sam (1.301-1.400)

povedala, da jaz kajpak držim z beračem, ker	sam	nič nimam. »Baron baronasti« pa je tu pa tam	A
kri - in je zbežala z njim in kje je danes,	sam	bog ve.Govorili so, da je med »tistimi« v Milanu	A
1959, 1, str. 21) . / . / Odkar tudi	sam	vrtnarim, se zmeraj in povsod oziram za rožami	A
in o družini tudi ni govora, zakaj zdaj sem	sam,	domov ne morem, bogataš nisem - in morda eno	A
»Taka je božja volja«. Novorojenčka bo na	sam	božični dan že krstil novi župnik don Isidoro	A
zna hitro in pravilno napisati. Brodnik bo	sam	v svoji bajti.Morda bo kaj malega brundal sam	A
sam v svoji bajti. Morda bo kaj malega brundal	sam	zase.Toda o sreči prav gotovo ne bo več govoril	A
ki mi segajo že daleč čez vrat?« si je mislil	sam	pri sebi Bernard in grenko razlival svoj smeh	A
vsa zatiranja, vse krivice in hotel vse to	sam	rešiti.Čutil se je močnega dovolj.	A
prišlo, trdi. Nato malce počaka in pobrunda	sam	zase.Res da potem reče, da je že v vojski vzljubil	A
dolginastega? Šlo je po sreči in potem sem šel	sam	enkrat, dvakrat, trikrat, desetkrat in stvar	A
Nečesa mi manjka. Česa, to še	sam	ne vem.Nevarnosti?	A
skrbi in ni slišal vprašanja. Preklinjal je	sam	pri sebi tega prokletega potepuha, ki mu ne	A
je že nabral med ljudmi; kdor ni hotel dati	sam	od sebe, je dal s silo.Seveda ni ti treba misliti	A
Starega Franca je vrgel na cesto in je tako zdaj	sam	neomejen gospodar.Z Ano se včasih malo sporečeta	A
je šla.« »Saj sem vedel.« je mrmral Bernard	sam	pri sebi, ko je stopil na cesto.»Saj sem vedel	A
takrat zaprt v Regina coeli. V celici sem bil	sam	in pri jetniški blagajni nisem imel naložene	A
nas nihče ne more klicati na odgovor. Pridejo	sam	bogvedi odkod, se vržejo na človeka, ga kljujejo	A
bazoviških dni z govori, cvetjem in zastavami, grem	sam	po ulici in se jih spominjam ob ničevi, povsem	A
bom neprestano slišal tetino staro pesem, češ	sam	je kriv, ker ni bil priden, ker me ni ubogal	A
če ne bi bilo tete, ki je ves čas govorila	sam	bog vedi o čem. »Seveda.	A
kar v rojih šumeli okrog mene. Tako rad bi bil	sam,	da se ne bi srečaval s svojim domom samo z očmi	A
me je, ker sem zaslutil, da bo začela. Že	sam	zvok besede, ki jo je vzdihnila, mi ni bil všeč	A
da ob požaru ne bi pomagal gasiti. Tako je	sam	govoril zadnja tri leta.Bilo mu jih je petinsedemdes	A
očka Orel zaradi oči, mu spočetka ni bilo prav.	Sam	je priznal. Povedal je, da ga je pred leti,	A
Pod gredo radiča. In še	sam	ga je moral zagrebsti.No, pa bom že povedala	A
da njegovim otrokom ne bo treba tako garati.	Sam	mi je povedal, kako prepričan je bil, da bo	A
Pa kaj bi ti pripovedovala, saj tega bi se še	sam	lahko spomnil.« »Saj se,« sem skoraj	A
krčmi pri Mojem Jezusu in ‘divanil’, kakor se je	sam	izražal. ‘Divanil’ je seveda samo o Bosni, o	A
Ni mi zaupal. Kasneje mi je	sam	povedal. ‘Ne zameri, Ana,’ je rekel, ‘toda takrat	A
.. . / OČKA OREL 145 . / . \/ . / Pa saj	sam	veš, kako je bilo.Bili so lepi časi!« je vzkliknila	A
čudovite so te naše tolminske grape!« sem zamrmral	sam	pri sebi.»Nekaj silnega, privlačnega je v njih	A
izgovoril njeno misel ali njen občutek. Govoril sem	sam	zase.Pravzaprav sem samo glasno mislil in bilo	A
našo vas. Sedemsto duš se peha v tej grapi	sam	bog ve koliko strašnih let.Ko pade kramp iz	A
da to ni prav, tudi če bi bilo prav, je en	sam	Modrijan premajhen uspeh našega dela.Ljudje	A
deli milosti, da bi ljudi takoj ubijal.	Sam	je stopil k Obrekarju, mu pritisnil revolver	A
Saj že prihuljeno lazijo. Ali se kdo kdaj	sam	premakne?Zmeraj samo v tropu kakor volkovi in	A
pošten in zdrav človek včasih junak. Ne rečem,	sam	... ampak takole, če jih je več skupaj ... kako	A
Bichi ga je spet udaril; pob je padel, pa se je	sam	pobral, ne da bi mu kaj rekli.Bichi ga je še	A
niti opazili nismo kdaj. Toda ni se izmuznil	sam;	prav včeraj mi je povedal, da ga je Obrekar	A
In ta Modrijan!	Sam	ga je moral zagrebsti v svojem lastnem vrtu	A
je uredil svoje domovanje: očrnele stene je	sam	prebelil in nalepil nanje slik in risb.Ko sva	A
in pomiril se je tako popolnoma kakor bi tudi	sam	umrl. Onemel je in se zaprl vase.	A
pa je seveda še stal na mostu. A zdaj ni bil	sam.	Pri njem je stal naš sosed, stari Temnikar.	A
Krave so po svobodni volji mulile mehko otavico,	sam	pa sem se zleknil na obronek in se zamaknil	A
sem se ozrl čez reko. Cene zdaj ni bil več	sam.	Za vozom se je zibal tudi Modrijan.	A
je pustil Ceneta, da je valil kamenje z voza,	sam	pa je odracal po dolgem, belem produ.Stopal	A
zasenčil oči in nato pomahal s klobukom. Tudi	sam	sem se ozrl po našem bregu in takoj zagledal	A
postarajo v samotah. Zmeraj se je glasno pogovarjal	sam	s sabo in s stvarmi okrog sebe. Posebno rad	A
ter si v samoti ohladil telo in dušo, kakor je	sam	govoril. Kmalu sem zaslišal njegove	A
Kdor ni skusil, ta ne ve! ... Vsak le	sam	ve! ...In še sam ne ve ...«	A
Vsak le sam ve! ... In še	sam	ne ve ...« Vstal je, se spet umil in si	A
Ravničar. »Premislil sem, da bo le prav, če jih	sam	požagam ...« »Seveda, seveda,« je prikimal	A
enkrat ne!« je ostro rekel Ravničar ter jima	sam	ponudil prekrižane roke. Tedaj pa se	A
Ljudje so se razbežali. Tudi	sam	sem se pognal na kegljišče in stekel, toda spotaknil	A
je čaplja odletela, zakaj ostal je z Milico	sam	in to je bilo zelo nerodno. Milica je	A
Toda kaj naj reče? Razjezil se je	sam	nase in se ozmerjal s štorom.Pa tudi to ni nič	A
to ni nič pomagalo. Nato je vzdihnil -- in	sam	ni vedel, kdaj se je z rokama lopnil po stegnih	A
Martin pa me je še enkrat sunil in še globlje. ‘	Sam	jih prav gotovo ne bo nikdar več vlačil nase	A
No, pa se bo umil in preoblekel. Saj	sam	veš, da je bil zmeraj rad lepo oblečen.	A
igral. Sicer pa, le kaj ti pripovedujem, saj se	sam	spominjaš!Krave so šle iz hleva, macesni so	A
- Prišla sva, - zašepeta. - Naprej pojdeš	sam.	In kar hitro.	A
sem v to pretresljivo in mogočno podobo, in	sam	ne vem, kdaj se je iz mojega spomina začela	A
naglo stopim mimo straže, da bi bil čimprej	sam	na pozni prazni ulici. Prevrgel sem	A
treba meriti, ker si ju je v boju odmeril že	sam!	Ta podoba je tako jasno zaživela pred	A
pretaplja v podzemski svet, kjer ni nikdar dneva.	Sam	je zdaj v njej, edino bitje z gorko krvjo.Vsaka	A
očitali nekakšno duševno pomanjkljivost, ki je	sam	nikakor ne more odkriti.In ko jih bo zdaj slišal	A
ganil. In kako vesel je bil, da je bil doma	sam	in na samem, pol ure iz vasi, na levem bregu	A
rokami uprl v boke in se zravnal ter nato tudi	sam	pogledal po svojih vresnatih strminah.	A
prispevati niti drobtinice k njegovemu bogastvu.	Sam	pa je na zbadanja odgovarjal s smehljajem.Njegova	A
rekel, ‘in prosi ga, naj mi nikar ne zameri, če	sam	ne pridem po slovo.’In res mu ne smeš zameriti	A
In ti se lahko zaneseš na svojega botrčka.	Sam	si ga izbral, sam si ga prosil, in prav nič	A
zaneseš na svojega botrčka. Sam si ga izbral,	sam	si ga prosil, in prav nič se te ni otepal, čeprav	A
nenavadno živo in odločno prigovarjati, naj bi se	sam	učil doma in naj bi hodil v Tolmin k izpitom	A
se je zgrozil pob. - Tudi	sam	sem ji tako rekel.‘Hodila boš k zdravniku,’	A
Zemlje pa ne boš prodajal.	Sam	dobro veš, da mi res ni rešitve.Vsi zdravniki	A
Zagomazelo mi je po vsem telesu. - Bom že	sam,	- sem zamrmral.Bilo mi je neprijetno in rad	A
Naglo sem se obrnil v stran, ker sem se jezil	sam	nase, da ji tako poslušno odgovarjam.	A
kakor bi bila hiša brez strehe in brez stropov,	sam	pa bi plaval nekje v zraku ter z višine natančno	A
prestrašeno ozrl, ker sem bil prepričan, da sem	sam	v hiši.V vratih je stal naš zgornji sosed Trnar	A
Prav tako me je motila tudi Kadetka. Rad bi bil	sam.	Že sem se nameril po stopnicah, da bi se zaprl	A
zelo mračno. Oddahnil sem se, ker sem bil spet	sam,	toda komaj sem se oddahnil, že sem začutil prejšnji	A
sem pomislil. Trnar je ostal	sam.	Nekajkrat je vzdihnil, nato pa je začel »glasno	A
je namreč navado, da se je glasno pogovarjal	sam	s sabo, kakor se pogovarjajo skoraj vsi stari	A
navado, je najprej razložil, da se ne pogovarja	sam	s sabo, temveč da samo glasno misli, nato pa	A
moči, da sva hodila z doma... No, potem sem ji pa	sam	pripeljal fante v hišo ...Mhm ...	A
In so se veselili. Tudi	sam	sem skušal biti dobre volje, pa ni šlo.Zdelo	A
V bronasti krsti. Pa saj	sam	veš ... - Kaj ?	A
In nikar se ne upiraj.	Sam	veš, kako je pisano. -Dvignil je prst in pridigarsko	A
temnopolti, brkati vojak Hoesu, ki je »igral kot	sam	hudič«, je igral zdaj poskočno, zdaj zateglo	A
Peknem domu« ne okradejo. Prihajal je o mraku,	sam	vzel iz sklednika krožnik, si narezal nanj	A
nekega dne hotel odnesti krožnik z mize, da bi ga	sam	pomil, se mu je zgodila nesreča: krožnik mu	A
prinesel lonec vrele ječmenove kave, ki jo je	sam	skuhal.Povedal je, da so izbo zasedli oficirji	A
- Saj je res! - je zagodrnjal ded	sam	zase in pljunil.- Z ženskami ima še Bog same	A
stotisoče smo jih zajeli pri Kobaridu. Jutri boš	sam	videl, kako se bodo ti črni polentarji vlekli	A
je ded s pipo pokazal kuharja. - Sicer pa	sam	veš, da nisem več gospodar v tej hiši! - je	A
hočete, toda mislite doma, pod rjuho. Tam tudi	sam	mislim.Toda jaz sem dva: na cesti sem stražmojster	A
Nato je spet sedel v zdič, vzel pipo v roke in	sam	zase ponavljal:- Samo za tri tedne ...	A
se je pomiril župnik. - Ali je	sam	rekel, da bo umrl? - Sa‐am! ... -	A
- Saj nisem zadel ... Ded je	sam	rekel, da bo usahnil. - Aaa, tako, tako	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani