vpraša (801-900)

razjasnilo, smrt je morala biti blizu. »Kje sem?«	vpraša	s težo krojača. »V domačih krajih si, Domen	A
poskusila. »Iz katerega grada je oni voz?«	vpraša	Lisec. »Nu, lej ga, prav s Pražanka je, prav	A
One stare ženske, ki poleg nje na vozu sedi?«	vpraša	zemljemerec. »E te, kaj še, bog obvaruj!	A
In še kako je umrl, ojemnasta!« »Kako pa?«	vpraša	Lisec. »I nu, enkrat ponoči ga je kočijaž mrtvega	A
Kaj se mu je zgodilo? Kaj ga je zadelo?«	vpraša	Lisec dalje radoveden. »E, béžite, kaj bi ga	A
po krivoversko.« »In vi tudi verjamete to?«	vpraša	mladi inženir kmeta. »Lejte, kaj ne bom verjel	A
ga je zapil.« »In kakšna je gospa v gradu?«	vpraša	Lisec. Kmet se zopet obrne, dene prst kazalec	A
Kje je gospa, midva morava z gospo govoriti,«	vpraša	župan z malo respektom. Liscu se je stoprv zdaj	A
se tri korake nazaj, s prstom pokaže nanj in	vpraša	neprenehoma vanj gledaje: »Ta?Ta?«	A
pak skloni malo nakrivljeni hrbet pokonci in	vpraša	prej »teto« klicano starko: »Ali nima ta Andrejevih	A
stanovati,« misli si Lisec ves zadovoljen in	vpraša:	»Čigava je, pripovedujete, ta sobica?In kaj	A
izgovorjena pri vas za kakov kot, za preužitek?«	vpraša	Lisec, da bi nekaj več zvedel. »Kot, kot, kot	A
A prej? Je li prej večkrat prihajal?«	vpraša	Ivan. »Prej? E, več let nismo vedeli, ali je	A
obstane. »Vi ste tisti inženir?« čudeč se	vpraša.	»Da, milostiva gospa, prosim, odpravite svojega	A
papirja vzdignil, na katerem je risal. »Kaj češ?«	vpraša	nevoljen. Zdajci čuje pozdrav in nenavaden ženski	A
»Ali se smem tedaj v grad priti zahvalit?«	vpraša	Lisec odhajajočo. »Za zdaj ne, prosim vas, da	A
dolgo meglo dima iz turške cigarete in krčmarja	vpraša:	»Ni li ta?« in Lisca fiksira s svojimi očmi	A
je drugače. In ti si bil sam na gradu tačas?«	vpraša	doktor. »Oba z gospodom sva bila, vprašajte	A
malemu oknu in pogleda skozi. »Ni li to Kijar?«	vpraša	župana. »Je,« odgovori župan, »in strašno slabo	A
naturno smrt. »Ali ste še živi, oče Kijar?«	vpraša	Zober in mu v roko seza. Starec se zamolklo	A
ste inženir in tu na korist občine delate?«	vpraša	ga in se neženirano usede k njemu.Vprašanje	A
Pri vas? Kaj hočejo?«	vpraša	Lisec, čudeč se in vendar spominjajoč se besedi	A
»Zakaj ste se bali tega starega gospoda?«	vpraša	Lisec gospico, a ta le z glavo zmaje, bili so	A
menoj ali pa molčite, kadar nihče o vas nič ne	vpraša,	kdo in od kod ste, komu ste in komu niste v	A
in, videča najprej Zobra, s hlastno nevoljo	vpraša	nemški: »Kaj zopet hočeš?« Starec predstavi	A
prisiljenim glasom. »Kako mislite, milostna gospa?«	vpraša	Lisec, ki ni vedel, kaj bi se dalo na to odgovoriti	A
On vrat za seboj ponoči ne zapira.« »Kaj?«	vpraša	Lisec. »Okraden bode, če ne ubit, zato ker ima	A
po sobi razgleda, o tem in onem nevažnem kaj	vpraša	ali omeni.Nazadnje se na stolu popravi in reče	A
»Doktor Zober? Pri meni?«	vpraša	čudeč se Lisec. »Da, popoldne ob petih sem ga	A
človek.« »Zakaj mi dajete ta svet, gospodična?«	vpraša	Lisec.»Zapazil sem pač že nekatere krati, da	A
od prejšnjega časa o njem znate, gospodična?«	vpraša	Lisec. »Zato, ker ne znam mnogo več nego vi	A
skozi hodnik spremiti, da vas ne bode strah?«	vpraša	še Lisec. »I, tako brez poguma nisem, ostanite	A
pravi v Rogovili? Sedaj: pri Mici na Rogovili?«	vpraša	potem z velikim zanimanjem dr. Zober. »Čul sem	A
danes sem jaz svoj bil.« »V Rogovili?« čudeč	vpraša	Lisec. »V Rogovili, kamor so od nekdaj tatovje	A
čim vam morem sicer postreči, gospod doktor?«	vpraša	pak vendar, ko je stari tri pote roke mencaje	A
sem jaz mož, ki si braniti da, kadar hoče?«	vpraša	suho smehljaje se Zober. »Tedaj vas lepo prosim	A
zajemala vedno novih predmetov. »Kaj berete tu?«	vpraša	Zober, ko je Lisec, zastonj njegovega ugovora	A
pesmi. Zober nekaj časa prebira in nazadnje	vpraša:	»Imate več takih knjig?« »Vzel sem le malo s	A
le zaradi spominov.« »Zakaj ne ostanete tu?«	vpraša	Lisec, »s svojo znanostjo...«	A
veže gospica Lina in, spoznavši dečka, veselo	vpraša:	»Kaj bi rad, Janezek?Pojdi no sem, ne boj se	A
svet poslušati.« »V kateri stvari menite?«	vpraša	Lisec. »Ko bi bili včeraj dopoldne prišli, bil	A
nič, imejte mir, pustite dekletce.« »Jaz?«	vpraša	s čudom Lisec ves v ognju. Zober se zasmeje	A
premolk. »In vi morete lahko iti od nas?«	vpraša	ona s tihim, oprezujočim glasom. Lisec ji pogleda	A
naj vam pomagam, naj vam bodem snubač, kajne?«	vpraša	starec z veselim smehom, v katerem je bila dobrohotnost	A
nego govoriti hotel. »Oprostite gospodine,«	vpraša	naposled pop, »vi niste Srbin?« »Ne, jaz sem	A
nisem poznal,« reče Lisec. »Kam se vozite?«	vpraša	Zober. »V Odeso.«	A
pisali ničesar, da nisem adrese vaše vedel?«	vpraša	na konec starec Lisca. »Izgovor je tako navaden	A
»Ali bi smel vedeti, kaj je bilo v njih?«	vpraša	Lisec. »Tako?	A
se bal, da se ne bi zvrnila. »Kje smo že?«	vpraša	po nekoliko minutah.Lisec sam ni slišal štacij	A
pridi, Ivan, vesele novosti.« »Kaj takega?«	vpraša	on. »Stari doktor pride, glej, tu je pismo iz	A
odpre ga, čita, a zmaje z glavo. »Ne pride?«	vpraša	mlada žena. »Beri!« rekši, ji poda razvit list	A
kspediciji. Dr. Zober.« Mlada žena se zamisli, potem	vpraša:	»Ivan, kaj pomenijo te besede �narjem, katerega	A
drugi pot,« reče ozbiljno. »A zakaj ne zdaj?«	vpraša	prestrašena.Da bi on skrivnost imel pred njo	A
potrese moža za roko: »Vstani!« »Kaj pa je?«	vpraša	Ponkrac še na pol v spanju.»Ali se je že ves	A
zunaj strahovito na vrata nabijati. »Kdo je?«	vpraša	mlinar, kar je najglasneje mogel. Zunaj sta	A
in pobesi svojo palico. »Kdo te je naučil?«	vpraša	dalje tujec. »Sam sem se naučil,« odgovori Pavlek	A
dečka in, videvši objokane oči in solzno lice,	vpraša	ga: »Zakaj si se pa jokal?« To vprašanje je	A
Koliko je ta mož dolžen, ki mu blago prodajate?«	vpraša	mladi tujec uradnika pri mizici, odštevši denar	A
za seboj, ki kakor on ogleduje čudne podobe,	vpraša	ga: »Slišite, gospod!Ne zamerite, kaj so pa	A
pri njem stati. »Kje se pa ti nagci vidijo?«	vpraša	kmet. Božidar mu razloži kje in kako.	A
mesto? . / . / stran 40 . / Kaj kupovat?«	vpraša	Tirtelj. »I, tudi!	A
prišel česa kupovat, kadar si bila sama doma?«	vpraša	starka nekega popoldne, ko je ravno Tirtelj	A
Micka?« šepeta Božidar. »Hočete li še ognja?«	vpraša	dekle. »Zakaj me ne tikaš, kolikokrat sem te	A
kontumac in na štemplje.« »Ali ne boste plačali?«	vpraša	spet krčmar Tirtelj. »Ni božjaka ne.	A
mi je še najbolje.« »Kam, na svatovščino?«	vpraša	Božidar. »Glej ga, kaj si sam tujec v Jeruzalemu	A
storila; stari jo je menda posilil.« »Kogá?«	vpraša	Tirtelj in malo prebledi. »I nu, tvojo poprejšnjo	A
Imel je culo pod pazduho. »Kaj boš?«	vpraša	Tone. »Grem,« odgovori France.	A
starosti, v plašč zavit. »Kaj pa je tamle?«	vpraša	gospod voznika, kazaje proti stari samotni hruški	A
Pomagata mu na noge. »Kaj pa je?«	vpraša	Abranek, ki v tem hipu ni čisto nič vedel, kai	A
»Od kod ste? Iz vasi?«	vpraša	tujec. »Iz vasi.«	A
natanko pogleda, spreleté ga barve in naglo ga	vpraša,	kako se piše. »Tone Abranek.«	A
molil, vse obenem. »Ali imate kaj staršev še?«	vpraša	ga gospod. »Nič, oče so umrli že dolgo tega	A
moramo zavezati in zediniti.« »Kaj pravi?«	vpraša	tam na zadnjem koncu mize mož, ki je Jerebico	A
sumljivo ogledoval. »Z Lahi se bomo pajdašili?«	vpraša	drugi in gospoda Jerebico ogleduje s svojim	A
kajne, da si šel nerad z menoj v boj?« »Zakaj?«	vpraša	mladenič in gleda v tla. »Spoznal sem, da bi	A
gledal, kako sonce vzhaja.« »Kaj je pa, Štefe?«	vpraša	oče in prisopiše iz gošče.Bil je mož že sivih	A
visokemu gospodu. »Kaj boš rajša storila,«	vpraša	jo vitez nadalje, »ali se boš tukaj doma možila	A
polglasno vzdihne. »Ali je toliko stara ko jaz?«	vpraša	deklica, ki jo je neko veselje obšlo, če je	A
nerodnost poravnala, ko gospod sam spregovori in	vpraša:	»Kdo je le-oni tam v čolnu?« Po Kolpi je majhen	A
Črtek praviš, že tako dolgo blizu ni bilo?«	vpraša	Rojar. »On po svetu gre vsako jesen,« pravi	A
je že močno vse povedal. »Kakšna je bila?«	vpraša	ga stari sosed. »Le počakajte, vso pravljico	A
skozi vrata. Jernej stopi torej predenj in ga	vpraša,	ali ne bi bilo dobro, da bi kaka dva mala šla	A
korakov dalje prišla, ko jezdec obdrži konja in	vpraša	tovariša: »Ali nisi nič slišal?« »Slišal sem	A
Zatem sta šla dalje. Čez nekaj časa	vpraša	Štefe: »Gospod, ali bova šla še daleč po hosti	A
bralo, da je žalosten in potrt. »Ni nič?«	vpraša	Tone in mu pomoli pijače. »Kaj bo, kaj bo, o	A
Mar greste tja k njej poprašat, kaj ji je?«	vpraša	Anica, kateri se je tuja beračica smilila, čeravno	A
pragu svoje hiše sedeti. »Kaj bi radi, ženska?«	vpraša	jo drvarjeva žena. »Da bi se kam ulegla, zelo	A
kakor je govoril poprej. »No, kaj boš povedal?«	vpraša	sodnik. »Ti, prijatelj, popolnoma sem obupal	A
odgovoril pa ni nič. »Lepa je pa vendar, ali ne?«	vpraša	čez nekaj časa. »O pač!	A
najlepše znal. »Kaj ste tako zamaknjeni, Helena?«	vpraša	Simon. »Kaj bi radi?« pravi Helena ne ravno	A
namišljenega očeta ni poslušal. »Kaj si mu storila?«	vpraša	sodnik hčer, stopivši v sobo. »Nič!« odgovori	A
mestna podgana pride, tistih suhopetih čuvajev?«	vpraša	ga eden. »Najbolje, da jih pustite pri miru	A
kaj pravim, štirim!« »Kam si pa sulico del?«	vpraša	Pirh. Sušnja jame gledati okoli sebe in šele	A
imel.« »Tako praviš, da so res razbojniki?«	vpraša	Bojec. »Pet jih je, pravim!« zatrdi Sušnja.	A
drugam poročati, kaj delam.« »Kaj, zapreti?«	vpraša	Ciriani in oči se mu zasveté, kajti nekaj mu	A
stori, kar če.« »Kako se pokliče ta vrag?«	vpraša	Bojec. »Tega niso povedali.	A
je hotel.« »Dobro povedano to, kaj ni res?«	vpraša	Bojec. »Ali prav po postavi,« odgovori mu eden	A
odgovori mu eden. »Kako si pa ti vse to pozvedel?«	vpraša	Podplatnika. »Kako sem zvedel?	A
skazati. Morda hočete, da vaša pajdaša shranim?«	vpraša	Ciriani. »Ne, temveč svojo deklico morate dati	A
svojim živim tovorom pokonci ob zidu. »Dosežeš?«	vpraša	stari. »Manjka za pol komolca,« odgovori fantè	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani