ona (1.201-1.300)

neumnosti. Sploh ni važno, sploh ne gre za to, kar	ona	misli.On je tukaj zaradi sebe in ne zaradi nje	A
stvari že zdavnaj jasne. Toda zdaj gre zanj in	ona	se čuti zanj odgovorno.Vsi smo odgovorni, vendar	A
kakšno novo neumnost, potem je odgovorna tudi	ona,	zlasti če je to neumnost napravil zaradi čustvene	A
očitno ne bo mogoče. Ne samo zaradi tega, ker	ona	tega ne bi razumela, ampak zato, ker je tisto	A
pozabiti. Ko se je razgovoril o mrčesu, mu je	ona	mirno, z blagim glasom pripovedovala o zanimivih	A
trdoglavi in s plinastimi insekticidi te pobijajo!	Ona	ni imela za kukca najmanjšega posluha.Nemara	A
veseljem govoril o stenicah in črvih. Ampak	ona	je mislila, da je to že znamenje duševnega razkroja	A
Primerjava se ji je zdela skrajno neokusna.	Ona	je vendar govorila o družbenem položaju.- Kaj	A
takšne primerjave najboljši dokaz za to, kar	ona	že ves čas trdi: rešiti se mora tistega arhiva	A
dogajati v glavi. . / . / stran 155 . / Kadar	ona	eno uro govori o, recimo, o darvinizmu, ki je	A
nagovori o ambicijah in o perspektivah. Insekt je	ona	in jaz sem insekt in Robert Inko je insekt.	A
- Pusti, je rekel, ni treba pobirati.	Ona	je vseeno pobirala.Stopila je k njemu in mu	A
zmeraj bila in zmeraj bo, pa naj bo oblast ta ali	ona.	Po kaosu, ki je trajal od pol devete zvečer,	A
minulega vojnega časa po stenah. Sestra je jokala,	ona	je zmeraj jokala, še zdaj najbrž joče kje v	A
opravilih, so nervozno pogledovali k oknom.	Ona	je bila mirna, navajena je bila pozornosti.	A
sem, da je služba pač služba. Ni samo služba,	ona	ve, da so tudi zaporniki ljudje.To me je razveselilo	A
oknih so molče buljili vanjo, neprestano vanjo.	Ona	je bila tista, ki je hodila z njimi spat.Zaradi	A
kaj bi počel z njo? In zdaj je bila tu, prav	ona,	s postriženimi lasmi, od prejšnje noči utrujenimi	A
»Bi rekla,« je nehote rekla zase. Tudi	ona	je mene zavohala: že dolgo se nisi umil, ciciban	A
je meni tudi nekoliko zablisnilo pred očmi.	Ona	se pa naj za tako plačo vozi po teh blatnih	A
pomislil, le kaj je treba spoznati. To je bila	ona,	nezmotljivo ona s svojo pisavo in svojimi nedokončanimi	A
treba spoznati. To je bila ona, nezmotljivo	ona	s svojo pisavo in svojimi nedokončanimi modrimi	A
Katarina iz Odese in vse druge niso nič, tudi	ona,	ki se je pravkar odpeljala, ni nič, ko pride	A
ampak predvsem zapravil, za zmeraj. Ali pa je	ona	zapravila mene. Zdravo, sem rekel, ko sem	A
umila, s toplimi prsti mi je šarila po prsih,	ona	je slačila mene, zdrsnili so prsti,ki so še	A
legijo, vojsko, baretke. Sam, kakor je sama	ona.	Ko se vsak večer vrne utrujena v svoje samotno	A
kožo, v živo. Glava se je obrnila, ni bila	ona,	bil je svetlolasi fant.Prvi je pobiča poljubljal	A
mačke ali človeške glave nekje na Tasmaniji.	Ona	je zbirala misli.Ljudske modrosti, pametne izreke	A
tudi sama zase. Kaj pomeni, je vedela samo	ona.	Ti ne razumeš, je rekla, to vse je življenje	A
In celo vino. Smejal sem se,	ona	se ni.Saj nimaš druge ženske, je rekla.	A
nič ne reče, potem namesto njega reče Leonca,	ona	zmeraj kaj pametnega reče: Ta te bo naučil živeti	A
bo kdaj prihitela kakšna vojska na pomoč.	Ona	je bila vse življenje v svojih spominskih knjigah	A
In bogec mi bo pomagal. In	ona	bo mislila name.Trgal sem obleke z nje, z glavo	A
Leonco nisem mogel, čeprav mi je kar naprej prav	ona,	na zaupanju svet stoji, prav ona, ki sem jo	A
naprej prav ona, na zaupanju svet stoji, prav	ona,	ki sem jo imel nekoč rad, prihajala pred oči	A
jo ob steno, nekoliko huje, kot jo je takrat	ona	senca pri vežnih vratih.Kot jo je takrat senca	A
njeni Knjigi, človek s pogledom, z mečem junak.	Ona	mene s pogledom, se pravi z izdajo, jaz njo	A
storila. Nisem je ubil, vso najino reč sva ubila,	ona	s pogledom, jaz z rokami: majnice, nedeljske	A
je v cisterno, ko so se pobijali. Zakaj se	ona	ni?Ne vem, sem rekel.	A
tudi tisti beli televizijski avto. Mogoče je	ona	v njem, fantalinka, sem pomislil.Morda zdaj	A
vprašala mirno, nevsiljivo, kot je znala le	ona;	lahko ji poveš ali pa tudi ne, ne bo užaljena	A
zavedala - enostavno so se predajali veseljačenju.	Ona	je to ves čas slutila, pričakovala in čeprav	A
sekundi ugotovi, da je šla nedolžnost k vragu,	ona	pa se ničesar ne spominja. Pravzaprav se je	A
Ne razumem...« »Ravno tako kot	ona	se v desetih minutah informiraš o vsem živem	A
sina, ki jo je prepričeval, naj odide v klet,	ona	pa je vpila, da naj jo prasci ubijejo v stanovanju	A
smilil, ko je kot polit cucek lezel sam vase,	ona	pa je nad njim stala kot boginja jeze, besa	A
Snidenje s sestro je bilo dokaj napeto, tudi	ona	je poslušala radio in opazila letala.Objela	A
petelin ne bo mislil, da je kurba, tako se tudi	ona	spreneveda.Morda bi ga celo zaprosila, naj zapusti	A
arhivu nabornikov in ji glasno govoril imena,	ona	pa je tipkala pozive, Vardžu pa sproti razlagala	A
zjutraj sta končala; šepavi je odšel domov, spat,	ona	pa je ostala in zapisovala njegova mnenja o	A
stoje, kakor bi jih bil nanesel veter: ta tu,	ona	tam, ne dve na eno stran obrnjeni, okrog cerkve	A
je ta telica? ti pravi: Rožančeva, in čigava	ona	maroga? Potokarjeva.Vsaka ima svojega gospodarja	A
dohiteti. »Zato, ker se mi mudi,« odgovori	ona.	»Saj prideš še domov.	A
Zvečer pridem kmalu; slišiš?« vpije še za njo; a	ona	je bila že daleč in hitro je dohitela Jurija	A
menda koprive niso pozeble. ‒ Pozdravi Anico, in	ona	naj pride tudi kaj gori!« Juri vošči vsem lahko	A
pretresala važne denarne zadeve, se je pomenkovala	ona	z Jurijem o tisoč rečeh.Ni ji pošlo nikdar povprašev	A
krasnega šopka. Anica pa je bila žalostna, da	ona	sama ne dobi nič. »Oh, Juri,« je dejala, »tako	A
izkušala ne,« pravi Anica. »Ho, ho,« se smeje	ona,	»to le tako praviš.Potlej bi pa letela kakor	A
Ti, ti!« »Ker mi je vroče,« odgovori	ona,	a naenkrat je spregledala Rozalka in razumela	A
pa on že na drugo misli. ‒ Nemara se je pa le	ona	vanj zagledala, se je tolažila Anica, in Juri	A
hudega storil?« »Kaj mi boš storil!« odgovori	ona,	se obrne in odide. Skoraj vse popoldne pa jo	A
jo ima tako rad, kakor ne vem kaj!« »No, in	ona	njega tudi,« pravi Šimen. »Ne vem prav, kako	A
bila skrivnost; a zdaj se mu je dozdevalo, da	ona	tudi nanj misli.In kaj bo iz vsega tega?	A
Da, da! Rozalka,	ona	je vzela bratu nevesto in njej ženina.Tako je	A
najbolj poniževalo, to je bila zavest, da mu je	ona	šla takorekoč naproti in da je njena bila prva	A
ki stoji in gleda in premišljuje. Ali je	ona	prijela njega za roko ali on njo?Ali jo je res	A
se pa drugi dan spogledata z Rozalko, pobesi	ona	oči vsa rdeča in se nasmehne.Juri je bil srečen	A
očeta, takrat mu je upadlo srce, da je umolknil.	Ona	pa je mislila, da se boji, in mu je prigovarjala	A
je očitala nehvaležnost. A nič ga ni ganilo;	ona	pa tudi nobene besede ni več spregovorila z	A
časa domov?« »V krčmi se je zadržal,« pravi	ona.	»Toda dolgo pa res izostaja.«	A
je sicer všeč.« »Ti pa meni nič,« ga zavrne	ona.	»Vedno se režiš kakor razsušen sod.«	A
ali se nekoliko stegnil v senco, je že rekla	ona:	‚Murče, kje je gospodar?Pojdiva ga iskat!’	A
brezsrčnemu lenuhu, ki bo sproti zapravljal, kar bo	ona	s krvavimi žulji prislužila. Dan se je bil nagnil	A
»Kako si hudoben, Janez!« ga je zavračala	ona.	»Samo da me ne bodo tiščali!«	A
žena brez krivde, če ne ravna mož lepo z njo.	Ona	pa je vendar razumna, brhka, pridna in ne brez	A
vendar razumna, brhka, pridna in ne brez dote;	ona	bi mu priljubila hišo, da bi ne bilo dobiti	A
mogel živeti brez nje, ko . / . / stran 43 . /	ona	njega tako lahko pogreši.Ali ni dosti drugih	A
morem dopovedati, in prav hudo mi de, ko hvali	ona	zdaj tega fanta, zdaj drugega, samo mene nikoli	A
spet Tone. »Ker so drugi zgovorni,« je dejala	ona,	ne da bi se ozrla. Tone je čakal in gledal,	A
ljubo bi ji bilo, če bi njej dal Tone slovo, ne	ona	njemu, če bi se razjezil Tone in v jezi raztrgal	A
raztrgal težke vezi! Toda tako pošten in dober, in	ona	ga vendar ni mogla rada imeti! »Tone je bil	A
Na to nisva mislila ne ti ne jaz, in da je	ona	to zdaj sprevidela, ji ne morem zameriti.	A
ko imaš drugih deklet dosti! Če bi bila tudi	ona	tako neumna, da bi verjela tvojim sleparskim	A
mačeha, ki jo je bil Miha opozoril na nevarnost.	Ona	se je bila nadejala, da se pastorka sploh noče	A
imeti. Kakor prej oče, tako se je hudovala zdaj	ona,	samo da ni tiščala, da naj bi se s Tonetom spet	A
ne bodo hodili skupaj v cerkev in iz cerkve,	ona	vesela kakor škrjanec, in on moški in ponosen	A
In Gašper je tudi zdaj ves drugačen, in ravno	ona	ga je poboljšala, kar jo je navdajalo s posebnim	A
pojdeva na Primskovo k Materi božji, da nam	ona	pomaga, če je božja volja,« je dejal oče zadnjo	A
Mani na misel, »in v par urah bosta Gašper in	ona	srečen par, in nov rod bo zrastel iz stare hiše	A
razumela ničesar; prikimal je zdaj on, zdaj	ona	kakor marsikak pobožen poslušavec kakšne soparne	A
ne motila semtertja neprijetna misel, da je	ona	morda nekoliko brezobzirno iskala sama svoje	A
To bi bilo hudo; ampak če je res, saj bi mu	ona	ne mogla braniti.Prav žalilo jo je, da ji mož	A
popraševala, kje je oče in zakaj je bil hud; saj bo	ona	vedno pridna, se ne bo nikoli jokala, nič pobila	A
prerokovali ljudje pred poroko, kako so jo svarili.	Ona	pa se je bila zanašala na svojo ljubezen, ki	A
Mož Gašper. In kaj mu je storila	ona?	Saj dela zanj in za otroka od jutra do mraka	A
vzrok. Ali ni čudno, da se razsrdi, če vzame	ona	Miha v misel?In ta strah ponoči in ti čudni	A
ljubo mu je bilo, da je ni videl. Kaj ga draži	ona	vedno s tem Mihom?Kaj ga gleda tako čudno?	A
bolj je bila pripravljena odpustiti. A da bi	ona	najprej prenašala krivico in potem še moža prosila	A
če ga je morda nevede in nehote razžalila;	ona	ni mislila hudo; saj je njegova žalost tudi	A
prepričana, da je grozna slutnja ne vara. In	ona	je hotela potolažiti moža, naj si ne dela toliko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani