Teden pozneje, na cvetno soboto, že vidimo našega junaka peš potujočega na Dolenjskem zaviti z glavne ceste na stranski kolovoz, po katerem je velel kažipot proti vasi ‒ bivališču dobrotnega strica Matija. Bilo je že pozno na popoldne in zahajajoče sonce, ki je zlatilo bližnje vinske gorice, je navduševalo Jaroslava tako, da je sedel kraj pota na leseno ograjo in v svoj, vedno ga spremljajoči pesniški dnevnik zapisal začetno vrsto bodoče pesmi: Oh, ti zlato sonce! A ker rime ni mogel najti, je preložil navdušenje in nadaljevanje ‒ in četrt ure pozneje ga najdemo že na stričevem domu.