nova beseda iz Slovenije
sem upal, da me povabi za trenotek s seboj, | vsaj | na čašico predjužinske slivovke, če ne drugače | A |
zadovoljen, brada pa se je spet obrnila k meni. ” | Vsaj | drugače imé bi si bil iznašel.Jožef Mrovec | A |
rabo, posebno v naših krajih; če za drugo ne, | vsaj | za politiko.Tudi jaz sem mislil, da bi se vtaknil | A |
devic! Bodi šepav, grbav, kozav, krivogled -- | vsaj | ena je na svetu, ki se usmili nesrečneža.Jaz | A |
plačal obresti; dovolj bi mi bila beseda ali | vsaj | prijazen pogled; saj nisem oderuh.Pa naj bi | A |
vredni in rimal sem jih. Snov ni bila poetična, | vsaj | ne po nazorih in naukih poetov samih.Ali mlad | A |
takih knjig, ki niso zanj?“ ”Naj bere, da bo | vsaj | brati znal; saj ne razume!“ Nato sta umolknila | A |
kdaj si molil zahvalno molitev, če s srcem ne, | vsaj | z ustnicami?“- Očitala mi je cesta, očitala | A |
še matere ne, še njé ne, te svetnice!“ Da bi | vsaj | ne bila rekla: ”Zdaj boš večerjal!“Kajti rekla | A |
dve sta morda brat in sestra, ali pa sta se | vsaj | skupaj igrali - zdaj pa glejte!“ Ko se je | A |
”Kaj ste vi drugačni? Ali vas ni obšlo, | vsaj | za hip, da bi planili mednje?Izprašajte si vest | A |
ogrnil suknjo. ”Če ni mogoče ubegniti samoti, | vsaj | bežati je treba!Zbogom!“ | A |
okrenil, da me ostaviš siromašno, oropano. Daj mi | vsaj | roko v slovo, vsaj prijazno se v slovo nasmehni | A |
siromašno, oropano. Daj mi vsaj roko v slovo, | vsaj | prijazno se v slovo nasmehni; ni treba hvaležnosti | A |
kako bi odgovoril ženski, da je ne ljubim? Jaz | vsaj | nisem zmožen te reči, že zategadelj ne, ker | A |
bil, da je prisedel k nama; tako sem bil varen | vsaj | med potjo. Nikoli ne pozabim puščobe tistega | A |
in preveč zlagana, da bi mogla biti naravna | vsaj | na videz.Kadar oprosti ženska človeku, pred | A |
načelnika in tisto - kako se ji že pravi ...?“ ”Pojdi | vsaj | zaradi Ane!“ ”Tu jih imamo dovolj.“ | A |
tisti rdeči odeji umirajočih. Povrnem se nekoč, | vsaj | ob poslednji uri, zakaj strah me je tujine | A |
Daj, Nina, da poljubim tvojo roko, da poljubim | vsaj | tvojo odejo za ta usmiljeni smehljaj!Če ne z | A |
lahko čakam, predno se usoda izpolni, pol ure, | vsaj | še pet minut; malo še pogledam sem, v to žganjarnico | A |
toda nedostaje mi besed, iz katerih bi gorelo | vsaj | pol toliko ognja in cvetelo vsaj pol toliko | A |
katerih bi gorelo vsaj pol toliko ognja in cvetelo | vsaj | pol toliko poezije kakor iz one divne črne kaplje | A |
sem te našel, Fanny, in zdaj ostanem pri tebi. | Vsaj | teden dni, Fanny - in kadar te spet ostavim | A |
nego nam. Mi živimo takole mirno in stradamo | vsaj | doma, v svoji izbi, kjer nas živ človek ne vidi | A |
oškropil. ”Kanalja, če me ne vzameš gor, pa me | vsaj | pri miru pusti!“ je zakričal za njim. Ozrl | A |
“ se je nasmehnil Lojze. ”Naroda ne, ampak | vsaj | čisto majhen del njegov, saj je to tudi nekaj | A |
bila čisto pogrešena ter da je odseval z nje | vsaj | žarek tiste lepote, plemenitosti in otroške | A |
in sredstvo, s katerim ta smoter doseže ali | vsaj | stremi, da ga doseže, se imenuje dolžnost. | A |
srcu, pa jo je bilo sram, da bi mu dala okusiti | vsaj | kapljo.Vsaj prijazen pogled, kakor beraču, ki | A |
bilo sram, da bi mu dala okusiti vsaj kapljo. | Vsaj | prijazen pogled, kakor beraču, ki pride na prag | A |
kakor beraču, ki pride na prag in poveša glavo. | Vsaj | prijazno besedo, kakor tujcu, ki jo sreča na | A |
dalje in jo pritisnilo ob zid. ”Da bi prišla | vsaj | do tja, vsaj do one majhne lučce ... Kje si zdaj | A |
pritisnilo ob zid. ”Da bi prišla vsaj do tja, | vsaj | do one majhne lučce ... Kje si zdaj ti, ki si | A |
življenje, da bi tam kje v kakšnem kotu iztaknil | vsaj | malenkost, ki bi bila spomina vredna.In zgodilo | A |
do pasu. Obraz je bil morda nekoč lep, ali pa | vsaj | priljuden; v tistem trenotku je razodeval edinole | A |
morda že čez štirinajst dni ... ali čez tri tedne | vsaj | ... Lehko delam, lehko hranim, saj sem samec | A |
gospod ... ampak kmalu, čez štirinajst dni ... ali | vsaj | čez tri tedne ...“ Stopila sva v mojo izbo | A |
Španski vitez je bil resnejši -- on je videl | vsaj | lesene perotnice, nekaj je bilo!Ampak tako | A |
občutil, da si bom iz njenega bogastva rešil | vsaj | par srebrnikov za hude čase!“ Bogomil Majer | A |
zdi se mi, da smo si sorodni, če ne drugače, | vsaj | v bridkosti ... tako je: v bridkosti in v užaljenem | A |
”Kar tja ... in še slečem se do nagega, da se | vsaj | operem, predno me sak zagrabi za tilnik ...“ | A |
nepotrebne in brezsmiselne reči. ”Da bi bil | vsaj | pijan!“ je pomislil. ”Pripovedujte še!“ je | A |
prelen, da bi si kruha ... služil ... Onadva sta | vsaj | vedela, kam kliče to nemočno javkanje; ti pa | A |
prikazala na čelu. ”Če uganjaš neumnosti, jih | vsaj | ne taji nikar!Ali sem ti kaj očital? | A |
polovico otrok ne umrje za to boleznijo, komaj | vsaj | tretji ...“ Zdravnik se je vrnil in soba se | A |
trenotek, je že poguba ... Vendarle bi rad enkrat, | vsaj | enkrat pogledal tja na dno; rad bi slišal, vsaj | A |
vsaj enkrat pogledal tja na dno; rad bi slišal, | vsaj | enkrat slišal, kakšen jezik da govore tam zdolaj | A |
Pa če bi ga vendarle ustrelil? Ali če bi mu | vsaj | odstrelil nogo, da bi ležal tam daleč ves krvav | A |
”Da bi spali! | Vsaj | spanja jim dodeli, o Bog!Saj spanje je tvoja | A |
pot? Saj ni bilo treba zapraviti vsega - ej, | vsaj | vsmehljaju, kadar se nasmeješ tiho in prijazno | A |
prijazno, bi bil lahko še ostal spomin - ej, | vsaj | spomin na velikonočne pomaranče, na prvo židano | A |
velikonočne pomaranče, na prvo židano ruto, | vsaj | spomin na fanta, ki te je prvi osleparil, ko | A |
beseda glajše in veselejše, če bi ... če bi bilo | vsaj | malo sonca, če bi vsaj enkrat lahko dihnil iz | A |
veselejše, če bi ... če bi bilo vsaj malo sonca, če bi | vsaj | enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs | A |
enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs, | vsaj | enkrat lahko pogledal prédse in náse brez strahu | A |
na svojo resnično in srčno radost in ki živí | vsaj | večji del svojega dné po svoji volji ter se | A |
bila ta tiha sreča izvor velikim dejanjem ali | vsaj | koristnemu delu. Ni zameriti Kosirniku, da | A |
je ležal tam kakor prej, z glavo navzdol. ” | Vsaj | drugače bi ga položili; tu leži kakor ... Bog | A |
pazduho in ga je položil na slamo. ”Da bi | vsaj | vedeli, kdo je!“ je ugibal župan.”Iz naše vasi | A |
petdeset let! Morda ima v teh cunjah kakšne stvari, | vsaj | kakšno znamenje - iz katere dežele je doma in | A |
neznanca po čelu, ustih in prsih. ”Zdaj ima | vsaj | mir!Potepuh je bil, siromak brez krova ... | A |
bil položil siromaku blazinico pod glavo ali | vsaj | kako staro kamižolo.Župniku se je zasmilil; | A |
ga usmili - nikogar pač ne bo, da bi mu vrgel | vsaj | goldinar v zibko!Cerkovnik ga bo držal in bo | A |
jo že bolele, cerkev je bila daleč. ”Da bi | vsaj | kdo prišel, ki bi mi držal dežnik!Ampak ob takem | A |
bo res držal cerkovnik in nihče drugi! Jaka | vsaj | zapiše, komu je boter, zato da ne pozabi; cerkovnik | A |
