Na senožetih, na polju - kakor da je bilo kamenje deževalo z neba, belo, ožgano kamenje, kakor ga Marko še na prisojnih, kamenitih lazih nikoli ni videl. Še gozd, ki je gledal od daleč na te žalostne kraje, je bil ves tih in oprašen in še sonce, še to visoko sonce je bilo oprašeno, slepo, in čemerno. In od nikoder človeškega glasu.