umreti (101-200)

Moja dolžnost je dočakati devetdeset let in	umreti	zaradi bab, pijače in hitrih avtomobilov,« ga	A
me ustrelili - ne eni ne drugi! Če že moram	umreti,	bom umrl od svoje roke!Sam se bom fental!	A
pri sorodnikih, mamini sestri, zdaj pa mora	umreti.	Smrti se v tistem bežnem hipu niti najmanj ni	A
zapisali tudi hudiču, le da jim ne bi bilo treba	umreti...	Konvoj se je končno začel počasi premikati in	A
dosti, in nihče ni tako zdrav, da ne bi mogel	umreti	pred bolnikom na smrtni postelji.Velika nesreča	A
žalostne tolažil, kakor je menil. »Enkrat mora vsak	umreti,	« tako je govoril.»Nekateri pride prej na vrsto	A
bi še tu,« je dejala. Jaz sem se pa tudi bal	umreti	kakor še nikoli.Vendar sem srečno ušel.	A
prevideli. Pri njem sem bil, pa mi pravi, da ne more	umreti.	»Ali naj ti pomagam?« sem dejal; potlej mi je	A
pa stori, kakor se ti ljubi. Da ne bi mogel	umreti,	primojdunaj, tak dedec, to je babja vera.Naj	A
telesnega trpljenja, se je vendar tudi bala	umreti,	bala zaradi otrok.Kaj bosta počeli siroti?	A
bi bila sreča za vso družino. Da bi utegnil	umreti,	ko je bil tako krepak, ji ni prišlo na misel	A
poljubila Anka ljubega brata. »Saj jaz še ne mislim	umreti,	« je osrčeval Janez njo in sebe, »in na vojno	A
je, da ima še vedno priliko, in če že misli	umreti,	naj mu podari rajši med živimi, kar mu je namenil	A
govoril Ponižen sam zase. »Dvakrat ne more nihče	umreti.	« »Ampak pomiloščenje je potem izključeno,« je	A
neljubo. On je hotel v miru živeti, v miru	umreti;	zdaj je pa zahtevala Korbinka, da naj bi se	A
ravno resnica, zdaj si je že spet premislila,	umreti	še noče, tudi v klošter še ne gre, ali to je	A
‒Gospod major, ‒ je dejal skoraj obupno, ‒	umreti	moram, ako izgubim še tega sina ...Dva sta že	A
‒ Oddahnil si je in potem nadaljeval: ‒	Umreti	bom moral.Krogla mi zapoje smrtno pesem, kakor	A
Hudo mi je pri srcu, ko pomislim, da bom moral	umreti.	Ne bojim pa se smrti toliko radi sebe, ko radi	A
najde na tem svetu, zato mi ni žal, da moram	umreti,	« je odvrnila mlada grofica in položila glavo	A
njegovo pravo, krstno ime. Bog ve, da ne želim	umreti,	predem ga ne slišim in si ga ne zapomnim. Šanji	A
da te bodo zdaj res odpeljali in da boš moral	umreti?	Ali pa se ti je, Bog daj, samo pamet zmešala	A
umrl! je vzrojila. To je pač najlažje ‒	umreti!	In pustiti druge ‒ kaj ga briga ‒ naj stradajo	A
bila za to stavbo in za te ljudi, moral bi bil	umreti	drugje in ob drugem času, recimo v pozni jeseni	A
dvoje, vidi se mu, s tem krikom v ustih je moral	umreti	in leži zdaj tukaj, pozna se mu skok v nižino	A
Bog! Jedva je človek malo poživel, pa treba	umreti.	Sicer pa tudi življenje ni kdo ve kaj.	A
k grmovju, je zagonetno pristavil: »Škoda je	umreti	in mučno je živeti.Toda vsake muke je kdaj konec	A
gospodarja. Učili so nas takrat, da je sladko	umreti	za domovino, a nam se je zdel po mirozovu spanec	A
vsemu svetu. Zapadel si glavo, še danes ti je	umreti.	« »Častiti car,« odgovori bekri Mustafa, »kakor	A
naredita Alah in ti, pravo je. Rekel si, da moram	umreti	‒ pravo je.Ali, častiti car, dopusti mi, da	A
zaviti v povojček, veka; veka, kakor da ji je	umreti.	Brez prostih rok se ji življenje ne zdi vredno	A
da ga vzame ‒ o, dotakniti se te bele roke in	umreti!	‒ Ta čas pa je bila ura dvanajst, krasotica se	A
lice. Pripravljen sem ob primernih pogojih	umreti	junaško smrt, ako gre za očetnjavo.Ali takoj	A
Mislim, da se zaradi same »smrtne kose« izplača	umreti	in da gre novinarju, ki jo je prvi zapisal,	A
je taka kazen, da ne more človek ne živeti ne	umreti.	Za kaj takemu se duša obrne narobe.«	A
bliža ura zmage ali smrti. Hotel je zmagati ali	umreti	v sijaju, ki ga je spremljal že dolga leta.	A
vabi: »Pridi, poskusi, dotakni se me, če želiš	umreti!	« In smrti se je Tunjuš bal; zakaj ni bilo neugodno	A
konici: da morajo ljudje trpeti in da morajo	umreti.	Misel na smrt sem še odrivala kot nekaj preobsežno	A
penzionisti! Danes pa ne moremo ne živeti ne	umreti,	od vaših famoznih pokojnin!Boste vi meni solili	A
čeprav je že umrla?« »Krivično je, da je morala	umreti!	Zaradi tebe bi ljudje lahko v nedogled umirali	A
Hedviko.« »Zato, ker ne prenesem, da je morala	umreti!	« »Tako ji je bilo usojeno.	A
Zasmejal se je. »Še	umreti	ne bo kdaj, če bo šlo tako naprej.«	A
tam se ga je polastila celo misel na smrt.	Umreti	bi moral, tako umreti, da bi vsi s prsti kazali	A
polastila celo misel na smrt. Umreti bi moral, tako	umreti,	da bi vsi s prsti kazali na krivce ...In on sam	A
ranjenega in brez pomoči, naj te pustim počasi	umreti	od gladu, žeje in mrčesa, v najhujših mukah	A
nasprotnika. »Prepričan sem bil, da me boš pustil	umreti	...,« je dejal čez nekaj časa. »In jaz bi še rad	A
”Sveti večer! Težko je	umreti	človeku na sveti večer.“ ”Lačen si, človek	A
svoji samoti, kakor je bil nekdaj? O, sladko je	umreti	doma!Kakšen je moj oče?	A
je pisala, da sem slab; čas moj je prišel in	umreti	moram, - le to edino me žali, da sem vas vse	A
zaklical, kakor sem bil otrok: ”Bog, daj mi	umreti!	“ Prišel je tovariš in je rekel: ”Ti, zate	A
tresočimi rokami, in napiti se njene lepote, in	umreti	v njenem poljubu ...A razstrte roke so omahnile	A
se je zibal neprestano; umiral je in ni mogel	umreti.	Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile, ali ni	A
zibal ubogi mali plamen, umiral je in ni mogel	umreti.	Rezika je zadela ob mizo, ob stol, kakor	A
Martin; vseh nadlog je bil poln, pa ni maral	umreti;	sedel je v ubožni hiši na svojem nizkem stolcu	A
svoje življenje, ko bi morali po vsej pravici že	umreti.	Sramota uradniku, ki je dopolnil svoja leta in	A
strop in je zavzdihnil. ”Takrat bi bil moral	umreti	in moje ime bi se svetilo jasno iz tistih časov	A
znanca od Sv. Krištofa. Moja doba je minila,	umreti	bi bil moral z njo, ali pa jo pozabiti.Ah, in	A
jaz bom morda uvaževal nekoč, kako je treba	umreti,	in tudi jaz bom morda zapustil svojo žalostno	A
godca, ki je sam videl kralja Matjaža in ne mara	umreti,	dokler ga ne ugleda v gloriji vstajenja.Po stezah	A
”Le dol, kamor hočeš! Jaz pa še ne maram	umreti!	“ Okrenil se je k Hanci.	A
še zmerom v srcu tiste lepe misli, niso mogle	umreti;	in zazdelo se ji je časih, da je še vse, kakor	A
Grenko bi bilo živeti pod tako streho, grenkejše	umreti.	Ni bilo ne jablan, ne orehov, da bi prikrivali	A
listič je visel visoko gori na tenki veji. qqqqq	qqqqq	qqqqqMladega ga je zalotila jesen.	A
mlad, če bi se neprestano vozil: kako bi mogel	umreti,	predno je ugledal poslednji čudež?In poslednjega	A
vztrepetaval od sreče; kdo vé, morda je moral	umreti	še mlad ...“ Gledala je zlovoljno na tisto	A
Čemu bi bil čemeren?“ ”Ne sme	umreti!	“ je zaklical Jokec in nenadoma je zardel njegov	A
je bil zmerom bližji njenemu. ”Ti pa ne smeš	umreti,	ne smeš, Tinka!Velik je že moj greh -- bil bi	A
Ti boš klical njeno smrt, -- a ne bo hotela	umreti	...“ Trepetal je ob njeni postelji, ni si upal	A
”Nikoli ne bom klical njene smrti! Ne sme	umreti!	“ ”Ko si odprl duri, sem videla tvoj obraz	A
Pa ne sme biti! Pa ne smeš	umreti!	Kaj bi ti bral, Tinka?“	A
mislim, da dolgo ne ostanem, ker bi moral drugače	umreti,	tako žalostno morda, kakor je umrl moj prednik	A
”Povejte, če je res! Ali bom res moral	umreti?	“ Kačurja je izpreletel mraz po vsem telesu	A
si jih slišal, pozabi nanje! Kako bi mogel	umreti,	Lojze, ko te imam rad?Zdaj bo že kmalu Božič	A
res!“ je zaklical Kačur v grozi. ”Saj ne smeš	umreti,	Lojze!“ Vzdignil ga je iz postelje in ga je	A
Omahne in umrje. In še	umreti	jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico	A
zraven mrtveca; zdi se mi, da bi moral še sam koj	umreti	od samega strahu ...Pokazal vam bom, kako čudne	A
obsojen na žalostno smrt - toda fantu se ni hotelo	umreti	in gledal je, kako bi ušel.Prišlo je upanje	A
naglas. Glej, ljubil te je in zato je moral	umreti!	O Franc, tako je padel težek greh na mojo mlado	A
piti, kakor se spodobi in nazadnje spodobno	umreti	-- vse drugo je prevara in sleparstvo. Saj ni	A
Delal si, dodelal, pa umri!“ ”Če je treba	umreti,	bom ubogal!“ je rekel Gjuro in je šel in se	A
vesela? ... Kaj misliš, teta Fani, ali bi mogla	umreti	Anka?“ Čuden strah je bil v njenem glasu	A
ciljem je ponižanje in smrt. Kristus je moral	umreti,	da je odrešil svet.-	A
mora uveneti tvoja mladost, preden je cvetela,	umreti,	preden je živela!Kaj ne priča tvoja lepota,	A
nebeški, pravični, ki si vse videl, daj mi moči!	Umreti	bi moral od vsega hudega, če me ne uslišiš.	A
Klatil se je Bog vedi kod in ko je bilo treba	umreti,	je legel, kjer so bile pač duri odprte ... Bog	A
»Kaj bi zdaj?	Umreti,	nič drugega!« Zakril je obraz z rokami	A
matere, sirotne starke. Ali še živi, ker ji ne da	umreti	spomin in koprnenje, ali pa je umrla od bridkosti	A
železno kladivo, srce se je zvijalo, je umiralo,	umreti	ni moglo.Ena sama noč je posoda tolikega trpljenja	A
pred oknom. Mlad človek je bil, ki ni hotel	umreti;	tri dni in tri noči je ležal v omotici in je	A
umiranja ne maram, tega tihega, samotnega ...	Umreti	- odpri duri, da pride smrt, vesela kakor svat	A
dihal tako mirno, kakor da bi se mi še ne hotelo	umreti.	Nekateri so prišli črno oblečeni in s črno kravato	A
Martin režečo lobanjo pred seboj. »Ne mislim še	umreti,	ne sodi me po sebi!Ali veš, da razstavijo naši	A
izvenčloveškega; zato umrje človek od strahu, ker mora	umreti;	kako bi živel med glasnimi ljudmi, ko je bil	A
in sta bila sama v mraku, ”kako bi bilo dobro	umreti,	počasi, mirno, kakor zahaja sonce?“ ”Zakaj	A
zahaja sonce?“ . / . / stran 124 . / ”Zakaj	umreti,	ko je zmerom isto, ko je čisto vseeno!Kaj misliš	A
oddavna je govorila vsakomur, ki je prišel k nji: ”	Umreti	bo treba, umreti; smrt je na pragu ...A lahko	A
vsakomur, ki je prišel k nji: ”Umreti bo treba,	umreti;	smrt je na pragu ...A lahko umrjem, - kaj pa me	A
tem dolgočasnem kraju, kjer bi kdo drugi niti	umreti	ne hotel.Jaz namreč jako ljubim kurioznosti	A
prisezi mi, da ne boš jokala. Tako bi ne mogel	umreti;	še v grobu bi mi kapale na srce tvoje solze	A
Greh bi bil.“ ”Zapoved je torej, da je treba	umreti.	Greh je živeti, če v srcu ni življenja.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani