Izmed vseh prva se zbudi drobna taščica in kakor srebrn zvonček gostoli nje močna pesem visoko z vitke jelke v pozdrav mlademu jutru, ki že kaže zorni svoj obraz izza mračnega hribovja. Takoj se oživi ves roj, oživi se veja za vejo, povsod vse prepeva, vse žvrgoli in kliče zlato sonce z nebeške postelje, kjer leži le predolgo. In končno ‒ na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar divji petelin, pre vzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu.