vpraša (501-600)

kakor cvet. »Kje si bila, da te tako dolgo ni?«	vpraša	stari s kislim glasom. »Na vrtu!« odgovori in	A
prsti pogladi lice. »Čemu se plašiš, golobica?«	vpraša	boječe, »enkrat se moraš možiti.Saj ste dekleta	A
Obstala je pred njim. »In kaj potem?«	vpraša	ostro. »Imel sem nesrečne kupčije.	A
jih priženete celo armado!« »Ti imaš ženina,«	vpraša	oče sarkastično, »in za hrbtom mojim si si ga	A
romantike, ha, ha!« Nekaj časa se smeje, potem pa	vpraša:	»Ali smem vedeti, kdo je ta plemeniti ženin	A
« »Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?«	vpraša	hči nestrpljivo. »Čemu?	A
danes, da mora koščenjak v gosposko to obleko?«	vpraša	hlapec Miha.»In ravno danes sem mu nasul ovsa	A
Bog, daj mi uzdo, Jaka!« »Kaj pa bo danes,«	vpraša	Miha radovedno, »pride li Elijev voz, da se	A
kužili višavsko ozračje. »Kdo je tu gospodar?«	vpraša	grofica mrzlo.Pričela je z uzdo nagajati konju	A
peščenem tlaku. Ko ga je brez težave zopet umirila,	vpraša	še enkrat: »Kdo je tu gospodar?« Stari Jernej	A
domačo, krajšo obleko. »Kako je kneginji?«	vpraša	grof skrbno. »Nisem še bila pri nji, kar sem	A
ustregel želji tvoji!« »Kaj vam hočem povedati?«	vpraša	kneginja, »spomin moj je knjiga, v kateri je	A
otrok je Nande moj!« »In katero si mu izbral?«	vpraša	Malec zaspano.Stvar ga je silno malo zanimala	A
»Potrebne soli nimamo!« »Česa nimamo?«	vpraša	Lanski ponižno. »Vraga, ali ne čuješ?	A
»In oče tvoj se je pisal vedno za Malca?«	vpraša	Welser, in na obrazu se mu napnó črte.»Ha, ha	A
ženitovanje!« . / . / stran 215 . / »Kam pa?«	vpraša	zdravnik srdito, »svetujte, kaj vraga! Tu ga	A
ženico hotel stopiti v voz. »Komu zvoni?«	vpraša	Meta, in bolestna slutnja se ji polasti duše	A
‒ »Zakaj ne odrineš, Sodar?«	vpraša	malomarno. »Tale ženica moja, ki je radovedna	A
Dohiti jo v sprednji sobi. »Kam greš, Metka?«	vpraša	boječe.Ni se ji upala pogledati v trpeči obraz	A
starca in še vedno pila. »Kje pa sta otroka?«	vpraša	Sodar. »Plešeta zopet!« odgovori Malec.	A
očesa. »A čemu se ne ženite, ubožec moj?«	vpraša	po kratkem premolku.»Vedno vendar ne morete	A
opazil mladi človek. Meneč, da ne umejem, kaj	vpraša,	spregovoril je: »Kdo je ta človek tu gori?«	A
katero je storil!« »In kako je vse to prišlo?«	vpraša	Eliza. »Grof Milan je bil vendar tako resen	A
In koliko časa je stvar tebi skrita ostala?«	vpraša	Eliza. »Bog ve, koliko?	A
»In kako se je končno zvedelo vse?«	Vpraša	Eliza tiho. »Zvedeti se je moralo!	A
na pravo pot vsaj tvojo hčer.« »Mojo Anico?«	vpraša	dvoječe luteran. »Da!	A
človek prehladil!« »Če pa se prehladiš ti?«	vpraša	Jernač osorno. »Ljubček moj, meni mraz ne škoduje	A
pretrese kanonika, da se popolnoma zave. Kipeče	vpraša:	mKdo ga je?Kdo ga je?	A
potem šele gremo na tega.« »In kje je drugi?«	vpraša	gospod Andrej. »Drugi je bolj v goščavi,« odgovori	A
postelji. mK Sv. Antonu hodite v cerkev?l	vpraša	jo kanonik iznova. Ali vzlic svoji obljubi se	A
dekle, mknjige nimam pri roki!l mIn kje je?l	vpraša	oče ostro. mOstala je pri ‒ ónem v sobici.l	A
se pogubé z nami vred!l mKako je to mogoče?l	vpraša	Luka, mko ne bo nikogar, ki bi jih izdal, in	A
pod strop, kjer je bila!l mIn kje v Pismu,l	vpraša	sin Janez, mkje je zapisano, da moram izdajalca	A
njega.l mAli če vendarle ozdravi, kaj potem?l	vpraša	brat Luka. mMoral bi biti res čudež,l odgovori	A
In stara mati se tudi zbudi na postelji ter	vpraša:	mAli že vstajaš, Lenka?Temà je še!	A
ponoči?l mKajne, da z Bendarjevim Janezom?l	vpraša	dekla, ki je tudi prišla k lini.mNa mraz so	A
usodnim zadnjim trenutkom. mAli si jih ugledala?l	vpraša	jo. mPo stezi proti Lučinam gredo, vendar tako	A
varuje božja roka.l mIn zakaj nečete ostati?l	vpraša	Katarina in nehote zardi, da je kakor roža cvetoča	A
pse imajo s sabo.l mJe li kaj rose po travi?l	vpraša	Amand z živim zanimanjem. mV kapljah visi po	A
na potu, tem bolje bo!l mNa kakšnem potu?l	vpraša	zdravnik. mConrade,l obrne se bolnik proti slugi	A
ukaže kanonik. mTorej je res, da odrinete?l	vpraša	Paulus Secundus. mKar najhitreje mogoče!l	A
Pila sva. In zopet me	vpraša:	mSedaj se pa tudi oženiš in se kje nakupiš.	A
‒ Nato ga	vpraša	gospod Andrej: »Zakaj je ne vzameš, Jernač,	A
ogenj in posedli okrog njega. »In sedaj?«	vpraša	kaplan Andrej. »Naj kdo reče katero!« izpregovorim	A
doma!l mAli si prišel po stezi mimo Strevca?l	vpraša	me tiho. Nisem ji odgovoril resnice, nego dejal	A
No dobro.« »Kaj pa z onim v Ameriki,«	vpraša	gospod Andrej; »ali si dobil kaj poročil o njem	A
Kaj vas ni nič boljših iz Poljan, nego si ti?l	vpraša	me zaničljivo. In še zaničljiveje se zasmeje	A
Pokliči hlapca!l rečem dekli. mAli Gašperja?l	vpraša.	mGašperja!l mTine in ti, Tone,l pravim hlapcema	A
kadilo okrog njega. mKaj bo dobrega, Brentač?l	vpraša	me. mNič dobrega, gospod Jurij!l odgovorim mu	A
reobrnil; pater opat pa Trlepa nikoli ne bo.« »Kdo	vpraša	kaj tebe, zmene spoloversko?« so zavreli. »S	A
»Kaj nočem? Moraš ... kdo te	vpraša	... moraš!« je sikal in renčal.Oči so mu gorele	A
svoje, odkar so onemogli tudi mati. Nič me ne	vpraša,	nič mi ne pove.« »Kako: nič?« je debelo pogledal	A
»Kako: nič?« je debelo pogledal. »Ali te ne	vpraša	vselej sproti, kaj in kako ji je početi v gospodinjstvu	A
deseti brat skušal. Pa le-oni se je umikal, češ,	vpraša	le kar tako, naravnost ne mrzi nikogar. »Kaj	A
ves rdeč pisano pogledal. »Če te človek lepo	vpraša,	zakaj ne odgovoriš?« je gospod Boštjan pokaral	A
tem, kar sta danes v cerkvi slišala. Medtem	vpraša	France svojo ženo in prijazno reče:	A
posadita in s sabo na pošto peljeta. Po poti	vpraša	Pavle ponižno: »Gospodje, kam me peljete?«	A
in hite moliti molitev pred jedjo. Med jedjo	vpraša	baron Pavleta: »Povej mi najprvo, zakaj nisi	A
baronki je bil Pavle zelo všeč, zato ga prijazno	vpraša:	»Kako je to, fante, ker si tako bister in dobro	A
pomagal, kakor ste vi meni pomagali.« Baron	vpraša	tudi druge posle pri hiši, s katerimi je Pavle	A
sira. »Kaj bova pa zdaj storila s Pavletom?«	vpraša	baronka svojega moža. »To je nehvaležnost!«	A
njega. »Kaj bodo ukazali, milostljivi baron?«	vpraša	Pavle ponižno.Baron se drži srdito in reče:	A
in mu svetil, ker pot še ni udelana.« Pavle	vpraša	gospodarja: »Povejte mi, prijatelj, kako se	A
v bolezni. Kuharica je bila brž pri Pavletu;	vpraša	ga, kako je to, da je on prišel svetit gospodu	A
Preden Pavle pismo poda, ga gospod prijazno	vpraša:	»Vi ste šolar iz tujega kraja, videl sem vas	A
Škof Pavle gre pri tej priči k bolniku, ga	vpraša	več reči; nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel	A
Škof je dobro znal govoriti francosko, zato	vpraša	bolnikovega tovariša: »Od kod prihajata in kam	A
zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje in ga	vpraša,	kako se ta dobra gospa piše, od kod je.Oštir	A
ampak kakor prijateljico, vse mi zaupa, vse me	vpraša,	zato ker ve, da sem skrbna za vsako delo.Zdihujem	A
kateri obenem vso moko kupi. Potem v smehu	vpraša	mokarja: »Prodate tudi fanta, ki je na vozu	A
da mu je dolgčas. Čez nekaj časa ga gospodar	vpraša:	»Janezek, ti je še zdaj dolgčas, se ti toži	A
daru noče in da se tako trdno brani; zato ga	vpraša:	»Fant, povej mi, zakaj vendar nič nočeš od mene	A
svojemu gospodarju. »Kje si dobil ta denar!« ga	vpraša	gospodar. »Veš, da velja devet goldinarjev?	A
trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti. Zatorej	vpraša	gospod: »Janez, ali si dovoljen z menoj iti	A
imeniten, k videzu žlahten, lepo oblečen gospod in	vpraša:	»Si ti Svetin, Teodorov služabnik, kateri je	A
ga gospodar že na dvorišču čaka in ga hitro	vpraša:	»Kako je to, da si tako hitro prišel, tako kmalu	A
mati in hči, se zapro v sobico in stari Teodor	vpraša	hčer: »Kristina, si še pri volji zaročiti se	A
Išče in išče, ni je najti.	Vpraša	Ludvika, vpraša Svetina, kje bi bili cekini	A
Išče in išče, ni je najti. Vpraša Ludvika,	vpraša	Svetina, kje bi bili cekini, pa nobeden nič	A
rokah in na nogah vklenjenega. Višji sodnik ga	vpraša,	rekoč: »Ludvik Bodin, je vse to res, kar si	A
prišel v večno trpljenje.« Sodnik še zadnjič	vpraša:	»Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?«	A
oblečenega in od žalosti vsega revnega, in ga	vpraša:	»Kaj me poznaš?«	A
Ilirijan kakor jaz; kdo mora neki to biti? Svetin	vpraša	tiho svojega generala, kako se ženin piše.General	A
doma, kjer je bila sloveča suknarija.« Svetin	vpraša	ženina: »Imate še starše?«	A
Zaskrbelo ga je. Trdno je bil preverjen, da ga ujec	vpraša,	kako se je bil odločil.On pa še ni vedel, kaj	A
sapi nadaljeval: »Kljub temu te Vztrajni Volk	vpraša,	ali naj jih pustimo naprej, ali naj jih ponoči	A
ali ni tak kot levi razbojnik na Golgoti?«	vpraša	drugi. »Ta bi svojega očeta obesil, ko bi ga	A
dva sta mu bila pa neznana. »Poznaš li one?«	vpraša	ga nasproti sedeč kmet. »Ne poznam vse treh	A
Nande, ki je tako neumen, da zate plačuje?«	vpraša	Blažev znanec Obloški Tonček od druge mize pri	A
sem Tone, a ne Rajtguzen.« »Ne Rajtguzen?«	vpraša,	neverni Tomaž, z zategnjeno vinskim glasom Blaž	A
na Gavričevega psa!« »Kdaj moram to nabiti?«	vpraša	krčmar oprezno in skoro boječe. »Še nocoj, po	A
pripovedoval, kaj se je z menoj godilo?« čez nekaj časa	vpraša	Blaž. »Nisem poslušal ...	A
prej ne bi bil še dobro ogledal. »Kaj je?«	vpraša	Nande in nehoté se mu čelo v gube zbere. »Ti	A
tako nepreviden bil. »Da se mi je mešalo?«	vpraša	Blaž polglasno. »Gotovo tudi ne veste, da ste	A
mu rekli rokovnjač, skoro do mrtvega pobili?«	vpraša	Nande skrivnostno. »Tistega kosmatega?	A
Ali sem ga! Res?«	vpraša	Blaž z velikim veseljem, kakor da bi šlo za	A
Komu? Kdo je?«	vpraša	Bojec pa malo stran stopi pri odprtem oknu,	A
vendar se ne domisli, kdo bi bil. Zato še enkrat	vpraša:	»Kdo si pa?« Namesto odgovora pomoli se bela	A
Bojca tako preplašilo. »Je li kdo pri tebi?«	vpraša	nekdo zunaj. »Mozolov Blaž.	A
ni mogel razločiti. Nazadnje sliši vendar, da	vpraša	čevljar: »Jutri ob tem času?« »Ob tej uri ali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani