vpraša (901-1.000)

mladi cigan na zidu. »Vidiš konjski hlev?«	vpraša	oče od zdolaj. »Vidim in mater vidim na dvorišču	A
mnogo povedati. »Od kod ste pa, vi ciganje?«	vpraša	jo prvi hlapec.»Daleč semkaj smo prišli iz egiptovsk	A
oseba cesarjeva? Govôri, kaj se je zgodilo?«	vpraša	Marko Kozjak resnobnega lica. »Tedaj ne veš	A
Vitovčevemu lisičjemu očesu ušel iz Celja?«	vpraša	gospodar. »Le težko, noč mi je pomogla.	A
bila zame, da ne bi šel.« »Ti greš?« čudé se	vpraša	Peter. »Za ta čas, da pridem zopet nazaj, prosim	A
Samola imenovali. »Ali si pa dobro videl,«	vpraša	starikavi dolgi glavar, »ali dobro veš, da je	A
tega človeka, ki si ga imenoval že večkrat,«	vpraša	star, škilast mož izmed poštene druščine, »šli	A
in bil je precej tisti ko pred. »Kdo si ti?«	vpraša	ga cigan.»Zakaj si rekel, da si Kozjak, in jaz	A
onim sto za plačilo.« »Kako ti naj prisežem?«	vpraša	cigan in zapazil bi bil človek, da mu ni mnogo	A
Kako, ali bova midva kaj poiskala, stari?«	vpraša	starega Ožbeta, ki je z vratarjem in hlapci	A
še?« »Vse imam; kaj bi pa radi, moj stari?«	vpraša	krošnjar. »Ali imate tudi sedla?« pravi Ožbe	A
pogled Petrov se odmaknejo vsi. »Kaj hočete?«	vpraša	Peter krošnjarja osorno. »Doli v dolu v hosti	A
li prinesel obljubljeni denar, moj skrček?«	vpraša	cigan gospoda s Kozjaka. »Moj prijatelj z Jutrovega	A
varno spravljen za vse življenje, za večno?«	vpraša	Peter. »Prodal sem ga na Turško, janičar (turški	A
da bi še nekaj rad povedal. »Kaj bi še rad?«	vpraša	ga naposled opat. »Sinoči smo dobili neznanega	A
roparsko odpeljal dečka, Kozjakovega sina?«	vpraša	opat.»Govori, ljudje te poznajo, ne boš utajil	A
hlapcih, ki so ga držali. »Kje je menih Kozjak?«	vpraša	dalje cigan. »Ako ga hočete poklicati, jaz	A
kloštrskega posla. »Kaj pa se je zgodilo?«	vpraša	Peter kloštrskega hlapca medpotoma.»Ali je moj	A
vrela plemenitašu po glavi. »Kakšen je cigan?«	vpraša	čez dolgo, ko se ne koliko upokoji. »Dolg, že	A
čuden, da še nikoli tako. »Kaj vam je, gospod?«	vpraša	kake dvakrat, ko vidi Petra vsega prepadenega	A
Peter, ki je hotel vprašati, kako je bratu,	vpraša,	kako je ciganu. Opat je spoznal precej, da	A
si še bleknil o tej reči kakor mojemu bratu?«	vpraša	Peter. »Nikomur!« odgovori cigan.	A
je mojega brata sin med Turki tu v deželi?«	vpraša	strahoma Peter. »Ravno tisti, ki si ga prodal	A
dolginom. . / . / stran 80 . / »Kam pa me vedeš?«	vpraša	dolgega pajdaša.»Domov?«	A
pravi Peter. »In zakaj ne greš v cerkev?«	vpraša	ga dolgin.»Ti si slab žlahtnik, res, pa še slabejši	A
hudoval. »Glej ga no, od kdaj si neki vedež?«	vpraša	ga mlad človek ter ga po strani zaničljivo pogleda	A
peljal v kak zaveten grad v okolici. »Kam?«	vpraša	cigan.»Na Mačerolcu sem bil, tam ni gospoda	A
tjakaj ali pa na Kravjak.« »Kaj pa na Kozjak?«	vpraša	opat, spoznavši, da ga samo ta človek more oteti	A
pred kloštrom.« »Ali govoriš resnico, človek?«	vpraša	osupnjeni opat, pozabi v tem hipu na svojo nevarnost	A
dežele. »Kako dolgo bi se mogli braniti jim?«	vpraša	Marka star, vendar še trden menih, ki je stal	A
prišel med to ozidje in kaj imaš tukaj opravka?«	vpraša	cigana. »I, jaz imam svojo pot,« odgovori cigan	A
posebno pa tega.« »A zakaj govoriš tako?«	vpraša	Anton z nekim nevoljnim glasom. »Vidiš, že zopet	A
konje in vstopita v dom. »Kje je moja žena?«	vpraša	Anton Samorod deklo na hodniku. »Pri Tončku	A
tudi mati mojega sinka.« »A da, kje je mali?«	vpraša	duhovnik vesel.Opomin o Samorodovem detetu je	A
Mlada hišna gospodinja pride. Sede k njima,	vpraša	duhovenskega svaka, kako dolgo ostane tukaj	A
v Antona obrnjene. »Kaj takega, gospodar?«	vpraša	Bernard. »Pomorski razbojniki od Afrike so se	A
se pazno stražimo.« »Kdo ti je to povedal?«	vpraša	Vida in se pripogne nekaj pobirat. »Govorilo	A
z oglom miznega prta. »Kje si jih videla?«	vpraša	Samorod. »Onkraj Pečin.«	A
prestrašeni duhovnik za njim. »Tako se bojite?«	vpraša	Vida z ne posebno spoštljivim nasmehom. »Previdnost	A
»A kam si hodila, ko si videla ono ladjo?«	vpraša	Samorod. »Domov, k staršem.«	A
Zadnji je bil mladi Paoli, ki je tu spal, ne li?«	vpraša	duhovnik in pogleda odhajajočo gospodinjo, ki	A
ona in odide iz izbe. »Ne pojdeš z menoj?«	vpraša	Anton, za njo gledajoč po hodniku. »Ne, nocoj	A
dej.« . / . / stran 28 . / »Kdo je pa tam?«	vpraša	starec in kaže v dolinico, kjer je nekdo, oddaljen	A
prihajal je po trati k starima. »Kje je Vida?«	vpraša	Samorod. »Vida?« zavzameta se obadva roditelja	A
pri vas? Ni prišla danes na vse rano jutro?«	vpraša	Samorod hlastno. »Ne!« klikne mati.	A
»Ne!« klikne mati. »Kaj je to?«	vpraša	stari. Anton Samorod obledi kakor zid.	A
vzgojenih otrocih udomačen. »Kaj ti pa je, Vida?«	vpraša	nekdo.Ona glavico dvigne in vidi Antona Samoroda	A
‒ Omoži se!« »Kam?«	vpraša	ona brezmiselno. »K nam,« reče Anton pol šaljivo	A
Anton Samorod z bičem tepel. »Kaj bi rad?«	vpraša	ga župnik, ko zagleda blizu stoječega in proti	A
zakliče hlastno in veselo: »Alberto?« »Že čakaš?«	vpraša	veslač, ovijaje verižico svojega čolniča na	A
ulicah Alberta ter ga zakliče. »Kaj hočeš?«	vpraša	ta nevoljen. »Gospod so me za vami poslali,	A
znanec, ki ga že od daleč z vzklikom pozdravi in	vpraša,	kam gre.Ne dobivši odločnega odgovora, počne	A
odločnega odgovora, počne z njim stopati in	vpraša	prisiljeno: »Ne da bi šel k svoji ljubici, kaj	A
nasloni na svoje dlani. »Lepa je, praviš?«	vpraša	oni hlastno in preko obraza zažari. Alberto	A
željo izpolnjeno. »Kaj ti je, zakaj solze?«	vpraša	on lahko. »Pusti mi, to so sladke solze sreče	A
je bilo, in uživaj to, kar je.« »Pozabiti?«	vpraša	ona in njen obraz močno prešine zopet neprijetna	A
skrbel še za kako drugo družbo.« »Kako družbo?«	vpraša	ona in glavo vzdigne. »In nu, kak prijatelj	A
odpro se malo duri in stara ženica strežajka	vpraša,	sme li pustiti gospoda, ki zunaj čaka in hoče	A
prehladili in umrli, o ti moj Bog.« »In kdo pa je?«	vpraša	župnik. »Naj bode, kdor hoče, jaz ne pustim	A
zopet ozdravlja. »Kako sem prišla sem, mati?«	vpraša	z bojazljivim glasom bolnica. »Tiho, tiho bodi	A
srpo pogleda mater in jo šepetaje ter naglo	vpraša:	»Samo to še: ve li Anton, kje sem bila?Misli	A
matere z nekim strahom proč obrne. Kmalu pa	vpraša:	»Nisem li tisti večer, ko sem jaz odšla, ko	A
njej pozabi ostrega naročila župnikovega in	vpraša:	»Za Boga svetega, tedaj so te bili vendar res	A
skrivamo, zakaj ne bi brž po Antona poslali?«	vpraša	župnika stara majka na dvorišču, ko je bil prišel	A
Ona tudi. »No, kako je?«	vpraša	duhovni svak. Ona zatisne oči pa reče: »Kajne	A
spovedno skrivnost čuvati tudi bratu nasproti?«	vpraša	ona hlastno. »Tvojemu možu tako kakor vsakemu	A
da ni povedati. Dečak priskoči k njemu in ga	vpraša:	»Kaj ste mi prinesli? Pokažite.« »Mater sem	A
posteljo pa jo poljublja. »Ti me nisi pozabil?«	vpraša	ona in zdihne.Morda ji je ta zdih iz globočine	A
pol zakrije in začne se tresti. »Kaj ti je?«	vpraša	mož ostrašen. Ona nič ne odgovori, ampak zavije	A
katerega že poznamo, Pietro Musolino. »Kdo tisti?«	vpraša	Samorod osorno po strani, ker Musolina ni poznal	A
bi se bil dal oplašiti; zapored ostro tujca	vpraša,	kaj pomeni ta beseda. Musolino je bil s tem	A
in pekli, zato ker jim je žena njegova ušla?«	vpraša	sosednji ovčar Stoklasa, ko je bil do njega	A
bi se na mehko blazino spustil. »Zamorci?«	vpraša	poslednji, »e, kajpa!Kdo je dejal, da je med	A
stopita k bližnjemu potu. »Kako je gospodinji?«	vpraša	župnik Stoklasa. »Nisem je videl danes,« odgovori	A
da bodo gospodarja Samoroda Lahi umorili?«	vpraša	boječe sosednji pastir. »Molita zanj,« odgovori	A
nobena podoba lepe Vide več. »Kako ti je?«	vpraša	on. Nobenega odgovora.	A
»In kje je ona? Ni hotela priti?«	vpraša	Anton brata. »Ne more več,« odgovori župnik	A
stran 18 . / Ko ji hišna to pove, ona ne	vpraša	dalje, kje je, kdaj je šel, kdaj pride.Vrne	A
prišel; ujet je; to noč, to noč! Pokliče hišno,	vpraša.	Res je.	A
videti niti ne gospodinje. »Kje je gospa?«	vpraša	hišno, ko se vrne zopet po stopnicah gor. Hišna	A
bila po večerji sama in sem jaz hotel oditi,	vpraša	me: »Kam si namenjen, fant?«	A
Reza, sem pojdi!« pravim. Pride k meni in me	vpraša,	kaj čem. »Tu k meni se usedi.	A
obljubim. »Ali je kakov črn maček v vasi?«	vpraša	me. Jaz povem, da je, in reče mi ga	A
smrti umrl. . / . / stran 4 . / »Kaj pa je?«	vpraša	fant, ki se mu nikakor ni tako mudilo kakor	A
zakaj me je ta stari dedec gosposki udaril?«	vpraša	ribičev sin, ko do srede prideta. Očetu sicer	A
premišljal, ali bi povedal ali ne. Čez nekaj časa	vpraša	ribiča: »Stari, kaj bi tvoj sin, ki je še mlad	A
spozna Kosomana. Nehote se ozre okrog, potem pa	vpraša:	»Kaj delaš tukaj?Ravno sem o tebi govoril.«	A
/ . / stran 17 . / »Kaj bi radi pri meni?«	vpraša	ga. »Prenočil bi rad pri vas, stric!« odgovori	A
grada.« »Kje ga bomo pravzaprav počakali?«	vpraša	drugi. »Doli v ovinku,« pravi Kosoman.	A
uro, mislim, da bodo šli.« »Koliko jih je?«	vpraša	Kosoman naglo. »Pet,« odgovori oni.	A
Vsi malo osupnejo. »Katera dva še?«	vpraša	eden. »Tista dva Vlaha, ki v gradu služita.	A
bo, kolikor nama.« »Kaj pa bo, ako se zve?«	vpraša	drugi Uskok. »Kako se bo zvedelo?	A
To brez tebe vemo. Ali koliko mojih vnukov?«	vpraša	baron jezno. »Nobenega!« zakriči Kosoman tako	A
se, stopa kakor mačka. »Ali je vse dobro?«	vpraša	Kosoman. »Vse!« odgovori Vlah.	A
v kraj spravili.« »Kdaj čem vrata odpreti?«	vpraša	Vlah. »Kadar boš sovo slišal pred gradom, pa	A
v kateri sobi je nevesta?« »Mlada gospa?«	vpraša	Peter čudé se. »No, kdo pak?	A
stisne mošnjo denarja v roko. »Bo še kaj?«	vpraša	Vlah, ki je v tem hipu lakomnosti bil zopet	A
k oknu hodil pogledovat. »Kaj pa je zunaj?«	vpraša	ga eden. »Več ognjev sem pred v svojem gozdu	A
nekaj hlapcev poslati, da pogledajo, kaj je?«	vpraša	stari Jošt Turen. »Vse je pijano,« odgovori	A
Vsi planejo prestrašeni s stolov. Vsak	vpraša,	kaj je to.Orožje so imeli v drugi, sprednji	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani