»Zdaj je dognano!« reče hči zamolklo, »in drugega mi ne ostaja nego pusto, obupno življenje. Filip (to veste, da je moral umreti!) dejal je pri priliki, da mora človek časih živeti navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu srcu! Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem, in sam večni Bog ve, kako ga bom doživela!«