Čutila sem, da so nadloge človeštva hude in številne; pravo čudo, da življenje sploh teče naprej! Vse te v njih raznolikosti samo zaslutene tegobe sem strnila v dve zame neznansko boleči konici: da morajo ljudje trpeti in da morajo umreti. Misel na smrt sem še odrivala kot nekaj preobsežno hudega, da bi se dalo doumeti z navadno človeško močjo doumevanja; vselej sem jo pričakala kot nekaj enako neogibnega kakor smrt sama in jo odgnala, obenem dobro vedoč, da se bom prej ali slej morala posvetiti izključno njej.