noči in otrok Bog vedi, če bo živel ... Da bi mi | vsaj | dežnik držal - pa se napije in obleži!“ Babica | A |
ugovarjanje čisto brez koristi. ”Gospod, pa naj bo | vsaj | Matija!...“ | A |
Vse bo polomil, vse povaljal! Da bi hodil | vsaj | po stezi, po pesku!- Ali ne vidiš poti, ali | A |
sem v svoji neumnosti mislil, da na tak način | vsaj | nekoliko zabrišem, ublažim sramoto.‚Glej, ne | A |
bi dal, da sem doživel le eno samo lepo uro, | vsaj | minuto! Zakaj ta posmrtna radost je kakor drevo | A |
Kmetje so bili bolj njegovi nego živina, ki se ji | vsaj | klanjati ni treba pred gospodom.Nekaj jih je | A |
krčmar, sosed moj, kaj me tudi vi ne poznate več? | Vsaj | obraz mi poglejte!Kakšen greh vas teži, da gledate | A |
brez nehanja tisoč let in še dalje in da bi | vsaj | v spanju ne odzdravil prijaznemu pozdravilu | A |
izpolni obljubo, ki si jo bil storil, ali pa | vsaj | povej, kdaj napoči tvoja ura, zato da se vrnem | A |
mnogo Volčjanov, ki imajo pri druzih ljudeh | vsaj | toliko veljave, kakor Šilo in Bob. Meni pa sta | A |
časa še taki, kakoršne se nam kažejo, da se | vsaj | takih privadimo; potém pa naj odgrinjajo na | A |
taki nesreči? Jaz, Šilo, ki mu nisem odtrgal | vsaj | nekoliko glasov.“ Šilo je bil pri vsi svoji | A |
tesnega in ponižanega, če ne stoji njegov ateljé | vsaj | tako visoko, kakor srednje velik zvonik. Navadno | A |
kraju ob tej uri. Bila si še napol otrok, ali | vsaj | meni si se zdela taka. Smejala si se glasno | A |
izkazalo, da ima eno oko stekleno ... Da bi nos | vsaj | ne bil sredi obraza, ko ga človek takoj ugleda | A |
obraza, ko ga človek takoj ugleda in ga ni mogoče | vsaj | za silo prikriti!... | A |
prej nikoli. Pač je bil podoben tistemu fantu, | vsaj | po nosu, ali tisti fant je bil precej večji | A |
”Poženi že ... napodi babo!“ ”Ali pa naj | vsaj | za pijačo da!“ V prvi voz je bil vprežen | A |
bil brat v bolesti?“ ... Morda jih bo še nekaj, | vsaj | nekaj; ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno | A |
jed je plesniva, in tudi te je premalo. Da bi | vsaj | zraka bilo, vsaj zraka, ljudje krščanski!Prvi | A |
tudi te je premalo. Da bi vsaj zraka bilo, | vsaj | zraka, ljudje krščanski!Prvi dan mine -- spiš | A |
ramenih in, namesto da bi si olajšal, da bi si | vsaj | malo oddahnil, si reže samo v bolne rane in | A |
očitno je bil še zelo mlad. Naša psica se | vsaj | na videz ni zmenila za nikogar.Stopila je časih | A |
nisem dospel nikdar tako daleč, da bi obrnil | vsaj | za hip pozornost nase, -- kakor kos pohištva | A |
Šele pozneje sem se domislil, da sem pogrešal | vsaj | ene same, kratke tolažilne besedice, ki bi kanila | A |
Pa zavpijte na pomoč! | Vsaj | naglas izpregovorite, da se hiša vzdrami!“ | A |
bilo, hudo premalo!“ ”Počakali bi bili sedmine | vsaj! | Kje bi zdaj praznovali?“ | A |
kdaj storil hudega njemu in drugim. Tako bo | vsaj | eden med mnogimi, vsaj eden, ki bo še v grobu | A |
njemu in drugim. Tako bo vsaj eden med mnogimi, | vsaj | eden, ki bo še v grobu smehljaje in brez očitanja | A |
oblasti nad svojimi koraki ... Koristilo pa ji je | vsaj | toliko - da zdaj ne sanja več ...“ Bukovec | A |
bistroumnostjo in iskal ”neizogibnosti“, s katerimi bi | vsaj | za silo opravičil sam sebe. S krepkim sunkom | A |
oči so gledale svobodneje in veseleje, - tako | vsaj | se je zdelo gospodu Štefanu Osniku. Poslopja | A |
bi ga mogel neviden poslušati, da bi ga mogel | vsaj | videti, kako bo vzdigoval roko, kako bo veličastno | A |
razpet ...“ ”Pa ti nič ni žal ... za tega fantka | vsaj | ?“ ”Čemu?“ se je verno začudil infanterist | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |