sam (1.201-1.300)

v večernem soncu. Zamaknil se je vanjo - in	sam	ni vedel, kdaj se je ajda res spremenila v sneg	A
In sredi te zasnežene pokrajine je stal en	sam	človek - Temnikar. Temnikar je stal	A
Ne smem! Če padem, se ne ubijem	sam,	ubijem tudi vse tiste, ki so v Jami.In zdaj	A
Saj jih je pet! - Gačnikov Justin je bil tudi	sam,	pa jih je ukrotil celo devet! - je glasno rekel	A
ker se je spomnil slavnega tihotapca, ki je	sam	golorok opravil z devetimi obmejnimi stražniki	A
junaški Justinov boj. - Tako bom storil tudi	sam!	- je odločno prikimal.- Počakal jih bom pri	A
Za njim je bila gola siva stena. -	Sam	sem.Sam!... - je zategnil.	A
- Sam sem.	Sam!	... - je zategnil.- V Robeh stojim za Veliko glavo	A
tako jasno zagledal samega sebe, kakor bi on	sam	stal nad steno in se opazoval, kako s sekiro	A
lepo bi bilo, če bi vse potolkel in seveda tudi	sam	padel, potem pa bi se zmagoslavno vrnil domov	A
Hm? Nemara pa še	sam	ne ve?« Ozrl se je v kmeta in mimogrede	A
svojo sobo. Oddahnil se je, ker je bil spet	sam.	Toda olajšanje ni trajalo dolgo.	A
Kakšno rešitev bi našli?« »Tudi rešitev bi našel	sam.	Prej ali slej bi se spomnil Judeža Iškarjota	A
živeti s takim bremenom na duši in bi se zato	sam	pokončal.« »Saj, saj...« je prikimal kmet	A
A pomisli, da sediš pod obešencem, ki si mu	sam	potisnil vrv v roke!« je ostreje udarila pamet	A
Potem je začel trebiti.	Sam	Bog ve, koliko brinja in česmina je izruval	A
kakor že zdavnaj pozabljen spomin. *	Sam	je bil v celici.Čez dan je gledal skozi lino	A
bi zvonil. Tudi govoril je takrat; polglasno,	sam	s sabo: „Kdo zvoni, kdo zvoni pri nas	A
v šolo, klečal je z golimi koleni na ajdi in	sam	slačil hlače, da mu je gospod župnik s palico	A
kar je božjega, in nič se ne upirajte; bog že	sam	ve, kaj dela. Žef je pomislil na ženo	A
je na njive, na bajto, na ženo in na otroke.	Sam	ni znal pisati, nikjer pa ni našel rojaka, da	A
vendar tako nerazrušljiv kakor bog, pa tudi bog	sam	jim je polzel iz duš:videli so v isti sapi blagoslov	A
Živela revolucija!« Dež pa je padal kakor	sam	božji blagoslov.Žef se je oziral po grebenih	A
pregreho, toda ne dolgo. Počasi se je tudi	sam	privadil.Zdelo se mu ni nič posebnega.	A
nagnal babe spat in vojake iz kuhinje; videl je	sam	sebe v sveti in odločni jezi.Toda ko je odprl	A
še huje pekla. »Da, da,« je glasno grizel	sam	sebe, »sam sem kriv.Za žganje jih prodajam.	A
pekla. »Da, da,« je glasno grizel sam sebe, »	sam	sem kriv.Za žganje jih prodajam.	A
voljan, a meso je slabo. In potem, botrček, saj	sam	veš, tiste Medvedove...Nu, kaj bi govoril.«	A
otroke v strahu božjem in v strahu božjem tudi	sam	živel. Zdaj pa je zašel na kriva pota.	A
jo gnal ko živino. Zamislil se je in se jezil	sam	nase, ker je s svojim trapastim in celo otročjim	A
govoril, ampak bridko se vara, če misli, da pojdem	sam	ponjo.Stari Jakob pa je večno sitnaril:	A
druge dni! Ne, s tem me že ne bo, je zamrmral	sam	pri sebi.Otroci so zadrževali sapo in niso niti	A
Za noben denar ne. Kar	sam	naj leži, babo pa naj si misli!Opletala je po	A
otrokom, ki so se jih nalezli od Žefa, pa tudi Žef	sam	ji je opoldne, ko je počival po delu, položil	A
Zemlje ni nikdar preveč. Gozd	sam	zrase, njive pa ne zrasejo.«Jakob je umolknil	A
da bi se snopi dodobra posušili. Potem si je	sam	naprtil vrečo in jo nesel v mlin - in čudno	A
vtepel v glavo, kajti nikdar se ne bo zavedel, da	sam	sebi škoduje. Doma so kuhali in nosili	A
zaganjala in tudi otresala se ni več. Žef je bil	sam	v hiši.Moral je skrbeti zanjo in za otroke.	A
gospodaril,« je rekel župan. »Ali sem si mar	sam	priklical točo,« je ugovarjal Žef.	A
grobom je snel svoj visoki, črni cilinder celo	sam	predsednik francoske republike.	A
založila Mohorjeva družba - Celje). Že naslov	sam	pove, iz katerega kosa zemlje ljudje so v teh	A
zagrebškega življenja, jo nazivlja pisatelj	sam.	Gornje mesto pa za me ni ne novela, ne povest	A
pred usodo, ki ga je čakala. Stisnil se je	sam	vase.Vse je kazalo, da bi bil rad majhen in	A
In odločil sem se za drevo. Zakaj,	sam	bog ve. Vpraševal sem se o tem, odgovora nisem	A
nisem spravil iz sebe. Ko je odšel, sem ostal	sam.	Ozrl sem se po celici.	A
»Kam greš? ...« je vztrepetala vsa obupana.	Sam	bog vedi, zakaj ji je šinila v glavo misel,	A
trgovca ter se skušal zmuzniti naprej, da bi se	sam	prepričal, če poštarja res ni več na vrhu.	A
hišo, ga oženil in ga lepo spustil, češ zdaj pa	sam	plavaj.Moj Jezus je zaplaval, a se je začel	A
truščem, da je korenjaški Okrogličar, ki je	sam	dremal za mizo, vrgel kvišku debelo glavo in	A
980102190928 .. . / hudo.495 . \/ »Cmera!« je	sam	zase zamrmral Okrogličar, se namrdnil in z enim	A
razjarjeni kmet. »Kar si bom skuhal, bom tudi	sam	pojedel.Da me razumeš!	A
vina, se s komolci naslonil na mizo in tudi	sam	vzel v dlani svojo debelo in zdaj že težko glavo	A
mežikal in opazoval vse to početje, dokler ni tudi	sam	segel na kolena po svojo uradno kapo ter si	A
- Otrok - otrok je sveta stvar.	Sam	Duce je napisal o otroku lepe članke, katere	A
zakuriti nimam s čim!" „Otrok je lačen, naš pa vse	sam	požre!" Postajajo na hodniku, se naslanjajo	A
ali je mar greh na moji strani, ali sem si mar	sam	zadal rano?Žena je v mladosti prelomila zakonsko	A
je izvirni greh." Tako se Pettaros zagovarja	sam	pred sabo in pred ljudmi - ženin „izvirni greh	A
" Rodil se je nekje na Krasu, kje, se niti	sam	ne spominja več prav točno; menda v neki mali	A
Pokojnina, no kaj bi tisto: par palank. Popolnoma	sam	je ostal, in brez vsega, tako se lahko reče	A
smejali celo strogi uradniki. Tudi Jaconcic	sam	se je nasmehnil in razkrilil roke, češ, tukaj	A
podpirajo njegove tri hčerke, o katerih se je	sam	izražal, da so „pravi angeli".Vsak večer so	A
žive Tržačane. Ob njihovem smehu se smejem	sam.	Hodim po živoobljudenih ulicah, med lučmi in	A
dosti, jim pravim, in da bo sladka, sladka. Saj	sam	vem, da je težko.Vse leto delati, vse leto se	A
bridkost, v mislih bratje in sestre, ki se potepajo	sam	bogve kje. ---	A
Nihče ne ostane blizu. Tako, kakor bi se ogenj	sam	zažgal in sam umrl.Kako pa ne.	A
blizu. Tako, kakor bi se ogenj sam zažgal in	sam	umrl.Kako pa ne.	A
sajasti kovačnici, kakor hudič po peklu, tudi	sam	ves sajast in črn.V nedeljo pa, ki jo je spoštoval	A
kakor je samozavestno naglašal, si je tudi	sam	privoščil dan počitka.Toda njegovo telo ni bilo	A
povedala dekanova kuharica, njej pa je povedal	sam	dekan.« »Ha!« je zaničljivo prhnil kovač	A
nasmeškom premeril izpod obrvi. Potem se je tudi	sam	počasi sklonil, pobral tram in ga zagnal skoraj	A
in vstal. »A dokler je ne najdem, si moram	sam	kaj zmazati za večerjo.Lahko noč!«	A
Satanas!«je zavreščal preplašeni Arnac in se	sam	pobral iz gostilne. Tudi kovač se je	A
Tako je bil nejevoljen nase, da bi se najrajši	sam	prebutal, ker se je dal Arnacu speljati na led	A
dni izogibal župnika. Župnik pa je naposled	sam	prišel k njemu po razno orodje, toda o kovačevem	A
je večinoma držal samo doma. Ko pa je ostal	sam,	se je kmalu spet razvedril ter se vrnil h kovaču	A
potem pa mu žilica ni dala miru, da ne bi tudi	sam	pograbil za kladivo ter pokazal svojo spretnost	A
železnih drogov. Korakal je veselo, ponosen	sam	nase, ker mu je bila noga lahka in korak prožen	A
vinske bratce, je dal za pijačo in seveda tudi	sam	dobro pil, da ne bi bil oškodovan za svoj denar	A
grdo nadrl in nato nagnal. Potem pa se je tudi	sam	začel odpravljati domov, čeprav ga je Pepa zadrževala	A
zdaj gromovito zakrohotal tudi kovač in tudi	sam	prešerno mahnil župnika; a ker je bil manjši	A
poglej!« sem se hvalil in ga ji razkazoval. »	Sam	sem ga naredil!Popolnoma sam!	A
»Sam sem ga naredil! Popolnoma	sam!	Vidiš, tukaj sem pribil staro koso in tukaj je	A
mu pa kar koso pustim!« sem se zasmejal tudi	sam	in sedel k njej. »Seveda.	A
bolečina in moj lastni glas mi je zašepetal: »	Sam	si kriv, ker si naredil klopotec!« Zavil	A
pravim, da ga ni treba sneti. Toda ne boš ga	sam.	« »Zakaj pa ne sam?«	A
Toda ne boš ga sam.« »Zakaj pa ne	sam?	« »Ker lahko padeš s tepke!« je resno	A
nisem več vzdržal. Prvo nedeljo, ko sem bil	sam	doma, sem vzel kol, zakaj z roko se ga nisem	A
pravi stari morski volk. V svoji bajti je živel	sam.	Z odraslimi je bil redkobeseden, otrokom pa je	A
s pogledom ošvrknil Tinko in se nasmehnil.	Sam	pri sebi si je mislil:Glej jo, ženskico, še	A
strele. In tako je nekega poletja treščilo v	sam	vrh Rodice.Nastala je majhna razpoka, ki pa	A
kamen. Zdaj ni bil več kos Rodice, zdaj je bil	sam	svoj kos.Postal je torej kamen.	A
ob morju. Bilo mu je torej lepo, samo bil je	sam.	A tega spočetka niti ni vedel.	A
gnezdijo beli orli in bele orlice. Kamen je ostal	sam.	Beli orel in bela orlica se nista nikdar več	A
takrat, kadar se imata dva rada. A kamen je bil	sam.	Večkrat je mislil na belo orlico, čeprav je vedel	A
gozdu in na gmajnah, ob poteh in v reki. Ti kar	sam	poglej.« Kamen se je ozrl v dolino.	A
vprašala gora. »Rad bi... rad bi, da ne bi bil	sam,	« je sramežljivo odgovoril kamen.Čeprav je bil	A
njegove korenine, pogrezal se bo v zemljo tudi	sam	in če ne prej, bo prišel v njivo takrat, ko	A
na svetu črnega in grobega, ki je včasih tudi	sam	bil črn in trd, zdaj ni našel besede.Prav nobene	A
Potem se navdušim nad posrečenim odstavkom - in	sam	ne vem, kdaj prekrižam roke na hrbtu ter se	A
navada mi je ostala iz jetniških dni. Kadar se	sam	pred sabo opravičujem zaradi časa, ki ga tako	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani