smrt (401-500)

napeto čakala znamenja za rop in požig. Nemška	smrt	se je zarežala, pokazala zlate zobe in skoraj	A
Saplater! - se je ostro in karajoče oglasila nemška	smrt.	- Javolheršturmfirer! - je zagolčal	A
zraven nje stal okameneli hudi čas ... Nemška	smrt	si je še enkrat z užitkom ogledala izbrane podobe	A
in pristopil. . /\ . / . / 70 .. . \/ . /	Smrt	mu je pokazala Temnikarjev samokres, ki je ležal	A
Temnikarico. - Saplater? - se je začudila nemška	smrt.	- A‐a‐aber... - je vzdrgetal Prekleta	A
strešnica. - Saplater? - se je še bolj začudila	smrt.	- A‐a‐aber...- je še bolj vzdrgetal Preklet	A
in zaprla oči. - Was? - je siknila nemška	smrt	in se ozrla v Temnikarico.Nato je s členkom	A
- Saplater? - se je skoraj zgrozila nemška	smrt	in zaničljivo zmajala s čelado. Prekleta	A
in si s komolcem brisal znojno čelo. Nemška	smrt	si je počasi natikala rokavice in se mu režala	A
71 .. . \/ . / Nemška	smrt	je vstala, potrepljala Prekleto strešnico po	A
Temnikarico in jo s silo odvlekel iz sobe. Nemška	smrt,	ki je spet zravnano stala pri velikem črnem	A
psi, ki ponižno čakajo na nov ukaz. Nemška	smrt	je vzdignila roko, da bi jih pobrisala izpred	A
figlia, la maledetta puttana? Nemška	smrt	je naveličano spustila roko in zmignila z rameni	A
- Saplater! - se je rezko oglasila nemška	smrt.	Prekleta strešnica se je pognal za Temnikar	A
Pokončajte jo!... In nemška	smrt	je kakor na njen ukaz bliskovito stegnila roko	A
črni črvi zajedale v belo kožo snega. Nemška	smrt,	ki se je bila umaknila k skali v pobočju, se	A
- Schuss! - je naveličano zamahnila nemška	smrt.	Trije vojaki v čeladah so se takoj postavil	A
vrsto in naperili puške. Tedaj pa se je nemška	smrt	ozrla in zagledala Prekleto strešnico, ki se	A
\/ . / - Schuss! - je mrzlo ukazala nemška	smrt	in mu z dolgo roko pokazala, naj ustreli Temnikarico	A
zaprla oči. - Schuss! - je ponovila nemška	smrt	in pokazala svoje zlate zobe. - A‐a	A
- Lapidare? - se je zviška namršila nemška	smrt.	- Justitia romana! -je zaničljivo zamahnila	A
De‐ca‐pi‐ta‐re! - je jekleno ponovila nemška	smrt	in se obrnila.- Saplater! - je poklicala in	A
Temnikarica je prišla do tnala in obstala. Nemška	smrt	je s kazalcem poklicala k sebi čokatega Mongola	A
- Slišala sem, da vsakega, ki je obsojen na	smrt,	vprašajo za zadnjo željo. - Kaj bi pa	A
- Saplater! - je začudeno poskočila nemška	smrt.	Temnikarica se je zdaj obrnila k njej	A
in si z roko zasekala po tilniku. Nemška	smrt	je bila tako presenečena, da je za hip kar obstala	A
se je počasi spet obrnila k tnalu. Nemška	smrt	se je zravnala in se ritensko odmaknila tri	A
postavila na noge. Z izbuljenimi očmi se je ozrl v	smrt,	vztrepetal in skoraj z nečloveškim glasom zastokal	A
- A‐a‐aaaber... - Saplater! - je zasikala	smrt	in potegnila samokres. Mongol je stopil	A
ponujal sekiro. - Saplater! - je zagrozila	smrt	in namerila samokres. Prekleta strešnica	A
hudega ne bo!... - Saplater! - je jekleno zavpila	smrt	in mu ustrelila mimo glave. Prekleta	A
nenadoma spomnil tudi besedila: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
zamolklim, tresočim se glasom: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
kaj hočemo, je že tako!...« »Prišla bo grenka	smrt,	moj hramček bo zaprt!...« Starec	A
vzdihnil in nato spet zapel: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
dejanju, k bolu - in k smrti. Mar res oznanja	smrt?	»Še!« je rekel otrok, vzdignil roko	A
robu svojim mislim in svojim občutkom: »Kakšna	smrt!	In kakšna zveza neki!...	A
Trobenta je zadonela: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
venomer komaj slišno prepeval: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
komaj slišno ponavljal: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
spet komaj slišno zapel: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
tiho oglasila njegova pesem: »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
kaj hočemo, je že tako.« »Prišla bo bridka	smrt,	moj hramček bo zaprt...«	A
zvoki neusmiljeno pobijali na tla. »To je	smrt!	« je vzdrgetal.»Ne, to je samo naključje«, se	A
Pravljico? Ali pa	smrt?	« »Ata!« je poklical Jankec.	A
je črno, mrtvo. Spreletel ga je srh, kakor bi	smrt	švignila mimo njega.Razumel je, da je mladi	A
zdaj je bila velikanska mrtvaška lobanja. »	Smrt!	« se je zdrznil in skoraj tekel iz Tihega dola	A
neslišno prišel mimo. Bil je res suh in koščen kot	smrt.	Zibal se je enakomerno, kosa je rezala sončne	A
nos mu je udaril isti mrzli in zatohli vonj. »	Smrt	tako grobo diha,« je šepetaje ponovil davne	A
grobarja Martina. Ozrl se je okrog sebe, kakor bi	smrt	dihala za oknom ali za vrati, in najrajši bi	A
kratka minuta, nezadostna priprava za srečno	smrt	in kako venomer žalijo nebeškega očeta s svojimi	A
zamrmral, »živega vse doleti, mrtvega pa samo	smrt,	« je vdano nagnil svojo drobno ptičjo glavo.	A
toliko pa je le pazil, da se ni napil. Materino	smrt	sta izkoristili Nanca inKati, da sta se lahko	A
sama sebi. Pismonoša se je zlecnil, kakor bi	smrt	hušknila mimo, in začel v gostih presledkih	A
zleknejo ob cesti in mirno počakajo na ljubo	smrt;	ali naj se pobesijo na hlačne jermene; ali naj	A
s hudičem, to se pravi, boj na življenje in	smrt,	se je moral končati tako, da je nekdo zmagal	A
mama. »Ti pa si hotel reči, da tolče, kakor bi	smrt	tolkla po svoji kosi.« »Nanca, kako	A
V svoji bujni domišljiji sem celo zagledal	smrt,	ki stoji pod cvetočo tepko, drži v koščeni roki	A
sem nanj pritrdil prav koso? Priklical sem	smrt	...Kaj naj storim?	A
hiše. Zelo se bojim, ker vem, da je pod tepko	smrt.	A vendar se sploščim k steni in se brez diha	A
naprej. Pogledam okrog vogla in res zagledam	smrt.	Stoji pod cvetočo tepko, vsa bela, bolj bela	A
skočiti k tepki in se pognati do prve veje, pa mi	smrt	ne more do živega.Zajamem sapo, se poženem in	A
dokler ne dosežem klopotca in tako preženem	smrt	izpred hiše.Zdaj sem že neznansko visoko.	A
Kakšno spoznanje je to? Na	smrt	bi se pripravljal, starina, pa ne dražil poštenih	A
tobak in modrovali, kakšna neki mora biti taka	smrt,	in če ga bodo pokopali v blagoslovljeno zemljo	A
materina pravljica mi je ostala na dnu duše,	smrt	v snegu in strahu. In danes, ko eno	A
materinih oči niso več prišla, ker jo je srečala	smrt	v snegu.	A
kruh lakoto, za svobodo zatiranje, za življenje	smrt.	Eno rodi drugo, in potrebno je oboje.	A
in svobodo, hlastanje po vsakdanjem kruhu in	smrt.	To je res nekaj velikega ali pa vsakdanjega,	A
enajstih pred polnočjo je bila sodba izrečena. Na	smrt	obsojene so odpeli z naše verige.Stisnili smo	A
je vprašal. »Od - - od - - od - - enega na	smrt	obsojenih, če že hočete ravno vedeti«, sem glasno	A
jesti polente, naj kar gospoda pokliče in na	smrt	naj se pripravi.Pa saj je bil pripravljen na	A
Hudo, dragi moj! ... Pa saj ti ne veš, kaj je	smrt,	ker boš zmeraj živel! ... Smrt, fant moj, je smrt	A
ne veš, kaj je smrt, ker boš zmeraj živel! ...	Smrt,	fant moj, je smrt!In kdor jo iz jeze in sovraštva	A
ker boš zmeraj živel! ... Smrt, fant moj, je	smrt!	In kdor jo iz jeze in sovraštva po nemarnem jemlje	A
Posekal? - se je stresel Ravničar, kakor bi	smrt	švignila mimo. - Posekal! - sem z jezo	A
vrstic iz Tennysonove balade, ki opeva hrabro	smrt	šeststo vojakov v Krimski vojni.Meni pa je ta	A
Zgrudil se je in pri priči izdihnil... Lepa	smrt!	...Lepa smrt! -	A
Lepa smrt! ... Lepa	smrt!	- ponovi, prikima in potisne solato v usta.	A
Vsaj na videz. Tako je pač, da je	smrt	postala naša vsakdanja znanka.Saj hodim te dni	A
stisnilo, kakor bi na njih bral jasno zapisano	smrt.	Mama bo začutila njegov pogled in zaslutila tudi	A
da bi se šalila in tako zabrisala misel na	smrt.	Spet se bo nasmehnila in hudomušno rekla:	A
črni. Še isti hip ga je spreletela misel, da je	smrt	že v bližini in da že vse obrača v črnino.	A
lomila čeljusti, sem si očital, da me mamina	smrt	ni vsega prevzela, zakaj če bi me res prevzela	A
sem jo tolažil. ‘Nikar ne misli na	smrt!	’ Ona pa še bolj v jok:	A
Na kaj pa naj mislim v tej samoti, razen na	smrt?	Saj ne vidim žive duše! ...’	A
tvoje prijatelje, ki so jih v Trstu obsodili na	smrt?	- Ne, nisem! -	A
- Ti kar podpiši! S temle podpišeš	smrt!	- je preroško zvišal glas in s prstom pokazal	A
bilo, da se jaz, ki sem tako od blizu videl na	smrt	obsojenega in ustreljenega, nisem mogel več	A
beseda, - je pritrdil okajeni stražmojster. -	Smrt	nas bo rešila.Vse bo pobrala.	A
podolgovatega, prstenega obraza, jasno vidim, da je bila	smrt	napisana na njem. - Nočeš! ...	A
solzi, kakor bi resnično korakal naravnost v	smrt.	(In res se ji je bližal z dolgimi koraki: ni	A
smo. Čudno pa je bilo, da nas njena resnična	smrt	vendar ni tako globoko pretresla, kakor nas	A
»Premestili so ga na oni svet. Ha,	smrt	pobere tudi starega, veselega žandarja.To se	A
padel. Toda, kako je mogoče, da sem pozabil to	smrt?	Pozabil sem jo, ker me je Kadetka zmotila, preden	A
Nekje blizu Rima, kakor pravijo...	Smrt	se ga je usmilila, jaz se ga ne bi.Premalo je	A
naključja me motijo. Najbolj me moti Ginova	smrt.	Smrt po golem naključju, brez njegove volje	A
Najbolj me moti Ginova smrt.	Smrt	po golem naključju, brez njegove volje in brez	A
manjkalo. Zato si ga poslala v Dominov rob, v	smrt,	ki je prepričljiva in ki je zaključila njegovo	A
je izdihnil. Pozabila boš njegovo resnično	smrt	in verjela v izmišljeno.« »Ooo...«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani