vpraša (601-700)

Blaž tako iskrene želje gojil. »Spiš, Blaž?«	vpraša.	Blaž se potuhne, nič se ne oglasi.	A
pravi, kaj meniš?« »Kakó čem vedeti?« proti	vpraša	Bojec. Blaž Mozol pak se nagne proti Bojcu in	A
in tudi že v naši družbi.« »Ti tudi?« strmeč	vpraša	Bojec. »Glej ga, jemlji te Kurent!	A
ali francosko ali je volčje, ta hav-havhav?«	vpraša	Blaž.In Bojec je videl, da se je dal po čudni	A
izbe trkal, kjer je Polonica spala. »Kaj češ?«	vpraša	s čudom deklica, ki je bila na okno prišla.	A
Ne da bi ji na njeno vprašanje odgovarjal,	vpraša	jo sam in s tresočim se glasom ono staro vprašanje	A
»Naš stric te je izdal? Komu, zakaj?«	vpraša	deklica strmeč. »To boš vse slišala.	A
se je upehan vračal. »Kaj mu hoče stric?«	vpraša	Polonica hlapca. »Pravi, da je ta Nande rokovnjač	A
nekaj časa strmela predse. »Si že pomolzla?«	vpraša	jo mati prepirljivo in osorno. Dekle se molče	A
njiju prvotnemu pogovoru o rokovnjačih in on	vpraša:	»Kaj ste vi res taki, da pojdete rokovnjače	A
nekako hlastno. »Kaj je potemtakem storiti?«	vpraša	Poljak naposled izkušenega brdskega doktorja	A
dotiko? Jaz sem precej mislil, da tukaj se	vpraša	za kake posebne, bogate Francoze, katere hoče	A
omaže na svojo silno škodo.« »Kako mislite?«	vpraša	Poljak, ki tega ni razumel, kaj doktor meni	A
prilično obrne ter vidi, da je kot pri peči prazen,	vpraša,	je li kdo poznal tega človeka. »Menda je pisar	A
zastonj ves dan čakal.« »Kaj bomo ž njim, Tomaž?«	vpraša	eden onih treh. Tomaž Velikonja, kajti ta je	A
še tako črn in sajast.« »Je li Groga doma?«	vpraša	Tonček, ne zmenivši se za bodečo zabavljico	A
»Kdo je? Kaj hočeš?«	vpraša	osorno, a ko spozna Tončka, ki je nekako boječe	A
svoje.« »Ali znate potrkati na Grogova vrata?«	vpraša	Bojec. »Četudi ne!« reče osorno pisar ter koraka	A
da je hrbet malo upognjen nosil. »Kaj je?«	vpraša	pozorno Groga. »Zdaj še nič posebnega!	A
Ali dobim tukaj nocoj prenočišče, ako treba?«	vpraša	tujec. Do zdaj še ni bil krčmarja pogledal;	A
to vam pravim! I, kaj pa ste vendar zdaj?«	vpraša	radovedno. »Jaz sem tajnik maršala Marmonta	A
ki je res grozno, grozno!« »Kaj, kaj pa je?«	vpraša	čudeč se in prestrašen Poljak; »jaz prihajam	A
storil.« »Pa kdo je vendar oni ubiti človek?«	vpraša	Poljak, kateremu se je rodila v možganih grozna	A
naglas v njegovem vzkliku, da se sodnik obrne ter	vpraša:	»Kaj imate s tem človekom; ali morda kaj več	A
podgana, na katero s čevljem stopim.« Oskrbnik	vpraša,	kje je komisar kamniški s svojimi stražniki	A
Polonica vstopi, obrne se oskrbnik naglo k njej ter	vpraša:	»Dekle, ti poznaš onega Nandeta, soseda vašega	A
in roki snela z njegovega vrata. »Zakaj?«	vpraša	kar skoro nevedé. »Zato, ker me je nekov človek	A
ljudje vedno videli. »Ali so vsi zbrani?«	vpraša	Tomaža. »Vsi, samo Tončka še nisem videl!« reče	A
obloški kobilar pred njim. »Kako je doli?«	vpraša	Groga naglo in nepotrpežljivo. »Delo ne bo posebno	A
tisti, o katerem praviš, da menda ni oficir?«	vpraša	pazno Groga. »Velik in suh je pa črne brke ima	A
lezli po rebri gor. »Kaj pa bomo ž njim?«	vpraša	polglasno eden pajdašev Tončkovih ter pokaže	A
o mojem hitrem odhodu!« »Pa kaj je vendar?«	vpraša	Rezika, »ali se je kaj hudega zgodilo?« »Bog	A
obloški kobilar. »Kaj pa je s tem dekletom?«	vpraša	nekako silno pisar. »Naročil sem ji danes, da	A
nekaj sanja!« deje po kratkem premolku. »Kaj?«	vpraša	Tonček, glavo vzdignivši. »Morda isto, kar tebi	A
nekam mudilo. »Kam pa tako siliš, Matevž?«	vpraša	ga Pavlek. »Kaj, zlomka, vem, kaj se godi?	A
istem trenutku upihnila leščerbo. »Ali greš?«	vpraša	on. Vtem je deklica odpirala tiho duri svoje	A
strastnega, prepadenega lica. »Ali je oni vaš sin?«	vpraša	komisar in pokaže drugega, par korakov od Nandeta	A
trije ‒ brdskega pisarja. »Kaj je s tem možem?«	vpraša	osorno Mulej.Poveljnik tega oddelka mu razloži	A
na dušek. »Kaj boš storil z menoj, Štefan?«	vpraša	potem naglo. Oskrbnik se je bil naslonil z desnico	A
brat izroča vešalom!« »Pa kaj hočem storiti?«	vpraša	Poljak, ki je strmeč poslušal brata. »Proč pojdem	A
izkušnje risale nanj svoje proge. »Kaj hočete?«	vpraša	Poljak ter piše venomer svoj zapisnik, ne da	A
na videz precej ponošena. »Kaj ukazujete?«	vpraša	Barba, pospravljaje posodo in ostanke. »Prinesi	A
. / stran 9 . / jala. To ženica pomisli in	vpraša:	»Ali ne bi bilo zadosti eno pišče?« »Naj jih	A
Pa vendar gospod več časa pri nas ne ostane?«	vpraša	Barba. »Ostane pri nas.«	A
opomnil, naj dirja še bolj. »Ali je to Zabrezje?«	vpraša	mladenič in se malo upogne naprej. »Hi!« rekel	A
marsikdo imel, jaz pa delal.« »Kaj pa je?«	vpraša	ženski glas iz izbe. »Jaz pravim, da ven pojdite	A
ponuja, in pila je vode. Slišala je, da jo	vpraša	prijazno, če ne sočutno, kako ji je, kaj jo	A
Gospod žlahtni, jaz sem vam dolžen.« »Meni?«	vpraša	gospod. »Gospa pravijo, da je vseeno, njim ali	A
polne cunj in razne šare. »Kaj si pa prišel?«	vpraša	ženska osorno. »Kadar si pijan, prideš, drugo	A
Kar se kaj zmisli gospod in nas nobenega ne	vpraša,	ali je prav ali ni prav.« Matijec, ki ni vedel	A
tem kraju doma, ne zamerite, mladi gospod?«	vpraša	oni, ki je zdaj kakor za povračilo tudi hotel	A
od hiše naju požene!« pravi ženica. »Ka-aj?«	vpraša	Matijec. »Beračit pojltnei�70lv	A
pesek mehkejši od trave!« »Krava mu ni všeč?«	vpraša	Matijec.»Krava, ki sem jo jaz izbral in kupil	A
nastavi na pot. »Kam greste, moj lepi mladi?«	vpraša	Leona in ga nekako prežeče pogleda, da se ni	A
bil v prsi uprt. »Ali res veš, kaj mislim?«	vpraša	Šepec.»Res,« pravi Rožmarinka.	A
posluša, kaj se govori in, kadar ga kdo kaj	vpraša,	kratko odgovarja z nerodnim, jecljavim glasom	A
dež močil, hotel je tiho oditi. V tistem hipu	vpraša	mlajša Pavlino: »Kako ti je pa ta z Zabrezja	A
po nerodnosti s čevljem po pesku. »Kdo je?«	vpraša	Matilda malo ustrašena, kajti precej temno je	A
kakor druge krati. »Ali ste bolni morda?«	vpraša	gospodar. »E ne, malo,« odgovori.	A
nič. »Kaj je pa vama, ali sta tudi bolni?«	vpraša	čez nekaj časa oče hčer in Pavlino. »Medve pa	A
križ božji, naj bode, kar hoče. »Kaj bi rad?«	vpraša	komtesa, naočnike sname, bukve zapre in žagarja	A
zadregi ji pride po sreči Leon na pomoč. Njega	vpraša,	kaj misli, ali se sme dovoliti, ali bi bilo	A
Šepec vrata odpre. »Vi berete, Stremenček?«	vpraša	žagar. »Gledam tukaj v bukve,« odgovori župan	A
stran 75 . / »Kdo je oni gospod tam v kotu?«	vpraša	Leon zraven sedečega kaplana. »Po imenu ga ne	A
koračil. »Ali ste tudi vi domov namenjeni?«	vpraša	profesor. »Tudi,« odgovori Leon.	A
Ali vas smem jaz obiskati, gospod profesor?«	vpraša	Leon in pristavi: »A bojim se, da se bodem vam	A
lastni vaši besedi osrečevalnejša od nasprotne?«	vpraša	Leon radovedno. Profesor, ki se je morda nalašč	A
proseča profesorju. »Kaj imate skrivnega?«	vpraša	le-ta, stopivši k njej. »O jej, tako me je sram	A
»Ali ga bodeš res dala? Veliko?«	vpraša	Neža naenkrat potolažena. »Res, res!«	A
katera vas mora s ponosom v svojo sredo šteti?«	vpraša	Leon. »Ker začenjate tako govoriti, kakor da	A
Določba je že gotova,« pravi Pavlina. »Res?!«	vpraša	Leon z nekakim hlastnim veseljem. »Vaša teta	A
drugačnim glasom, kakor je govoril do zdaj,	vpraša:	»Ali bi se smelo vedeti ime tiste neplemenitaške	A
stran 103 . / »Morda si ga ti razjezila?«	vpraša	Matilda. »Mislim da ne,« odgovori sestrična	A
sestrična. »Kaj sta pa govorila zdaj nazadnje?«	vpraša	Matilda. »No, najnazadnje sem mu zatožila tebe	A
mi vidiš in glas ni navaden. Ali si bolan?«	vpraša	ga skrbljivo. »Nič mi ni,« odgovori Leon.	A
ukazali,« pravi mlajši hlapec. »Kaj kriči baba?«	vpraša	Matijec. »Gospod ne vedó nič, vidva tudi nič	A
žagi, kjer je Mreta stala. »Kaj si prišla?«	vpraša	jo z veselim obrazom. »Zdaj pa še vpraša, kakor	A
« vpraša jo z veselim obrazom. »Zdaj pa še	vpraša,	kakor da ne bi smela!Okoli ušes ti bodem eno	A
bodeš za ženo in k sebi vzel? Kdaj vendar?«	vpraša	ga čez nekaj časa. »Menda nikoli,« odgovori	A
les zabiti. »Kdo je bil zdajle pri tebi?«	vpraša	vendar čez nekaj časa starka in njen glas je	A
te ljubezni ni vreden. »Kdaj zopet pridete?«	vpraša	Leon. »Ne vem vam povedati,« odgovori profesor	A
snubi mož lepše postave, kakor jo imate vi?«	vpraša	profesor. »Brez premoženja je in ne snubi je	A
na primer vi.« »Tedaj ste nesrečno ljubili?«	vpraša	Leon. Profesor se glasno zasmeje.	A
in ga tudi ne terjam.« »Pred osmimi leti?«	vpraša	Leon, ki bi bil rad kaj več izvedel. »Ne vem	A
»Tedaj šele čez eno leto se vidiva zopet?«	vpraša	Leon. »Da, če bomo živi in zdravi.	A
gredico pripognivši se. »Kaj se ti je primerilo?«	vpraša	Pavlina in pride bliže. »Moj ljubi rožmarinček	A
Gotovo si videl. In če te	vpraša	človek, ki tega ni še videl z lastnimi očmi	A
pri volji, da se kaj pogovoriva, utegneš li?«	vpraša	stari. »Silnega dela nimam,« odgovori Vesel	A
potruditi, da ti sploh pisal ne bodeš.« »Zakaj?«	vpraša	mladenič v strahu in naivnosti svoje prve ljubezni	A
ga je še tam gori v njegovi koči.« »Doma?«	vpraša	Leon. »Da, in danes popoldne sam pride po svoj	A
‒ Pa kaj vaša teta, je li že bolj zdrava?«	vpraša	sedaj Matilda, ki je tudi hotela pogovor od	A
Mar sem jaz prepodil vašo gospodično sestro?«	vpraša	profesor Matildo potem. Ta jo najprej zagovarja	A
eno koleno in z navidezno lahkomišljenostjo	vpraša:	»Kako mu je bilo ime, vašemu prijatelju?« »Zlatovec	A
Bled postane, izpije pol čaše vina, potem pa	vpraša:	»Koliko časa je že pri vas ta gospodična, če	A
»Priporočam se, gospoda!« »Kaj mu pa je?«	vpraša	Gorec Leona. »Ne vem,« odgovori ta v zadregi	A
»Tedaj jutri pridete vendar sem po pisma?«	vpraša	on se na mestu stojec. »Ne!« hotela je ona zavpiti	A
palica že močno padala po njej. »Kaj je to?«	vpraša	profesor jezno. »Gospod, gospod, gospod, recite	A
in preplakana noč. »Kaj vam je, gospodična?«	vpraša	Leon in v tem hipu je bila bolna teta pozabljena	A
kakega bogatina k meni pošlje, sova!« »Pokaj?«	vpraša	baba, stopi bliže, sede in roki okoli svojih	A
Šepec nič ne odgovori. »Hočeš denarja?«	vpraša	Neža polglasno.Šepec jo veselo osupljen pogleda	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani