vpraša (301-400)

najprej piše oblastvu v Ljubljano in se leto	vpraša,	je li res, kar sporoča odvetnik, da mora Janez	A
Préklica, polna napuha, se razkorači prednje in	vpraša:	»No, povejte, kdo je našel zaklad?« Vse miške	A
luknjico in smuk po njem na tla.« »In nazaj?«	vpraša	starka. Miške molče.	A
Gmajna hitro k Sonji. »Ali je pes zdrav?« še	vpraša	mimogredé. »Zdrav, zdrav,« jeclja Hudournik	A
možak,« je začela mama. »‚Kaj bi radi, oča?’ ga	vpraša	zdravnik. ‚Tukajle vrh stegna mi raste bula	A
nesel.« ‒ Nemški kmet ga ne ume in zategnjeno	vpraša:	»Boos (kaj)?«‒ »Oh, ni bil bos, ne, je imel	A
vasovalec se obrne do mladega šivarja in ga	vpraša:	»Ali bi šel z menoj na Gornje Štajersko, da	A
Pa z repkom mahlja, pa s kremplji kremplja in	vpraša,	če je star jager doma. Lisica dobi v začetku	A
korobača nikoli videl ni! »Kdo bo prvi počil?«	vpraša	hudobček. »Ti, kdo drug!«	A
Krišpinov vatel. »Mojster, kaj je to?« rahlo	vpraša	Hudobin krojača. »Moja krojaška sablja.«	A
Dožánovim in vselej se je pripravil in sklenil, da	vpraša	njo in očeta.Ko je bilo treba izreči besedo	A
Tresla se mi je. Vojak me	vpraša,	če razumem ‒ o ti moj Bog ‒ hrvaško!Začel je	A
Razumel je precèj dobro jezik Slovenov. Naj	vpraša,	mu je rekel, če naleti na kakega Slovena, po	A
doslej nisi kdovekaj zmenil. Odgovori, kar te	vpraša	Radovan!« »Ej, pa si slabe volje, Radovane!	A
palatinske vojske, magister equitum, Azbad,	vpraša	tvoje gospostvo, ali ni tukaj Slovena Oriona	A
vodo!« je kričal nestrpno Rado. »Kdo pojde?«	vpraša	stari Sloven. »Jaz preplavam!	A
Kdor pa še ni v devetem činovnem redu, naj ne	vpraša	po njej!’Takole, če hočeš.	A
delo strogega poklica. Zakaj to delo nikdar ne	vpraša:	si razpoložen, se ti ljubi, ali te veseli ta	A
ki ji je govorila o delu, o bremenu, ki ne	vpraša:	ugodno ali neugodno, priložno ali nepriložno	A
zahrepenela po nekom, da mu pove in potoži, da ga	vpraša	za svet. Gnalo jo je iz hiše, kjer so	A
»Oj, kako vprašate! Tako se	vpraša	po petošolcu. Ko gre zares, se vpraša:	A
Tako se vpraša po petošolcu. Ko gre zares, se	vpraša:	Kaj je, kaj?	A
Kakor stroj, ki ga goni sila in nikoli ne	vpraša:	Ali hočeš, ali moreš? Krog poldneva sta prišla	A
begunec ga je podrl na tla, kakor vihar, ki ne	vpraša	za pot, ter utonil v temnem smrečju. Po dolgem	A
storže, razmetane po podu. »Odgovori, če te	vpraša	oče,« se je okrenil gospodar od mize k sinu	A
Čudila sem se, kako to, da me nikoli nihče ne	vpraša:	‚Kaj pa ti misliš ta hip?	A
je bilo vse tiho. »Katerih izjem?« nazadnje	vpraša	oče. »Tega ni vedela.«	A
sonca seveda, se prebija siv dan. Glas nad roko	vpraša:	"Nima Japec danes ob sedmih latinščine?"	A
kamenje. »Odkod prihajaš po toliko letih?«	vpraša	zaupljivo. »Moj dom je blizu.	A
njegovo okno. »Ali niste v Ljubljani?« jo	vpraša	Lovrek po ponovnem pozdravu, ves zmeden, kako	A
nežno poboža po bujnih kostanjevih laseh in	vpraša:	»Kako je s teto, Polonica?«	A
na plot, da si zavaruje hrbet, in razdraženo	vpraša:	»Kaj pomeni ta bedasta komedija?	A
nejevoljno jima gre naproti. Z negotovim glasom ju	vpraša,	kaj želita. »Pravkar je dospelo naročilo	A
delila križe in težave. »Ti si, Planinšek?«	vpraša	radostno. »In sredi noči rokovnjačiš po jarku	A
Nihče ni povedal in nikjer ni zapisano. Kdo	vpraša,	odkod je padel kamen, ki leži na ledini, in	A
in vabi vsako dušo, pošteno in nepošteno. Ne	vpraša	nikogar, kakšnega rodú da je, odkod in kam.	A
znano, jaz sukno najrajši sam izbiram ... Pa me	vpraša	ta Meglič, - ne jaz, razumete?Vpraša me torej	A
Pa me vpraša ta Meglič, - ne jaz, razumete?	Vpraša	me torej: ‚Kam pa daste delat, Korun?‘ - 𠆫og	A
se je vendar zgodilo? Ali prav nič ne veste?“	vpraša	Marijca. ”Čisto nič,“ pripoveduje Drmaška	A
Majarica vstane in nenavadno hitro in prestrašeno	vpraša:	”O Vejánovih?	A
njim opraviti.“ ”Ali kaj se je pripetilo?“	vpraša	Marijca vsa v skrbeh. ”Kaj res še ne veste	A
ne more prikrivati, in z neprijaznim glasom	vpraša:	”Česa bi radi, gospa?“ ”Prosim vas, Vejánovka	A
sonca kakor perče na dlani, za hvaležnost ne	vpraša.	In kadar pride čas, sedí zvesto ob njegovem vzglavju	A
dota? ... In navsezadnje - v tistem hipu, ko jo	vpraša	po imenu, ji že izroči knjižico na njeno ime	A
nocoj, le mimogrede, jutri pa stopi predenj in	vpraša	naravnost. -Jasnila se je noč, zakaj zvezde	A
jo bìl po očeh. Jutri pa stopi predme in me	vpraša	naravnost. - »No, čakaj, Tone!«	A
toda v ponedeljek, v šoli, stopi predme in me	vpraša	naravnost.Kako bi bilo mogoče, da bi ne vedel	A
zakrknjenih src ne mara, po nedolžnosti ne	vpraša.	Mene poslušaj, po meni se ravnaj.	A
je bila in globokega hrepenenja vredna. Kdo	vpraša,	kam hrepenenje?Kdo vpraša odkod?	A
Kdo vpraša, kam hrepenenje? Kdo	vpraša	odkod? Župan Frfila je pripovedoval, da je	A
da je utihnil. Nato ga je vprašala, kakor	vpraša	človek znanca na cesti, mimogrede in le zaradi	A
Nepričakovana in nepoklicana pride ura in človek	vpraša:	Kaj bi se mi smilila ta zemlja?Danes je moja	A
nenadoma njegova svetlost, ministrov tajnik, ter	vpraša:	”Kdo pa je on, a?“Anastasius von Schiwitz se	A
razodevalo polnokrvnega moškega, ki ne prosi in ne	vpraša,	temveč vzame ... Stal je par korakov od mene	A
”Ni tako!“ je vzkipel Krepelka. ”To se	vpraša,	če je na svetu pravica ali če je ni!Premisli	A
kamorkoli! Kadar odpre jetnik železna vrata - ali	vpraša,	kam da cesta drži?Le iz ječe, le iz trpljenja	A
človek napoti, je najboljše, da zamiži in nič ne	vpraša	...Toda ne boj se, tudi o cilju bova govorila	A
že prišel. 𠆪li je res, kar je tukaj pisano?‘	vpraša.	‚Res ni, ampak ...‘	A
bogat; zadovoljen je s svojimi sanjami in ne	vpraša	po cekinih; kaj šele, da bi jih pošteno prislužil	A
skomizgnil z ramami štacunar. ”Saj se vse lehko	vpraša!	“ Za drugo mizo je sedel pijan kmet, štacunarjev	A
vidi in da se pritisne k njenemu krilu. Nič ne	vpraša,	če je uboga in žalostna; zdi se mi celó, da	A
da je ... vrag vedi kaj! ‚Kaj mislita?‘ - naju	vpraša	kar naravnost - ‚kaj mislita, ali je mogoče	A
‚Kaj pravita, ali je dobro shranjen?‘ naju	vpraša.	𠆪li je človek tako krepak, da bi razmaknil	A
mora biti čist in snažen, kakor bi bil nov.“ ”	Vpraša	se samo, če bo šlo stran.Bog ve, koliko bi Iglič	A
sanje na okna in duri. ”Kam si se zamaknil?“	vpraša	tonjeno svetlo oko.”Ali nisi že vajen teh strahov	A
bom razložil, kakor se spodobi. Ampak če me	vpraša	sosed, pošten človek, zakaj bi mu ne povedal	A
bi otrok drugam pobegnil, če je v sili? Doma	vpraša	mater, vpraša jo debeli stražnik: ‚Kje imate	A
pobegnil, če je v sili? Doma vpraša mater,	vpraša	jo debeli stražnik: ‚Kje imate otroka?‘- Mati	A
požrešna zver in napade prvega, ki pride mimo. Ne	vpraša,	kako je človeku ime in če je iz dobre hiše,	A
človeku ime in če je iz dobre hiše, tudi ne	vpraša	po gruntu, stanu, časteh in zaslugah, in celo	A
”Koliko je že zdaj? Koliko je že notri?“	vpraša	Petersilka z zelo važnim obrazom in se ne ozre	A
ozre. ”Zakaj pa si tako tih in sam, Zdenko?“	vpraša	Petersilka in se nasmehne.”Dvajset goldinarjev	A
ni živa stvar, ki jo človek lahko zgrabi in	vpraša,	kadar je treba, temveč da je izmišljena in abotna	A
Nikogar ni zdaj, da bi ti postiljal, nihče te ne	vpraša,	če bi jedel in pil, tudi kričati ne smeš, zato	A
gospod Turjaški Jurana in Gregoriča in ju znova	vpraša,	kako se zoveta. Imel je zdaj sto konjikov, Belih	A
pešakov dodeli Herbartovi konjici. »Odkod si ti?«	vpraša	Herbart prvega hlapca. »Juran s Pobrežja,« odvrne	A
meji, enega je vzel Turčin.« »Odkod si ti?«	vpraša	drugega. »Špehar s Pobrežja,« se glasi odgovor	A
vrata žena. »Kje so drugi, kje je taborišče?«	vpraša	Herbart Turkinjo. »Ne vem,« mu odgovori hladno	A
sledu. Mlada Vlahinja prosi Vida milosti, Vid jo	vpraša,	je li videla pred tedni take in take ujetnike	A
kuli brez besede. Šele ko se bližajo gradiču,	vpraša	Gregorič Jurana, kaj bi rad. »Poglejmo v kulo	A
nemirni se premikajo v sedlu. »Je koga strah?«	vpraša	Herbart.»Sram bi me bilo, ako bi jih ne zmogli	A
jo je podaril oficir naše tolpe.« »Podaril?«	vpraša	Vid s pridržano sapo. »Pravili so, da jo bo	A
Turka. »Poznaš li generala graničarjev?« ga	vpraša	po turško. Umirajoči ošine Lenkoviča z belim	A
raztolmači ujetniku njegovo željo. »Turčin te	vpraša,	koliko odkupnine si mu voljan dati,« tolmači	A
Kordun prenehati, okrene ujetniku glavo in ga	vpraša,	ali se vda ... ujetniku stoji na obrazu smrtni	A
konjuha bo še kos. Koliko ceniš staro kost?«	vpraša	Korduna.‒ »Cekin mi daj ali pa ga na mestu ubijem	A
»Je res!« je potrdila deklica, »pa mamo naj	vpraša!	« In Anica je res vprašala mater in mati	A
ti, Tomaž, na primer!« »Kdo pa tebe po čem	vpraša,	« je rekla zdaj Katra, »ali nimaš nič dela?«	A
Tolminka: Ajdove mrve, gospod Bog! In gospod Bog	vpraša:	Kaj je boljše, in bo odgovorila mala Tolminka	A
več in če jih hrani vaš fajmošter, mene naj	vpraša,	povedal mu bom, koliko so vredne.Konjske fige	A
Kroti sapo, ker ga hoče zbadati.	Vpraša	tiho, previdno: Oglar pove po svoje	A
zajeti v Tolminu iz kropilnika... »Ali živi?«	vpraša	vikar, ne da bi opazil, kje leži bolnica.Nosna	A
Ljudje molčijo. Le Lužnik	vpraša	čez trenutek: »Ali so jo zaprli?« Živec vzdihne	A
opravke ima Božič v Gorici. Naj le Toneta samega	vpraša,	je rekel krčmar in odstopil, sit brbljavega	A
irinajstih dneh!« . / . / stran 138 . / »Kaj pa?«	vpraša	kmet.Sodnik mu molče obrne hrbet.	A
Trideset goldinarjev boš plačal.« »Pa zakaj?«	vpraša	kmet. »Da se boš še enkrat proti grofu pričati	A
masla, kakor tega blaga použijejo Goričani!«	Vpraša	gospode, ali se jim ne zdi tak ugovor kaj močno	A
Zaspani Klavdij Delmestre se zbudi, gluhi Mels	vpraša	močno na glas soseda Radetiča: »Pa kako govori	A
otroku piti. Bolni pije, se zave, leži tiho in	vpraša	kakor odrasli ljudje: »Mati, ali res moramo	A
Potem se budi. »Mati, ali še ni očeta?«	vpraša	strahoma. »Jutri pride.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani