kolišče.Pa bo ona tebi dekla, ne ti njej	A
je zamodroval Zagoreli, »bi bilo tako za našo	Zlato	Peruniko še najbolj prav.« In sta sklenila brata	A
pogledam na kolišče Vitorogega Ovna, kako je z	Zlato	Peruniko. Pa sem se vrnil, ker ‒.«	A
oba, da Presukani Lisjak ne bo pravi mož za	Zlato	Peruniko.In če sedaj še dvojčici bežita pred	A
na mostišču je videl stati Rakarja in Bora in	Zlato	Peruniko. »Aha,« je vedel zdaj prebrisani Ponirek	A
premenjavati kožuhovino in bobrovino celo za	zlato,	ki so ga pa ti rodovi že sami od drugih premenjali	A
ženo. Pa si trmoglavil po svoje in zapravil	Zlato	Peruniko. Vitorogovci in Ostrorogovci se bodo	A
njegovi koči, če bi bil on le pol toliko rad imel	Zlato	Peruniko, kakor je imela ona njega.Še manj pa	A
je potegnil rahel veter. Vzboklina Brda je	zlato	vzvalovila.Bila je čez in čez pregrnjena z zorečo	A
rudnikov in da mora v teh krajih nekje biti tudi	zlato,	ko prinašajo vode v Išter s peskom vred tudi	A
zrasla. Da je v bližini Velikega jezera tudi	zlato!	Očetu pove.	A
Oprezni in se hkrati zadovoljno nasmejal: »Hrisá ‒	zlato	‒!« Srnjak se je začel razgledovati.Ob ognju	A
kakor če bi bil podrl najmogočnejšega medveda.	Zlato!	Zlato!	A
Zlato!	Zlato!	Zlatooo!	A
izsledil v območju Velikega jezera pravo, čisto	zlato.	Z rodovi na ravninah ob Dravi se je bil že pred	A
že hotel reči: »Saj imate vendar pred nosom	zlato.	«Pa se je premislil.	A
tudi njim propadla letina.« Kaj res ne vedo za	zlato	v prodovih ali ga pa ne znajo izpirati, je spet	A
Sedaj ni več dvomil, da Priba res ne ve za	zlato	v prodovih Drave.In drugi kar gotovo tudi ne	A
zamahnil s sekiro okrog sebe in pribil z nogo: »	Zlato	skrivajoči prodovi Drave bodo moji!« Ta hip	A
proti soncu: »Poglej, gospodar!« »Kje si dobil	zlato?	« se je čudil mladcu Jelen. »V prodovih Drave	A
svet, ki je žitoroden in skriva v svojem pesku	zlato.	« »Bom.«	A
vodne gladine, v kateri se je kakor razlito	zlato	odsvitalo sonce, ki se je povzpenjalo v mladem	A
nam je treba orožja. . / . / stran 102 . /	Zlato	si pa že kasneje pridobimo.« »Dobro!« je pristal	A
rami. Koj nato ga je vprašal: »Ali si skoval	zlato	zapestnico?« »Sem. Lej jo!«	A
tega, komaj dobro odraslega mladca da je koval	zlato.	Nak!	A
»Naj se ti nikar.	Zlato	je bilo Srnjakovo.« »Kje ga je primenjal?	A
kakor bi ne hotel verjeti: »Ti da si našel	zlato?	In tako blizu naših krajev?«	A
Grčavemu je še vedno zvenelo v glavi samo	zlato	obrnil se je proti Srnjaku in vprašal: »Pa je	A
težko breme bakrene rude. Blestela je kakor	zlato.	Usul jo je na že modrikasto se spreminjajoči	A
Ni mogel spati. Je venomer moral misliti na	zlato,	skrito v prodovih Drave. Zlato, zlato, zlato	A
misliti na zlato, skrito v prodovih Drave.	Zlato,	zlato, zlato!Hrisá!	A
misliti na zlato, skrito v prodovih Drave. Zlato,	zlato,	zlato!Hrisá!	A
zlato, skrito v prodovih Drave. Zlato, zlato,	zlato!	Hrisá!	A
zlati lasje. Jelen sam je pa predvsem mislil na	zlato	skrivajoče dravske prodove. O, o!	A
preskusiti dravske prodove, če res skrivajo	zlato.	Sedaj je buljil predse in samo to razmišljal	A
Grčavi Brest bolj mislil, kakor pa šepetal: »	Zlato,	zlatoo, zlatooo! Hrisá!« NEPREGLEDNE PLANJAVE	A
vse ima, razen bobrov. Te pa težko odtehta	zlato.	« Oprezni Srnjak ta čas ni prav nič mislil ne	A
nič mislil ne na zemljo, ne na bobre in ne na	zlato.	Ostal je bil v naselju in se pogovarjal in videl	A
Oprezni postavil Lipo spet na tla in ji nataknil	zlato	zapestnico.Selišče in Ostrorogovci so zavrisnili	A
čarovnica, si segla v lase, potegnila iz njih dolgo	zlato	iglo in potresla z lepo glavo. Gosti črni kodri	A
pokazati. Medeja si je najprej spet spela s težko	zlato	iglo lase. Nato je sedla poleg Zorne in ji hitela	A
se je videc Mopsos: »Odšli smo iz Jolkosa po	zlato	runo.Po marsikaterem junaštvu smo dospeli v	A
divja bika, ki sta bruhala ogenj. Stražila sta	zlato	runo.« »Hm!«	A
povabil, naj pride drugi dan na Argo pogledat	zlato	runo, so tujci sedli v svoj čoln in odveslali	A
umikala senca. Podrhtevajoča vodna gladina se je	zlato	zalesketala.Nobena planjava zoreče pšenice se	A
zvito zablisnilo: »Saj stavim zid na svojem. Za	zlato	zapestnico sem kupil od Mrkega Ježa v večno	A
namignil Medeji. Čarovnica je brž prinesla	zlato	runo.Varno je razvesila z obema rokama svetlikajoči	A
nič posebnega: »Kaj v vaših krajih izpirate	zlato	tudi skozi ovnove kožuhe?« »Seveda.	A
»Seveda.	Zlato	runo nam je bilo pa pred dokaj leti ukradeno	A
zlagal in se ni zlagal Srnjak. »Je mar tam	zlato?	« »Mora že biti, če ga premenjujejo z nami.«	A
Ti tam gori! Ali pretehtavaš	zlato,	ki si ga bil zaslužil z izdajstvom?« »Molči	A
zasadil in svoje vino pije. Za nameček mu je pa	zlato,	ki ga izpira iz prodov Drave. »Mi pa smo se	A
zelenimi hribi obrobljeni ravnini, valovi morje	zlato	zoreče pšenice. Obnemogli starec Ostrorogi Jelen	A
prinesli glavo starega medveda in težko kepo	zlato	se lesketajoče bakrene rude.Trdoroki Kmet, najmlajši	A
škrjančki. V poletju pa zavalovi okrog nje morje	zlato	zoreče pšenice.	A
roki gazil po snegu iz vasi semkaj gor v hram	zlato	kapljo pokušat. Vrh vinogradov stoji majhna	A
kakor ima mene. A jaz te ne pustim, tebe ne, ne,	zlato	dete moje!« Sinek pa ni poslušal mlade matere	A
vroče. Po stezi je prišel belo oblečen angel;	zlato	košaro je imel v rokah in v njej kakor jabolka	A
Zlata ruda je na Zelenici.« »Za	zlato	rudo ne vem.Morebiti.	A
vso močjo se je moral upreti, in je izvlekel	zlato	verigo, tako debelo, kakor je najtežji zavirivnik	A
poklical Gervaza Protaz! Prav toliko vredno	zlato	verigo je izpulil izpod ruševja Gervaz, zato	A
oba varno skrila pod mah in kamenje že najdeno	zlato	verigo, zaznamovala natančno kraj, si ogledala	A
pod katerega je pred bratom skril že najdeno	zlato	verigo.Ne Gervaz in ne Protaz.	A
macesni zarasli strmi Srednji vrh pa je bil samo	zlato.	Nad Pokljuko je zahajalo sonce in rdelo oblake	A
dolino, preskočil čez jarek in se razbil; in	zlato	kapljico, ki jo je zemlja dala, popila je zopet	A
občinsko cesto se je bleščala v svojem cvetju kakor	zlato	in roji bučel so šumeli po nji; tudi črnica	A
lepem kraju na Dolenjskem in vinogradi, ptički,	zlato	sonce, »bleda« luna, šumljanje vodá ‒ vse, oj	A
zapisal začetno vrsto bodoče pesmi: Oh, ti	zlato	sonce! A ker rime ni mogel najti, je preložil	A
še v sanjah je govoril melanholično: »Oh, ti	zlato	sonce«, pa rime tudi sedaj ni našel. Drugega	A
lasje in črne oči in pa ta vitka rast ‒ oh, ti	zlato	dekle, kako te ljubim!Sedaj sedaj stopim predte	A
narazen. Domov grede, ko sta imela potnika že	Zlato	Polje za seboj, vprašal je boter Marka: »I,	A
postavil in jo odprl. V lepih zavitkih je bilo tu	zlato,	samo zlato in poleg več bankovcev.Vse to je	A
odprl. V lepih zavitkih je bilo tu zlato, samo	zlato	in poleg več bankovcev.Vse to je bilo njegovo	A
sin, ki bi bil med nami »naša dika«, ujel v	zlato	mrežo, da je prodal tujcem um in srce ter potem	A
besed na ženina, ki je bil doslej zamaknjen v	zlato	in še bolj navdan strahu, da bi kdo iz poštene	A
dolini, kjer ne najdeš žive duše, jej ali pij	zlato,	da se ga vendar že nasitiš, in spominjaj se	A
samozadovoljstvu, veseleč se krasnega večera in snujoč si	zlato	bodočnost. Kar stopi in sede brez povabila k	A
tako spravljena! Otela bi se plavajoč, toda	zlato	v njiju žepih je tolikanj težko, da ju potegne	A
težko, da ju potegne v blato na dnu morja.	Zlato	je najtežja reč na zemlji; zato ni čudo, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani