umreti (170-269)

Pa ne sme biti! Pa ne smeš	umreti!	Kaj bi ti bral, Tinka?“	A
mislim, da dolgo ne ostanem, ker bi moral drugače	umreti,	tako žalostno morda, kakor je umrl moj prednik	A
”Povejte, če je res! Ali bom res moral	umreti?	“ Kačurja je izpreletel mraz po vsem telesu	A
si jih slišal, pozabi nanje! Kako bi mogel	umreti,	Lojze, ko te imam rad?Zdaj bo že kmalu Božič	A
res!“ je zaklical Kačur v grozi. ”Saj ne smeš	umreti,	Lojze!“ Vzdignil ga je iz postelje in ga je	A
Omahne in umrje. In še	umreti	jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico	A
zraven mrtveca; zdi se mi, da bi moral še sam koj	umreti	od samega strahu ...Pokazal vam bom, kako čudne	A
obsojen na žalostno smrt - toda fantu se ni hotelo	umreti	in gledal je, kako bi ušel.Prišlo je upanje	A
naglas. Glej, ljubil te je in zato je moral	umreti!	O Franc, tako je padel težek greh na mojo mlado	A
piti, kakor se spodobi in nazadnje spodobno	umreti	-- vse drugo je prevara in sleparstvo. Saj ni	A
Delal si, dodelal, pa umri!“ ”Če je treba	umreti,	bom ubogal!“ je rekel Gjuro in je šel in se	A
vesela? ... Kaj misliš, teta Fani, ali bi mogla	umreti	Anka?“ Čuden strah je bil v njenem glasu	A
ciljem je ponižanje in smrt. Kristus je moral	umreti,	da je odrešil svet.-	A
mora uveneti tvoja mladost, preden je cvetela,	umreti,	preden je živela!Kaj ne priča tvoja lepota,	A
nebeški, pravični, ki si vse videl, daj mi moči!	Umreti	bi moral od vsega hudega, če me ne uslišiš.	A
Klatil se je Bog vedi kod in ko je bilo treba	umreti,	je legel, kjer so bile pač duri odprte ... Bog	A
»Kaj bi zdaj?	Umreti,	nič drugega!« Zakril je obraz z rokami	A
matere, sirotne starke. Ali še živi, ker ji ne da	umreti	spomin in koprnenje, ali pa je umrla od bridkosti	A
železno kladivo, srce se je zvijalo, je umiralo,	umreti	ni moglo.Ena sama noč je posoda tolikega trpljenja	A
pred oknom. Mlad človek je bil, ki ni hotel	umreti;	tri dni in tri noči je ležal v omotici in je	A
umiranja ne maram, tega tihega, samotnega ...	Umreti	- odpri duri, da pride smrt, vesela kakor svat	A
dihal tako mirno, kakor da bi se mi še ne hotelo	umreti.	Nekateri so prišli črno oblečeni in s črno kravato	A
Martin režečo lobanjo pred seboj. »Ne mislim še	umreti,	ne sodi me po sebi!Ali veš, da razstavijo naši	A
izvenčloveškega; zato umrje človek od strahu, ker mora	umreti;	kako bi živel med glasnimi ljudmi, ko je bil	A
in sta bila sama v mraku, ”kako bi bilo dobro	umreti,	počasi, mirno, kakor zahaja sonce?“ ”Zakaj	A
zahaja sonce?“ . / . / stran 124 . / ”Zakaj	umreti,	ko je zmerom isto, ko je čisto vseeno!Kaj misliš	A
oddavna je govorila vsakomur, ki je prišel k nji: ”	Umreti	bo treba, umreti; smrt je na pragu ...A lahko	A
vsakomur, ki je prišel k nji: ”Umreti bo treba,	umreti;	smrt je na pragu ...A lahko umrjem, - kaj pa me	A
tem dolgočasnem kraju, kjer bi kdo drugi niti	umreti	ne hotel.Jaz namreč jako ljubim kurioznosti	A
prisezi mi, da ne boš jokala. Tako bi ne mogel	umreti;	še v grobu bi mi kapale na srce tvoje solze	A
Greh bi bil.“ ”Zapoved je torej, da je treba	umreti.	Greh je živeti, če v srcu ni življenja.	A
ni mudilo, sem bil te misli, da bi ne maral	umreti	na tuji zemlji.Ali od vsega hudega umreti na	A
umreti na tuji zemlji. Ali od vsega hudega	umreti	na tujem, bi bila devetkratna smrt!“ Veliko	A
sveti Lenart!“ je rekel v svojem srcu. ”Ne maram	umreti	prej, pa če je treba, da morje preplavam in	A
izbi poleg starca, ki je umiral in ni mogel	umreti.	Peter ga je spoštoval brezkončno in želel	A
je odgovoril Šimen ves miren in brez srda. ”	Umreti	sem kanil v postelji, pa so me pregnali; legel	A
osorno pogledal in mu je ukazal: ”Če misliš	umreti,	kakor vse kaže, preloži smrt, dokler se pravica	A
v pasti, zdaj velja: podati se ali na mestu	umreti.	Spogledajo se in se zaženo v polumesec, jezni	A
vleče poslednja misel, ob njegovi strani si žele	umreti,	z njim stopiti k poslednji sodbi ...Petorica upehanih	A
si morem želeti,« je modrovalo mlado dekle, »	umreti	je lepo, umreti za Boga.« In za hip je pristavila	A
je modrovalo mlado dekle, »umreti je lepo,	umreti	za Boga.« In za hip je pristavila:	A
Ni mogla umeti. Če bi ona sedajle morala	umreti,	neskončno bi ji bilo težko.Po vsem bi ji bilo	A
Takšno posestvo, pa mlado ženo ima, pa mora	umreti.	«In obrisala si je ustnice Lahezis in se v divji	A
Juri je umrl. Čudno vendar, kako more človek	umreti.	Kaj je to, umreti?	A
vendar, kako more človek umreti. Kaj je to,	umreti?	Ali je to nekaj takega, kar ona sedaj čuti?	A
Ali ni morda nič?	Umreti!	Kje je zdaj on?	A
ura? Kaj bi bilo, ako bi morala tako naenkrat	umreti?	Umreti!«	A
bi bilo, ako bi morala tako naenkrat umreti?	Umreti!	« Katra se je stresla, zavila se v odejo	A
kdo pravi, da ne sme, da ne more baš ona tako	umreti?	Ali ne umirajo najbolj zdravi tako?	A
Lačni so, mož godrnja. Ona pa ne more ne	umreti,	ne živeti.O Bog, stori ji dobro, naj izprehodi	A
od veselja in moči. Samo ona, samo ona mora	umreti	še danes!Od nekod, od vasi gori menda, je bilo	A
bom se hudovala in kregala z Bogom. Če mora	umreti	od vaju kdo, naj umrje moj Jurče.Naj umrje za	A
ubogo dete z zobmi. »Če ne greš do jutri, moraš	umreti!	« »Da!« je jeknila deklica.	A
ginjeno zadrhtel in je rekel: »Naš hlapček ne sme	umreti!	Kajne, da ne bo?«	A
študentovska pivska pesem: Moj namen je v pivnici	umreti,	kjer je vino umirajočemu »Peter,« je vzkliknil	A
Pretresla ga je smrt prvih kužnih, ki ju je videl	umreti.	In tedaj ga je obšla tesnoba brez kraja, brez	A
uslugo, kakor sem mu jaz, da je mogel mirno	umreti.	« Vikar je vzel pismo, ki je bilo zavito v svileno	A
olje dal in je zdaj vse proč in da bo morala	umreti...	»Da boš morala?« bruhne hripavo vikar	A
najtežje breme njegove duhovniške službe. Nočejo	umreti,	zato ne marajo, da bi jih previdel, boje se	A
dal. Po meni, po jalovem in starem, ki hočem	umreti	zanjo! Gospod! Thabita kumi!«	A
je ustrašil, da bi utegnil tako zdelani mož	umreti.	Zato mu je poslal lečnika.	A
naj povem,« je govorila ženica. »Stara sem,	umreti	bo treba.Naš Gašper me skrbi.	A
Poglej si junake, poglej branilce! Pripravljene	umreti	zame.Ni se mi bati, dokler živijo ...	A
Otrese se, ne mara. Z odprtimi očmi hoče	umreti.	»Impavidum ferient ruinae ‒ brez groze ga bo	A
pečjo ali v kleti, enkrat treba bo	umreti!	« »Amen!« smo zaklicali v en glas in	A
mi sveti, s teboj želim živeti in	umreti.	« Bila sva tako rekoč že poročena.	A
in glasno povedal dovški župnik. »Če nočemo	umreti	od žeje, potem jo je najbolje mahniti k mojemu	A
ki so tik pred smrtjo, jaz pa še ne mislim	umreti...	« Načelnik kranjske sekcije Turistencluba	A
naročje, to je vse, kar ti bi rad povedal!« »	Umreti	se nikdar ne mudi!« je poskočil, kot bi ga pičila	A
triglavskemu kralju Matjažu, pa se sploh ne spodobi	umreti.	Ljudstvo bi bilo hudo razočarano nad teboj, če	A
prinesel poslednjo tolažbo. »Nič mi ni hudo	umreti,	res pa je tudi, da sem zmeraj mislil, da bom	A
dotakni se ga s hladno roko, da mu bode zopet	umreti,	ako si bode zaželel, daleč od zelene zemlje	A
Marija,« izpregovorim družici svoji, »ne boj se	umreti!	Večnost je pravičnejša od zemlje!«	A
Večnost je pravičnejša od zemlje!« »S tabo	umreti	mi je sladko!« Usmilil se je nas Gospodar svetá	A
prizanesla, da je okrevala in da ji ni bilo treba	umreti.	Od Fortunovih so mi sporočili, da je pustil gospod	A
morala prej ali slej od kake večje razburjenosti	umreti,	ali jaz vem bolje: zavest sreče ji je vzela	A
Švicar, ga je sunil v rebra, da je potem moral	umreti!	Pa vendar smo jih potolkli in še celo francoskega	A
vrat, kakor vsi drugi ljudje, ki morajo enkrat	umreti!	« »To je pa čudno!« je odgovoril starec.	A
»Franca, umiram! In mlad sem še in	umreti	mi ni lehko!« Te besede je govoril zamolklo	A
Tolmajnar, prav dobro godi? Ali hočete tukaj	umreti?	« Globoko se mi je povesila glava in žalost in	A
ljudstvo? Za ljudstvo živimo, za ljudstvo moramo	umreti,	če treba!« »Hvala Bogu, da ni treba,« se je	A
Kontesa!« je vzkliknil očitajoče. »Včasi je lepše	umreti	nego živeti!« In zopet je napajala svoje oči	A
Ana Rozina, zvedeti, kako žalostno je moral	umreti	naš dragi vicedom Jožef Rabatta?« »Žalostn	A
naš dragi vicedom Jožef Rabatta?« »Žalostno	umreti?	Morda so ga ujeli Turjaški ter ga vlačili po	A
ministra, podrla v prah in da bode zaradi nje moral	umreti	kakor izdajica najvišjega svojega gospoda, imel	A
se je zgodilo tako! In naš Turjačan je moral	umreti,	ne da bi mu bil purpur venčal častilakomno čelo	A
je baron Janez Ljudevit. »Za takega vladarja	umreti	na bojnem polju, to bi bila moja želja, gospod	A
istega dne premikal proti našemu mestu. Lahko je	umreti,	da so mogli veliki gospodje tedaj prav počasi	A
stoletja kakor bolnik, ki ne more niti živeti niti	umreti!	« Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje Filip	A
je vprašal zamolklo: »Ali bi ne bilo krasno,	umreti	za mater svojo?« »Kaj besedičite o smrti?« odgovori	A
božjim soncem. »Lopov!« siknil je, »ti moraš	umreti!	« Trše je oklenil samokres z roko in napenjal	A
zavest. »Urša,« spregovoril je strastno, »vidiš,	umreti	mi bo! Tam v kotu se že napravlja rumen oblak	A
obupno življenje. Filip (to veste, da je moral	umreti!	) dejal je pri priliki, da mora človek časih	A
ženski, ki zdaj tam notri ni mogla ni živeti ni	umreti,	pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil izročil	A
grajskemu glavarju, uklenili bi vas v verige in	umreti	bi morali v temnicah na loškem gradu!« Tedaj	A
»Polikarp, kamerad! Že vidim, da	umreti	ni nič posebnega; prej kot umrjem, bi pa nekaj	A
brodila po svetu in danes se bojim, da mi bo	umreti	daleč od doma.Vse dni sem nosila tovor, težji	A
živega. Tudi sin in žena njegova sta morala	umreti.	Vse, kar sta mi zapustila, je bilo otroče, ki	A
Trubar pride! Polikarp umira, ker mora človek	umreti,	dasi ne ve ne dneva ne ure.Celega časa, kar	A
je resnica: Kdor dela testament, mora kmalu	umreti.	Vedeli smo zatorej, da so štete ure življenja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 70 170 270 370 470 570 670 770 870 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani