Ko je bil ves predprt premočen, ustavijo se ji šele solze, obriše si objokane oči in miluje samo sebe. To, kar je naposled rekla, ni bilo ravno resnica, zdaj si je že spet premislila, umreti še noče, tudi v klošter še ne gre, ali to je pa sklenila, ko bi zdajle prišel lajtnant s črnimi brkicami pod vrtni zid, takoj bi se mu dala odpeljati! ‒ materi vkljub. Ker pa lajtnanta le predolgo ni, gre počasi za sestro in srdito meče svoje stvari v kovčeg.