noč (3.501-3.600)

svoji modrosti in pravičnosti nasmehnil tisto	noč,	poslal mu svojega angela.-	A
zadnje in ostala bi lahkomiselna ljubezenska	noč.	Takó je spoznal, da je bil zamudil vso svojo	A
dan; in potem samo še en dan in samo še ena	noč!	“ ”Samo še en dan in ena noč!“	A
in samo še ena noč!“ ”Samo še en dan in ena	noč!	“ Honza je zatisnil oči in je takoj zaspal	A
postelje ter se je napotil k oknu. Lepa je bila	noč.	Bela mesečina je bila razlita po dvorišču, razlivala	A
vodo ... Tako se je nagnil dan, se je bližala	noč.	Ozrl se je župnik proti nebu in je videl, kako	A
so bile jablane. Zapel je zvon in je oznanjal	noč.	Ob takih tihih, lepih jesenskih večerih,	A
posvetnih stvari in o bližnji sodbi božji. Tisto	noč	pa ga je bilo strah teme, neprijaznih senc,	A
Oblekel je suknjo, pokleknil je in je prečul vso	noč	v solzah in v molitvi. VII Že je sijalo	A
vesele pesmi. Toda večer je dolg, še daljša je	noč;	utrudili so se, nekaterim so klonile glave in	A
sam Bog vedi kako in je spal do noči in še vso	noč	do jutra.Ko se je zdramil, ga je bolela glava	A
Prinesi karte, krčmar!« In Marko je igral vso	noč	s potepuhi, cigani in kontrabantarji.	A
večera. »Kaj bi se vračal zdaj domu, ko je že	noč?	« je pomislil. »Pot je slaba in razbojnikov je	A
pobratil z njimi in jih je napajal; kartali so vso	noč	in vso noč je izgubljal pijani Marko.Zjutraj	A
in jih je napajal; kartali so vso noč in vso	noč	je izgubljal pijani Marko.Zjutraj pa je prešteval	A
Zbogom, Marko!« In tisto	noč	Marko ni bil pijan, ne tisto noč in nikoli več	A
In tisto noč Marko ni bil pijan, ne tisto	noč	in nikoli več, dokler ni zapel pred njegovo	A
Nenadoma se je Marko zdramil, gledal je v	noč	s prestrašenimi očmi: kako silno okno, v večnost	A
hlapec in je našel. Cvileč so zaškripala vrata v	noč	in so butila ob zid; luč neba je ugasnila.	A
In sta legla in sta se odela; hladna je bila	noč.	Zašumelo je v senu; hlapec ni spal.	A
ugasnilo, zabobnelo je za gorami, spet je bila	noč	naokoli.Marko se je bil vzdignil na komolcu	A
stran 36 . / vreden, da bi slišal tvoj glas.	Noč	je zunaj in nevihta je blizu; moli za mojo ubogo	A
sem pomislil in sem se zelo prestrašil. Gluha	noč	je bila. Spal sem v praznem hlevu in mraz mi	A
pragu, svetlega neba ni nikjer in sama gluha	noč	je naokoli. Jaz pa sem vedel takrat	A
očitajoč. In zgrabil sem popotno palico še tisto	noč	in sem se napotil čez gore in doline, da pomolim	A
kristjanom spodobi, in še takrat ne pozno v	noč.	Nikoli se ni zgodilo, da bi vriskali in razgrajali	A
godec pa ni legel in ni zatisnil očesa vso	noč.	Slonel je ob oknu in je zdihoval in gledal proti	A
lestvico? Pripravi se, o Milena, in že prihodnjo	noč	se bodo združile najine ustnice. Tako	A
najine ustnice. Tako sta se menila vso dolgo	noč	skoro do svetle zarje in sta se domenila.Zjutraj	A
brisala si je solze s svetlimi lasmi. Vsako	noč	je slišala pesem iz gozda, vsako jutro je bil	A
lilo sladko vino, klali in pekli in cvrli so	noč	in dan. Življenje je bilo, veselo in bučno,	A
zakaj popivaš za tole mizo že cele tri tedne	noč	in dan? Nikoli še ni bilo človeka, ki	A
tukaj. Ali zašlo je že sonce in blizu je bila	noč;	popotnik je pomislil in je stopil v krčmo.Duri	A
Popotnik je popil vino in komaj da je rekel lahko	noč;	gospodovalen in osoren je bil njegov obraz,	A
vteknil glavo skoznjo. Videl je po dolini, že v	noč	utopljeni; na oni strani, na holmu, so se svetila	A
Popotnik je slonel ob lini tisto poslednjo	noč.	Mirno je bilo njegovo srce, brez žalosti in	A
bi je ne božja ne človeška moč. Gledal je v	noč,	ki je sijala nad dolino v tisočerih belih lučih	A
bila razsvetljena, bele luči so migljale skozi	noč.	- Tam je dvorana, polna veselih, pijanih	A
Tako je molil popotnik. To je bilo tisto	noč,	ko se je oglasila glasneje pesem iz gozda.Vabila	A
nevesta, in je utonila v senco kostanja, v skrito	noč.	- Kak pozno prihajaš, dragi moj godec	A
in voz? - Saj se še ne mudi, saj je še dolga	noč.	Povečerjaj in poslovi se lepo od očeta in ženina	A
ter se ozrl začuden. »Glej, prespal sem vso	noč	in vse lepo jutro.In kako čudne so bile moje	A
mehko posteljo, ker si truden in je že blizu	noč.	« Prijela ga je za roko in ga je povedla	A
da ti povem zgodbo, ki jokajo moje oči vsako	noč	ob mislih nanjo.Petero sinov sem imela, petero	A
Marko, kaj te ni nič sram? Tako lepa, topla	noč	je zunaj, ti pa se pariš na tej vroči, žaltavi	A
palico ter se napotil in zaukal v lepo, toplo	noč!	« »Ne zameri, ne zameri!« se je izgovarjal	A
hrepenenje. Ne hodi za njim, kadar je lepa in topla	noč,	tudi ne, kadar je tvoje srce mirno in brez strahu	A
»Kako bi spal, teta Agata, ko je tako lepa	noč	zunaj in ko je tako bolno moje srce!«	A
skozi zagrnjeno okno sijajno mesečino, jasno	noč	in pod mehko roko tete Agate so jokale in koprnele	A
grobeh tako močan in zadušen kakor to poslednjo	noč.	Veter je pihal skozi izbe, odpiral je okna in	A
Ostani, ne hodi, vihar je zunaj in mrzla je	noč!	« »Zbogom, teta Agata: zato sem se napravil	A
napravil, ker je zunaj vihar in ker je mrzla	noč.	Že me kliče za goro; zbogom!«	A
zbogom!« Odpahnil je duri z nogo in je stopil v	noč,	mrzel veter mu je pljusknil v obraz.	A
VI Vso	noč	je romal Marko; prepeval je z vetrom, smejal	A
ves dremoten, še poihtevajoč na čudno pot.	Noč	se je bila nenadoma zjasnila, bukova debla so	A
ker je neumrljiva lepota tvojih oči.« Tisto	noč	je zagodel godec in gozd je utihnil in je poslušal	A
druzih ljudij; on sanja in premišljuje dan in	noč;	in zdaj, če bi ga doletelo táko odlikovanje	A
Nikolaj je odgrnil zagrinjalo pred oknom.	Noč	je bila prelepa, vse nebo posejano z zvezdami	A
krčmi komaj pol ure, nato so se odpravili domov.	Noč	je bila lepa, četudi je bila polovica neba prepreženega	A
No, Bog se je usmili... Lahko	noč	in dobro spite!“ Nikolaj je bil vznemirjen	A
čisto sami smo zdaj... Ali ostanete pri nas čez	noč?	“ Nikolaj je sédel na svoj prostor; kri, ki	A
hladno. ”Stari je bil snoči tukaj; kartal je vso	noč	in napósled se je hotel pretepati.Siloma so	A
konec; čutila je to v svojem srcu tisto prvo	noč,	ko je prišel ob eni domov ter hodil razburjen	A
zrušila in deske so odnesli; to je bilo tisto	noč,	ko se je bil vrnil oče...“ Stala sta v senci	A
pa je ni videl; ki jo je ljubil verno dan in	noč,	trepetal od strasti in od groze ob njenih poljubih	A
delež tvoj ? Kakor žarek silne luči je seglo v	noč	srca. ”Vstani in pojdi!“	A
in so bili veseli. Tudi ljudi je ugledal to	noč	prvikrat, živel je prej med njimi kakor med	A
sta se prijazno, razgovor pa je tekel dolgo v	noč.	Ne da se povedati, o čem sta govorila, zakaj	A
ozirov na javni promet in na dostojnost. Dalje v	noč,	brez konca in brez cilja!...	A
- Lahko	noč!	“ Gospod svetnik je sedel nekaj časa trdo	A
sem vas spominjala neprijetnih stvari ... Lahko	noč!	“ Njena obleka je šumela po stopnicah in Mrak	A
stanuje mlad par. Do snoči je namreč stanoval, čez	noč	pa se je pripetilo nekaj zelo čudnega. On	A
Potrt sem bil in žalosten. In nisem spal vso	noč	... Rano zjutraj je stopil poet v mojo izbo	A
kakor da bi se bil postaral. ”Čakal sem vso	noč	do te ure, in ni je bilo ...“ Nato se je okrenil	A
spominu vso to mirno lepoto: bogata polja, vsako	noč	od rose, vsaki dan od sonca blagoslovljena,	A
Ni je več. Kakor čez	noč	je planil preko nje vroč vihar, hujši od kuge	A
oknu ter je navsezadnje zaspal. Topla je bila	noč,	rahel veter je pihal, zvezde so sijale zmerom	A
pri oknu stol, ki sem sedel na njem pozno v	noč;	pisalna miza z belimi papirji, ki se svetijo	A
gosposka. Morda je v soboto zvečer sedela dolgo v	noč	pri svetilki ter šivala z neokretno roko stare	A
tla. Sedel sem za mizo ter sem pil dolgo v	noč,	dokler se nisem upijanil. Od tistega večera	A
bradi sem zapazil, da se mi je bil napravil čez	noč	mozoljec, in to mi ni bilo ljubo; posebno če	A
”Ne!“ Pal sem uničen na posteljo in temna	noč	se je zgrnila pred mojimi očmi ...	A
svojo pot, mirno, enakomerno, in pred menoj je	noč,	tiha in prazna, -- pusta, mrzla noč, brez viharjev	A
menoj je noč, tiha in prazna, -- pusta, mrzla	noč,	brez viharjev, brez najmanjše svetlobe.Jaz od	A
gledal umirajočega človeka. In zdaj je prišla ta	noč,	še žalostnejša, še temnejša, kakor kdaj prej	A
čutim jo v svojih prsih, to žalostno, neizmerno	noč,	strašno v svoji praznoti in svojem pokoju.Prepojila	A
tudi od njih zahteval nisem ... Zdaj pa je prišla	noč,	in v mojem srcu ni drugega, kakor tema in mrtvaški	A
takoj prvi trenotek; zakaj videl sem strašno	noč,	kako je vstajala za gorami, kako se jeplazila	A
Upihnil je svečo ter je odprl okno.	Noč	je bila topla in svetla, veter je pošumeval	A
opolnoči in da je vzkriknila, zaklicala v pusto	noč.	Zdaj sedí na postelji, komolce uprte ob kolena	A
zvijalo, je umiralo, umreti ni moglo. Ena sama	noč	je posoda tolikega trpljenja, da ga ne izkričí	A
da ga ne izkričí in ne izjoče nobena beseda.	Noč	za nočjó: cink, cink, cink ...Sladkosti so tiste	A
Siloma se je vzdignil v postelji in je strmel v	noč.	”O Bog, daj jutra!“	A
zelena iskrica, zatrepetala in se izgubila v	noč.	Spomnil sem se na različne prigode iz Carla Maya	A
po dnevi, kakor bi se samo neumne sanje vsako	noč	z menoj igrale, vendar vas ljubim, ve prijetne	A
rakete in vpije kakor jesihar - pa nenadoma	noč	razodetja in spoznanja!... Res, nikoli še nisem	A
dvoje rdečih kapelj za eno, troje za dve! ...	Noč	je pogledala v izbo, lepo jo pozdravi!Zdaj ne	A
grozi ... Ko sva stopila na cesto, je bila pozna	noč;	droben dež nama je škropil v obraz; gazila sva	A
Bog ji dodeli tolažbe, če je prečula tako	noč,	kakor sem jo jaz prečul! IV Težka omotica	A
je otroku na večer pred praznikom. Dolgo v	noč	je gorela svetilka v moji izbi, do polnoči in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani