noč (3.601-3.700)

cesti, sem še pritisnil ustna na vrata. ”Lahko	noč,	Minca!“ Ni me mogla slišati; šepetal sem	A
mi je prav tako šepetaje odgovorila. ”Lahko	noč,	Ivan!“ Zdelo se mi je celo, da čutim skozi	A
močila obraz; v kostanjih je tiho potrkavalo;	noč	je bila, smehljala se je v poznem spanju, rahlo	A
stezi, na levo; vi pa pojdite na desno! ... Lahko	noč!	“ Dala mi je roko, na rahlo je nagnila glavo	A
Navsezadnje pa mi je samota legla kakor težka	noč	na telo in dušo.Kadar sem se vzdignil, da bi	A
utihnejo tvoji koraki na stopnicah, je spet	noč	v duši, kamen na srcu.Tudi tvoje oči so vesele	A
od nakupavanja; opoldne sem pil vino in pod	noč	sem bil dodobrega pijan, tako da sem jokal od	A
Kam bi se odpravljal, ko je že večer in bo	noč	viharna?Počivaj pod našo streho, trudni popotnik	A
včasi, da jo vidim v mraku, da strmé name -	noč	iz mraka - njene črne oči; stal sem in trepetal	A
zdaj pri srcu, dragi moj?...“ Hladnejša je bila	noč	in tišja in nehote sem stopal po hreščečem pesku	A
”Resnična je torej ...“	Noč	sama jo je slišala; v kostanjih je vztrepetalo	A
je zgenila. ”Tudi tebi dober večer in lahko	noč!	“ Zgenila se je senca, izlila se v noč.	A
lahko noč!“ Zgenila se je senca, izlila se v	noč.	V odgovoru njegovem ni bilo ne sovraštva	A
sovraštva nego ljubezni je v njegovih očeh ... Tisto	noč	se nisem vrnil domov; prišel sem šele ob zori	A
menoj. ”Ali veš, Minca, kod sem hodil to dolgo	noč,	vse prav do zore?Ali nisi prav nič radovedna	A
šla! Povrne se, kadar bo kasna in neprijazna	noč	... in pozdravim jo, kakor se spodobi za moj greh	A
ob oknu, gledal na polje, ki je tiho tonilo v	noč.	In ko sem gledal, se mi je zazdelo, da vidim	A
samotno polje in sem poslušal jok otroka vso dolgo	noč.	XII Teden dni sem čakal, prisluškaval	A
hujši od dacarja in iblajtarja ... Ko je tisto	noč	župan zaklenil duri in je že slekel suknjo ter	A
govoric in kvant, zakaj pust je že daleč in tudi	noč	je že pozna!Poberi se po svojih potih, dokler	A
Dolgo je stal župan v izbi, dolgo je gledal v	noč,	pod belimi zvezdami sanjajočo; njegova duša	A
polno sramu, jeze, kesanja in očitkov ... Tisto	noč	so se godili čudeži v dolini šentflorjanski	A
Šviligoja. Tako blizu mu je bilo pohujšanje tisto	noč	... in učitelj se je domislil nekdanjih izkušnjav	A
je svečo in je pokleknil in je molil dolgo v	noč,	za odpuščanje pozabljenih grehov in posebno	A
drugi klic in je komaj še segel skozi gosto	noč;	iz daljave, že izza meje, že onkraj doline šentflorjanske	A
povpraševal in poizvedoval po vseh krčmah, pozno v	noč	pa se mu je zadremalo, legel je v travo kraj	A
lica še dan poprej, samo dan poprej; le ena	noč	je bila vmes.Obšla me je groza; nikoli si nisem	A
kaj enakega. . / . / stran 197 . / Ena sama	noč	je bila vmes!Že sem se sklonil, da bi nalahko	A
Saidja v domačo vas, je čakal pod drevesom vso	noč,	da bi mu prišla ljubica ob zori naproti, kakor	A
bakrorez: glava Kristusova s trnjevo krono.	Noč	je prišla izza gorá s tihimi koraki in razprostrla	A
Hrvaško. Povečerjali so; zvezde svetijo, topla je	noč.	Otec stoji na pragu; iz navade je bil zasenčil	A
toalete svojih hčerâ z biseri in demanti ... In čez	noč	je prišel strašen polom, -- kakor da so se utopile	A
betežno, kašljajočo starko, ki je bdela zadnjo	noč	ob mrtvi materi; ko se je poslovila, je jokala	A
Stopali smo hitro po strmi poti proti kolodvoru.	Noč	je bila lepa in jasna.Na svetlem nebu so dremale	A
mlada ženska, ki se je gotovo vozila že vso	noč;	njen obraz je bil zaspan in utrujen, obleka	A
stopil iz mračne veže na svetlo cesto.“ Tisto	noč	se mi je sanjalo o infanteristu Blažu.Z zlato	A
svetlim, rjavim očesom. Tako se zgodi posebno pod	noč,	ko začno trkati temne misli, težke sanje na	A
in zvečer do enajstih, do polnoči, časih vso	noč,	tako da niti legla ni. Ob takih dneh je bila	A
mano tisti kos mojega življenja. Glej, vsako	noč,	noč za nočjo, sem sedel za mizo in sem bdel	A
tisti kos mojega življenja. Glej, vsako noč,	noč	za nočjo, sem sedel za mizo in sem bdel in sem	A
ure. Časih sem mislil, da bi ostal zunaj, vso	noč;	no, ko je bila komaj osem, sem vstal, kakor	A
življenje, Malči? Še predno je dan, pa skoro vso	noč,	zmerom isto delo!Kaj imaš v tem življenju, kaj	A
ker je človek tako slab in bojazljiv. Tisto	noč,	ko sem se bil namenil, da zjutraj rano pobegnem	A
hostijo. ”Da bi se le enkrat v letu, le eno samo	noč	ognili grehu!Od spovedi pride nekristjan, komaj	A
nemirna misel je iz prosojne sence napravila	noč!	Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih	A
sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v	noč	in mu je odeja na prsih težja od kamena.	A
sem blizu okna in poslušal sem ves dan in vso	noč,	kako je padalo listje.Slišal sem to monotono	A
gosteje in glasneje, kolikor bolj se je bližala	noč.	Tenka debla jasenov so se približevala drugo	A
pričela imenitno razvijati. Omršavel sem čez	noč	in kosti na obrazu so mi izstopile; tudi lasje	A
ni več tresla ... Medtem je bila prišla temna	noč,	in videl sem samo še njene bele prste, njena	A
Prišel sem v ozko dolino, in tam je bila že črna	noč.	Samo na eni strani je bila dolina odprta, drugod	A
nikakega trpljenja, ne plakanja in ne vzdihovanja;	noč	bi samevala okoli mene pusto in žalostno kakor	A
Večina sorodnikov se je odpeljala še tisto	noč;	nekateri so čakali pogreba. - - - - - - -	A
zibaje se, kakor drobna senca, na cesto, v dež in	noč.	Sosedu Luki je bilo mraz, ko se je vrnil	A
prestopil prag, stopil je na blatno cesto, v	noč.	Ob tistem času se je predramil človek, ki je	A
je postal za trenotek ter je strmel predse v	noč,	tja, kjer se je napol razločno vzdigalo iz teme	A
petja, ne hripavega vriskanja. Tiha je bila	noč	in še dež je rosil na blato tiho kakor sneg	A
do pete. Videl je, kakor ni videl prej; temna	noč	je bila prej, zdaj je bil svetel dan. Gledal	A
korakom je stopil preko praga ter izginil v	noč.	III V prvem trenotku ni nihče izpregovoril	A
Brezovice; pred hišo si sežemo v roko, lahko	noč,	oni krenejo na levo, jaz na desno.Slišal sem	A
nekaj drugega se spomnim, ljudje božji. ‚Ta	noč	ne bo minila brez greha!‘ sem rekel.Zakaj Andrejec	A
tako sem pomislil. Stopim bližje, sklonim se;	noč	je temna in komaj razločim v blatu to črno stvar	A
je mislil in je gledal nanjo. ”In potem bo	noč;	sama bova, noč in jaz.“ Čudno izpremenjena	A
je gledal nanjo. ”In potem bo noč; sama bova,	noč	in jaz.“ Čudno izpremenjena je bila njegova	A
kakor da je zadnja iskra njegove duše. Toda	noč	in tišina, vesoljna samota. Od groze gnan	A
po cesti, kjer je ležal ubit človek še tisto	noč.	Hitro je vozil krčmar.	A
”Dalje!“ je ukazal žandarm.	Noč	je bila temna in hladna, rosilo je neprestano	A
zibal po razmočeni, blatni cesti skozi vlažno	noč,	je legel v njegovo srce prijeten pokoj; kakor	A
srcu, kakor da bi vozila rakev in bolnika skozi	noč.	Zelo dolga se jima je zdela pot, daljša, kakor	A
da se zdaj vozimo zaradi tebe skozi to pusto	noč!	“ Luka je vzdignil glavo, celo nasmehnil se	A
sem že rekel, da nisem nič hudega nameraval to	noč!	Ampak ko sem videl to razbojniško družbo, sem	A
okorne, kakor da so hodile ves dan in še vso	noč.	* Ob pustem večeru, ko je zunaj naletaval	A
SVETA	NOČ	DAMIJANA GAVRIČA V sobi je bilo tiho, kakor	A
samo doma; kadar si sam in pozabljen, ti je ta	noč	najstrašnejša izmed vseh; takrat vidiš pred	A
Zame je najstrašnejša ... Dà, doživel sem sveto	noč	... moj Bog ...!“ Koprivec in Golenko sta se	A
prestopiti praga; in Bauer je posedal pri nas pozno v	noč.	Dekle mu ni odgovarjalo veliko; v njenih očeh	A
/ odprl vrata in stal na pragu in gledal v	noč.	Ni je bilo od nikoder.	A
tihem večernem času. Zunaj je mesto umolknilo in	noč	je legla črna in hladna na utrujeno zemljo.	A
večerjo in - odšli so na cesto, v mrzlo zimsko	noč,	še predno se je začelo jasniti nebo na vzhodu	A
dolge poti in kako bodo hodili, ko se že bliža	noč.	Toda iz neznanega vzroka so mi zastala vsa ta	A
trudom in muko, dokler niso izginili za ovinkom.	Noč	je prihajala hitro in dohitela je mojo mater	A
ljubezni! Prišli so naposled domov že pozno v	noč	in se zgrudili na stol.Zapustile so jih zadnje	A
pretrpeli moja mati, ko so mi stregli dan za dnem in	noč	za nočjo.Bolniki so nestrpni, prepirljivi in	A
zamolkli in žalostni. Mati so sedeli navadno vso	noč	ob mojem vzglavju in niso zatisnili očesa.Posebno	A
smo že začeli, da jim bo lažje. Toda pozno v	noč	so pričeli govoriti zmedeno in nerazumljivo	A
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI SPOMLADANSKA	NOČ	Kakor človeku, ki stojí nad prepadom in	A
dvigal se je proti nebu kakor oddaljen zvonik.	Noč	ni bila mrzla, toda v sobi je bilo kljub temu	A
roko in zvezda je v moji roki; zakaj nocoj je	noč	vseh nočí. Razsvetlilo se je nebó in razsvetlile	A
Francka. Zunaj je še dremal večer, v izbi je bila	noč.	Naše oči so bile mlade in bistre, vajene teme	A
trenotku tudi med nami ni bilo več ljubezni.	Noč	je bila, ali še smo si videli v oči.Oči so govorile	A
vislicami, da so ga slišali na cesto. Za prvo	noč	smo jo spravili v malo prazno kamrico poleg	A
zategnjen vik, ki je sunkoma pretresel vso	noč,	da je vztrepetala od groze.Divji jok, besen	A
iz daljne daljave, zategnjeno, zamolklo; vsa	noč	se je vzdramila in je poslušala.Ni me bilo strah	A
krohotajoč, zloben in bolesten vik je presekal	noč.	Moje srce se je stisnilo, je umolknilo; umolknilo	A
brezdanjosti, rezek, neusmiljen, v dušo grabeč. Vso	noč	do jutra. Zjutraj je prišel hlapec v kuhinjo	A
postavite jo kam drugam ... to smrt!“ Tretjo	noč	smo postavili kletko na dvorišče, pred hlev	A
sovi mesa na steljo, da bi ne poginila. Vso	noč	se je razlegalo, kakor jok in krohot, kakor	A
okoli cerkve, lovilo se v vejevju; spomladanska	noč	ni bila več naša; nekaj tujega, črnega je bilo	A
in podgano, je zagrebel hlapec v gnoj. Vsako	noč	opolnoči se oglasi strahotna posmrtnica.Težke	A
holmih, ob skalovju in sva stopila v lepo hladno	noč.	Samo nad nama je bila svetloba; nad to nočjó	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani