nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ti dve možnosti sem tehtala vso pot, ko smo čakali, da ga prinesejo, in se je od spodaj že oglasil šum, od daleč so se slišale stopinje, ki so se počasi približevale, se med potjo prevračale v hrušč in podrsavanje in se včasih zgubile v zidu, zavedala sem se, da se je ena izmed dveh možnosti že davno uresničila, ali je mrtev ali pa živ, druge možnosti ni, in da moje razglabljanje ne more biti več ko ugibanje o že izvršenem in končanem dogodku, danes se čudim, da mi je to tehtanje moglo zbuditi dvome, če pomislim na višino, betonski pločnik in Tjaževo rahlo, neutrjeno telo. Sopihanje se je oglasilo bližje, stopnice so usopile nosače, nezaznavno težka morajo biti nosila, če prav pomislim, breme je oviralo pri hoji, ni bilo čuti korakov, temveč podrsavanje, očitno stavba ni bila zgrajena za nošnjo mrtvecev, razločno se je razlegalo, da nosači zadevajo ob zid, trkajo ob durnike, krušijo omet, preklinjajo in ukazujejo, spravljajo na ovinkih nosila v vse mogoče
lege, da so obridali, pri tem pa morali paziti, da jim oni zgoraj ni zdrknil z nosil, Tjaževa smrt ni bila za to stavbo in za te ljudi, moral bi bil umreti drugje in ob drugem času, recimo v pozni jeseni ali na zimo, ko so ljudje utrujeni od poletja in jesenskih sadežev, vendar pri izbiri nikoli ni imel srečne roke, najmanj jo je imel pri svoji poslednji, manjkalo mu je domišljije. Legal je spat, se prebujal in spet legal, vmes pa je bila vsa tista smešna površnost cirkuškega klovna, ki ponuja nešteto prilik za tisto zadnjo izbiro, ki ostane človeku na konec, da bi tu vmes ničesar ne bilo za Tjaža, tega ne morem verjeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani