sam (1.501-1.600)

Nikdar več udaril!« je ponovil Matic in tudi	sam	dvignil kazalec, da bi si zapomnil ta ukaz.	A
nekaj bi lahko vedel. Kdor norca tepe, tudi	sam	ni pameten!« »Že spet prodajaš svojo	A
CIRIL KOSMAČ . / . \/ . / Dobro je vedel, da je	sam	kriv, zato mu ni osolil pameti s palico.Najprej	A
»Seveda. Ampak ne	sam,	da se ne porežeš!K Loputniku pojdi in ga prosi	A
narava ob svojem času res zahteva svoje, je	sam	večkrat premišljal, kako bi Matica prijel ter	A
zataknem.« Matic je pomlatil polento in si	sam	zataknil sončnico za srajco. »Kam pa	A
Nihče ni čutil ž njim. Vsaj on, študent Peter	sam,	je bil trdno prepričan, da je tako.	A
Družbe ni imel in je ni iskal. Hodil je zmeraj	sam	in se pogovarjal sam s sabo.Pogovarjal se je	A
iskal. Hodil je zmeraj sam in se pogovarjal	sam	s sabo.Pogovarjal se je o vsem mogočem.	A
jesenskem večeru? Kod hodi on, ki je zmeraj	sam?	Kod se pogovarja sam s sabo?	A
hodi on, ki je zmeraj sam? Kod se pogovarja	sam	s sabo? Tisti večer se je študent Peter	A
razmišljal, se je ustavil na tej točki. Niti	sam	ni vedel, ne kdaj ne kako je svoje razmišljanje	A
ta človek. Ves večer sedi v kavarni in govori	sam	s sabo.Niti žganja ni popil.«	A
Takrat mu je bilo že štirideset let. Ostal je	sam	in izgubljen.Klavrno je trapal po vasi in stokal	A
njegove oči. »O, ti moj bog ti,« je govoril	sam	s sabo in kimal z glavo. »Komaj tri mesece ji	A
me vprašal po apostolski veri. Vstal sem in	sam	ne vem, kako je bilo, da sem pogledal v prvo	A
strupenem jeziku in ki je tiste dni pil, ker je tudi	sam	nekaj škilil za Tinko. In od takrat ni	A
je pretočil nekaj solzá, kakor se to spodobi,	sam	po mrliču prebelil izbo in sam skrbel za Srečo	A
se to spodobi, sam po mrliču prebelil izbo in	sam	skrbel za Srečo.Zaslužka zdaj ni bilo nobenega	A
majhna in ni trgala vezi. Ko pa je zrasla, je	sam	stesal kurnik in jo s solznimi očmi zapiral	A
vase in postajal čudaški, govoril je glasno	sam	s sabo in roke so se mu tresle.Postal je naglušen	A
Tinka v Milanu in da služi pri »regimentu«. On	sam	je bil pri njej, saj ni v dragi hiši.	A
Pošiljati mu nič ne smejo. Pa kaj bi ti pisal, saj	sam	veš, kako je v ječi. Zdaj ti pa napišem	A
na pomlad, saj je že čas. Sreče ne morem več	sam	ugnati.No, in pred dobrim mesecem je res prišla	A
rekel, češ kaj bi si ti drgnil jezik, če lahko	sam	povem tvojo misel.S kazalcem se je dotaknil	A
ki je stal kakih pet korakov od njiju. Tudi	sam	je nehote dvignil roko. Komisar je samo	A
»Res je! Dragič je živ kot	sam	hudič!« navdušeno reče stric Sova, ki ima očitno	A
svoj daljnogled, se ne premakne. Ko ostane	sam,	jezno potisne daljnogled v torbo in zagodrnja	A
pobočju, in govori z mehkim glasom, kakor bi	sam	sebi pripovedoval nekaj zelo lepega in dobrega	A
v Drejca, ki čuti, da je že spet poražen in	sam.	»Zaradi mene,« zamrmra z naveličanim	A
Kutschera spusti s svojega pogleda in se hkrati tudi	sam	osvobodi svoje vojaške trdote in napetosti.	A
Kutscheri ne uide ta kretnja. Takoj tudi	sam	stegne roko.Oba hkrati, jo položita na mizo	A
bere nekoliko hitreje in glasneje: »... en	sam	milijon, ki pijejo mu kri bi‐ri‐či,	A
pijejo mu kri bi‐ri‐či, en	sam	milijon, ki ga tr‐trpljenje kro‐krotoviči,	A
katera je izginil Boris, in očitajoče vpraša: »	Sam?	« Očka Orel jo globoko pogleda ter ljubezniv	A
svoji.039 . \/ . / Očka Orel zmaje z glavo in	sam	zase reče: »Spet jim je zrasel greben	A
in Boris se umaknejo za njim. Stane obstane	sam	na nekoliko vzvišenem prostoru pred bajto.Vaščani	A
Kutschera mimogrede pokaže še suhljatega Smodina, ki	sam	počasi stopi za Okrogličarjem. Vojaki	A
s hripavim, a kljubovalnim glasom pogovarja	sam	s sabo: »Pa smo jih le užugali, boga	A
nosom obriše!« Nato ga s komolcem odrine, se	sam	široko razkorači pred kotlom, poropota s svojo	A
Poba je poslal.	Sam	težko hodi,« očividno že desetič odgovarja Jera	A
No, no!« se Sova takoj udobrovolji in ji še	sam	pomaga obleči suknjič.»Kar pojdi.	A
ti ta zverina zdrami in ... kar na vsem lepem	sam	pomlati vso drhal!«Zagrozi Drejcu s pestjo in	A
poteze na obrazu se mu napno, kakor bi tudi	sam	drvel v naskok. Drejc si s strganim	A
Sova vdano zmigne z rameni in nadaljuje, a bolj	sam	zase: »Stane ... on tudi nima ne žene	A
puško iz rok in plane za njim. Zavoglar ostane	sam.	Naglo pobere putrih, pogleda po senožeti in ostrmi	A
počasi odkima Stane in zamišljeno doda bolj	sam	zase:»In še preden smo prvim vse kremplje posekali	A
Šla bova ...« »Nejc,	sam	pojdi,« se po premolku skoraj proseče oglasi	A
približa in zapiči v rušo majhen križ, ki ga je	sam	naredil iz leskovega prota. Sova ga	A
Počasi in po prstih sem stopil mimo stebra, in	sam	vrag naj ve, zakaj sem vzdignil desnico k sencu	A
rasel srebrn rog. Bil je resen in mogočen kot	sam	gospod bog oče in je tudi zviška in srepo gledal	A
začudeno ponovil Enaka Palica. »Tantadruj,	sam	bom povedal!« se je razburil norček.	A
sam bom povedal!« se je razburil norček. »	Sam	bom povedal,« se je stresel Enaka Palica.	A
najdenček. Hotejec ga je bil vzel za svojega, ker	sam	ni imel otrok, toda vzgojil ga je komaj do pastirja	A
kazalci. »Zastrupil!« je pribil domači in tudi	sam	še enkrat požugal.»Počakaj, da odbije tvoja	A
župniku. Nihče se ni oglasil, zato je naposled	sam	očitajoče rekel: »Tantadruj, ni bila	A
utihnili in se grozeče ozrli v Presveto Moštaco.	Sam	vrag ve, kaj bi se bilo zgodilo z njim, če ga	A
je bila povedala moja mati. A kriv sem seveda	sam.	Takrat sem bil še otrok, poslušal sem jo za veselje	A
kroglo, nad izumrlim sejmiščem človeštva. Bil sem	sam,	a saj tudi mene ni bilo več.Tukaj je lebdel	A
v luknjo, klofute, ki ti jo je prilepil, ti	sam	Mussolini ne sname več z glave. Župnik	A
naj zaigra in mu vzame besedo. Toda župnik je	sam	sprevidel, da ne sme preveč izkoriščevatiljudskega	A
»Kaj smešni? Grem pa	sam.	Pečan, midva sva pa opravila!« je zatulil, požugal	A
govore, preučuje »La Mistica Fascista« in tudi	sam	piše članke.Toda članke mu vračajo, češ da niso	A
Kaj?	Sam	hudič vedi, kaj!Da bi izbruhnil požar, ali kaj	A
Kaj pa ima od tega? Baraba je včasih celo	sam	svoj gospod.Ta pa je reva in revež.	A
če bi lahko Tinčevo obudil; a kaj, ko zdaj še	sam	nima nobene krave več. »Napela se je	A
litega železa, in voda ni bila več voda, temveč	sam	težki svinec. »Kako pa to?« je začudeno	A
pride Okrogličar po tebe. Nemara pa ostane še	sam	tukaj.Bajta bo prazna, on brez strehe.«	A
in udari z gorjačo ob tla. »In tam nam bo	sam	gospod Belcebub na trobento igral!«	A
največkrat so ga rimali z besedo raj. Tudi	sam	sem o gaju najprej bral v pesmih in povestih	A
je ležal nekje v sredi te teme in te praznote	sam,	na mrzlem cementu, na tenki deski, s svojo suknjo	A
Zbudili so ga iz sanj. Ali se je zbudil	sam?	Vladimir sam ni prav dobro vedel tega.	A
Ali se je zbudil sam? Vladimir	sam	ni prav dobro vedel tega.Sanjal je.	A
pasel krave, zagnal jih je proti Rejcovim lazom,	sam	pa je šel k mlinu, ki je klopotal ob potoku	A
knjige, papirje, obleko in spravljal v sveženj.	Sam	ni vedel, kdaj je zbral vse in sam ni vedel	A
sveženj. Sam ni vedel, kdaj je zbral vse in	sam	ni vedel, kdaj se je porodilo v njem čudno,	A
In potem doma...	Sam	bogvekam bi se bil še zamislil, pa je že stopil	A
Malo pred mestom se je zdrznil in se jezil	sam	nad seboj, češ, kakor bo pa bo.Ko pa je avto	A
sivkasto. Gore in dalje brezbrežne in Trst	sam	zadaj.Vsa ta sivina, ki je objela in pregrnila	A
sod, ki se je spenjal na valovih, pa je bil on	sam.	Okrenil se je in hotel stopiti proti	A
Vladimir je srečaval čudne kamenite hiše.	Sam	pa ni vedel, kdaj so stopili na ozko dvorišče	A
narod, balkanci, je godrnjal nadzornik nekako	sam	zase.Potem se je dvignil in pozvonil.	A
visele ob strani, kakor bi bile mrtve. Nadzornik	sam	je pretresel in pogledal sleherni košček njegove	A
Pristopila sta oba ječarja in dvignila Vladimirja;	sam	ni mogel več hoditi.Krvavel je iz ust in iz	A
udarjalo na senci. Velikanoč je in on je tam,	sam,	zapuščen, osramočen in obsojen, vržen s sveta	A
pela tišina krog njega. - Velikanoč je in sem	sam.	Ta misel ga je tako s44  lovrenčičeva-1845	A
»Poglavitno je, da je zmaga naša,« je rekel	sam	zase in šel. Kuščarjevega Ivanca je	A
in hiša se je tresla kakor ob potresu, čeprav	sam	ni natančno razumel, kaj bere.Ta dokaz pa je	A
njegovo vprašanje, si je Moj Jezus odgovoril	sam:	»Tvo‐ja sta‐ra.	A
izpod čokatega nosu. Nato se je skrušeno zrušil	sam	nase in napajal mizo s solzami. »Kaj	A
dolga pesem o človeku, ki je sredi šumnega sveta	sam	in zapuščen. Venc se je zleknil po skrinji	A
premetaval na peči, stokal, kričal, govoril	sam	s seboj, vstajal je ob zori, šel z doma in se	A
presunljiva, da se je Venc bal, kdaj se bo zrušil	sam	vase kakor star sod na soncu.Potem je bolečina	A
potožil Marjanci. »Saj,« je zastokala Marjanca, »	sam	bog ve, pod katero nesrečno zvezdo si se rodil	A
»Ženil? Ženil?« je nezaupno zamrmral Venc	sam	zase.»Ženil?	A
bridkega. Maščeval se je seveda tako, da je	sam	sebe krepko lopnil po glavi. Ko je odhajal	A
Makedonci, Vlahi in Čiči, ki so kuhali oglje.	Sam	hudič ni vedel, koliko vrst nas je bilo.Pravi	A
Longone? ...« je ponovil Venček. Sklonil se je in	sam	prebral:»Porto Longone ...«	A
Caposquadra je besno poskočil, dvignil roko in	sam	zakričal: »Evviva l'Italia! ...«	A
namrščil; Venček ga je dregnil v živo, kajti tudi	sam	se je spominjal tistega bridkega dogodka.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani