noč (3.701-3.800)

tam je bila zmerom njegova postelja, vsako	noč	je ležal tam in tiho so mu kapale mrzle kaplje	A
prižgal bo svečo ob tvojem zglavju in bo bdel vso	noč.	Ni jih malo na svetu; poznajo se od daleč, iščejo	A
daleč, iščejo se in se ljubijo med seboj.“	Noč	je bila zunaj, svetlejše je gorel plamen.	A
utonila v blatu. Ne prižigaj druge, dolga je še	noč,	dolgo bova še bdela.Da ti ne bo dolgčas in da	A
brez konca. In nenadoma je minilo; ena sama	noč	in minilo je.Zato ker si ti prišel.	A
mojih nogah. V vseh mojih mislih boš ti, kakor	noč	boš nad njimi.V ječo bom zaklenjena in ti boš	A
na glavi in je frfotal v vetru. ”Hej, žena,	noč	je že in deževalo bo!Stopi na voz!“	A
dušo na vse večne čase, kako sem to nosila to	noč.	Veliko je bilo moje trpljenje zaradi tebe; vzemi	A
hude sanje, deklè! Nocoj ne bi bil greh, ne to	noč	... tam je košček mesá, košček živega mesá ... brez	A
”Mati, posteljite mi posteljo! To	noč	bom spala domá, jutri pojdem.Tudi vi vstanite	A
Poslušaj, da ti ne bo dolgčas; dolga je še	noč!	“ ”Težko mi je pri srcu; on govorí in zdi	A
ponavljal dan za dnem. Jaz pa sem premišljeval	noč	za nočjó, zakaj bi me bilo škoda.To je bilo	A
mogel zaspati. Dobro se spominjam na tisto	noč,	zakaj zdí se mi, da nisem bil nikoli prej tako	A
je rekel pod vejo, je bila pač resnica. Vso	noč	sem premišljeval o tistih čudnih besedah, kakor	A
”od matere prokletih“. To sem dognal tisto	noč,	ko nisem spal.In po pravici rečem, da nisem	A
njegov obraz. ”Pomisli: zdelo se mi je vso	noč,	da je poslušal.Tudi zdaj, zdí se mi, je slišal	A
sem videl njegove velike, svetle oči. ”Tisto	noč,	ko sva čula ... ali veš, kje je bil tisto noč	A
noč, ko sva čula ... ali veš, kje je bil tisto	noč	... Šel je in ji je poljubil roko in je bil odrešen	A
napotila ...“ Zajokal je Peter, jokal je dolgo v	noč	in je obolel.Ko je vstal, ob pozni jeseni, je	A
tej kamrici tihe, nevidne, breztelesne; vsaka	noč	jih znova porodi.Ko se gnetejo v tesnem prostoru	A
zatekel k meni, kakor otrok, izgnan v deževno	noč?	In jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko	A
dokler ne ugasne poslednji žarek, dokler ne bo	noč	in tišina vsenaokoli?Poklicalo me je in tako	A
pogledale plašne, objokane oči preko vode, šumeče v	noč,	tja preko tihih poslopij, v mraku težke sanje	A
»Postavi na stol. Lahko	noč!	« V belem predpasniku je stala Barica	A
če si sprejel mojo vdano ljubezen!« »Lahko	noč,	Barica!« Šla je s tihimi koraki preko	A
varno stopal, da bi bila tiha, gorka, poletna	noč!	Do gležnjev se vdirajo noge v blato, preko pokrajine	A
ljudje, oprostite mi, da ste me ljubili... saj je	noč	še velika, saj je cesta še prazna in prostora	A
in je odkobalil, na vso tiho zemljo je legla	noč...	Franc se je nasmehnil topo; tako mu	A
pozdrava, le daljna misel na prijazno ”lahko	noč“	, bi se bil Marko razjokal od hvaležnosti in	A
Mati!“ Žarek je planil v vso to	noč,	krik je presekal ta črni molk. Trepetal je in	A
odpahnila je duri, da je posijalo sonce v tisto	noč.	Sneg je bil odkidan samo tik ob zidu, na	A
III Ko je bila	noč	in je bil Marko sam, je čakal vdano, da je v	A
životu prav do nog. Zaspal je truden pozno v	noč	in koj so mu planile v dušo grde sanje. Sanjalo	A
nebo in hiše in ulica je bilo potopljeno v	noč;	nekje daleč je drdral zgoden jutranji voz.	A
”Kaj bi bilo smešnega? Vso	noč	mi je kljuvalo v srcu, kljuvalo v sencih.V moji	A
se je razsrdil zdravnik. ”Kakor baba - eno	noč	je slabo spala, nato leži sedem dni, zato da	A
nato pa se je zasmejala. ”Kod ste hodili vso	noč?	Kaj ste počeli?“	A
glasom. ”Za deset let ste se postarali, kar čez	noč!	“ Naročil si je malo južino in vina.	A
sem se postaral za celih deset let, kar čez	noč?	“ Prestrašila se je njegovega glasu in ni	A
je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi	noč	po prstih zmerom bliže prod njemu. Tedaj se	A
soldaški boben ...“ V izbi se je strnila gosta	noč,	da ni bilo razločiti nobenega lica več. Grbec	A
njenem srcu in sanjala je nemirne sanje vso	noč,	tako da se je vzbudila vsa trudna in žalostna	A
prestrašena, pol vesela in radovedna... Tudi tisto	noč	je bil zunaj in se je vrnil šele pozno v jutro	A
Šla sta hitro in oba sta molčala.	Noč	je bila mrzla in jasna, zvezde so bile na nebu	A
še... Glej, saj gore še svetilke, komaj je šele	noč...	« Objel jo je trdo okoli pasu in vzbudila	A
VI Morda je bilo tisto	noč,	ko so zazveneli poslednjikrat in narahlo velikonočni	A
počasi globoko dol med njene skrite grudi ...	Noč	je prihajala in krog naju je šumelo; moja kipeča	A
dolgočasno, v hrepenenju in lepih spominih prečuto	noč.	Vzdihovanje samo na sebi ni smešno, ali smešno	A
bolestna osuplost -- a tudi to je minilo še tisto	noč	... Ostali so v mojem srcu samó spomini.	A
in poljubil, ter jo je ljubil vso lepo dolgo	noč.		A
gledal za njim, dokler ni omahovaje izginil v	noč.	VIII	A
prijaznimi zvezdami; in prepevala mi bo družba in	noč	in samota, prepevala pesmi, ki so bile že zdavnaj	A
krog vratú. Kamor je stopila, zgrnila se je	noč	pred njó; česar se je dotaknila, postalo je	A
Trinajst let, mislim, da mi je bilo takrat. Prvo	noč	sem zaspal ves truden, pa sem se opolnoči vzdramil	A
za zmerom, stran s preteklostjo! To je bila	noč,	in zdaj pride jutro. Ne iz ljubezni do nje	A
prijaznim sinovskim pozdravom in ji voščil lahko	noč.	Stal je dolgo ob poti z zravnano glavo, žarečim	A
IV Nevesela je bila Slivarjeva zadnja	noč	v domovini.Šel se je izprehajat pozno na večer	A
in tako se je bil privadil misli, da je temna	noč	na vsej dolgi poti pred njim, da se brani celo	A
pravice do nje, ker mu je bila usojena večna	noč.	Domislil se je siromaka, ki je umiral na cesti	A
Ob takih dneh ni mogel Slivar zaspati dolgo v	noč;	premetaval se je po postelji ter mislil in sanjal	A
predrznil nadlegovati dostojne ljudi! Tisto	noč	je skril obraz v blazino ter si razgrizel ustnice	A
vseh strani in hitel je domov ter delal dolgo v	noč,	z mrkim obrazom, grenke misli v glavi.Prišli	A
resnim očesom mu gleda v obraz ta tiha božja	noč	zunaj, gleda mu v objokani in proseči obraz	A
izpreletel mraz. Napravila se je jasna, hladna	noč;	mesec je sijal sredi neba, prav nad vrtom, tako	A
veselo, odhitel po drznih ovinkih v dolino.	Noč	je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem	A
pol dneva; vsa druga polovica je tvoja in vsa	noč	povrh! Še tisti dan je iskal ateljé in našel	A
Doma ni delal veliko; vračal se je pozno v	noč,	hodil je po ateljeju z rokami na hrbtu, a naposled	A
zopet, še trudne in zaspane. Napravila se je	noč.	Slivar se je vračal v mesto in tudi njegove prsi	A
gledali tolikrat, kadar ni mogla zaspati pozno v	noč.	Nič več tistih poletnih mesecev, ko je begala	A
je prešel somrak v jasno, toplo, pomladansko	noč.	Okno je bilo odprto in v sobo je prihajala siva	A
legel je navadno takoj, ko se je napravila	noč	ter spal pozno v jutro.Mati Bertinlatino-pop	A
zakotno fijakarsko gostilnico; pil je dolgo v	noč	ter se upijanil.Ko se je vrnil domov, je bilo	A
kolikor bi ga hotel. Znočilo se je bilo hitro in	noč	je bila mrzla, da je rezalo v lice.Streslo ga	A
čudil in se mu smejal. Da bi imel dom, ko je	noč	tako mrzla in ko je žalost tako težka, da je	A
Slivar izprehajat in ostal je zunaj pozno v	noč.	Ko se je vrnil, je legel in zaspal je takoj.	A
ter se vrnil na posteljo nemiren in plah. Vso	noč	so begale po njegovi glavi čudne sanje: spačeni	A
osinele in otekle, kakor pri človeku, ki se je vso	noč	jokal.Če bi videl kdo ta zoprni, grdi obraz	A
Prižgal je v ateljéju luč ter hodil dolgo v	noč,	da se je že skoro danilo. Ko se je spravil spat	A
ne da bi vstal in Slivar se je odpravil.	Noč	je bila zunaj, bilo je že morda blizu desetih	A
obraz, gledal ga ves dolgi dan in še pozno v	noč;	mrtvaško spačeni, bolesti, groze in sovraštva	A
Dolgo sem mislil, da sem sam, zaklenjen v	noč	svoje groze, zavržen, odsekan od živega drevesa	A
zagrinjalo od vrha do tal. Grmeč se je razsula	noč	pred njimi in v njih, pred njimi in v njih so	A
sovičev smo bili ugrabili iz gnezda. Koj prvo	noč	je prišel oče pogledat, kako da je otrokoma	A
bil tudi krog kljuna razbit in krvav. Drugo	noč	je prišla mati.Zaloputnili smo okno, pokrili	A
”Hej‐joj‐joj‐joj!“ Vso	noč,	da je sekalo in bičalo do samih zvezd. Zjutraj	A
ščinkovec. Približal se je bil človeku, tretjo	noč	je bil smrti deležen.Ubogo pisano perjiče je	A
silnimi perotmi je plahutala mimo oken vsako	noč.	”Hej‐joj‐joj‐joj!“	A
ljubezni v meni; če bi žejne roké zajemale dan in	noč,	bi ne segle do dna. Ali umirajoče so videle	A
prostrano zemljo se je bila strnila dolga, dolga	noč,	nasula je nanjo strupene slane, nobenega bore	A
nekakšno prazen, votla posoda brez dna in pokrova;	noč	brez luči in brez temé ... nič!“ Nenadoma se	A
kakšno tako vodeno, sivkasto zmes ... Marširali smo	noč	in dan, dan in noč, da se Bog usmili ... brez	A
sivkasto zmes ... Marširali smo noč in dan, dan in	noč,	da se Bog usmili ... brez ceste in poti, čez polje	A
ovladal spanec ... Vzbudila se je že pozno v	noč.	A ko se vzbudi, skloni se v postelji kvišku,	A
URLAVB Za Veliko	noč	se vračajo lastavice, da praznujejo v domovini	A
”Saj se je zmotil! Za veliko	noč	moram domov, še nocoj pojdem ... urlavb sem dobil	A
gorami stara sladka pesem ... * Za Veliko	noč	se vračajo lastavice, da praznujejo v domovini	A
zore do poldne tesno zagrnjeno; tam slone vso	noč	v odeje zaviti, in strme v nebo s temnimi očmi	A
ker je stal ob poti in so hodili mimo njega...	Noč	je bila, svetilke so že gorele, ko je hitel	A
Krničar mirno in je posegel po kartah... Lepa	noč	je bila, ko sta blodila po ulicah Krničar in	A
vajeti, da so se penila usta. Sedel je dolgo v	noč,	glavo sklonjeno, roke zakopane v laseh.Mučil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani