Ozrl sem se po zvezdah ‒ šmarni križ je bil prav nad Muljavo, mesec se je skril pod tisti sitni oblak, dolina je pomrknila, le stiški samostan je belo gledal iz mraku in je bil velik in sam zase čisto obsejan z mesečino. Svetloba je z njega počasi lezla na vse strani, oblak je zdrsnil naprej in ‒ šencana reč! ‒ za otročji lučaj pred menoj je pokonci sedel zajec, velik kakor srednji pes, in me gledal ... gledal ... « »Jejhata ‒! Kaj pa ti?«