nič (1.001-1.100)

me v pregnanstvo pahnil. pustiš li, da bi v	nič	izplahnil, iz nič nazaj v nič zakopan? Kadar	A
pahnil. pustiš li, da bi v nič izplahnil, iz	nič	nazaj v nič zakopan? Kadar ustaviš duhu stroj	A
pustiš li, da bi v nič izplahnil, iz nič nazaj v	nič	zakopan? Kadar ustaviš duhu stroj, kosti sesuješ	A
luni, vedno valuje, kot ocean. Ne preudarja,	nič	ne računi, zanjo vsa doba en velik je dan.	A
tudi marsikaj naučil, poboljšal manj, osrečil	nič.	Pokojni vendar ostanite!	A
dosežeš kakor stari Sokrat samó spoznanje: vem, da	nič	ne vem. Jezikavcu Z jezikom sikavim le draži	A
jezi vneti: »Rešiti more me le smrt, le smrt,	nič	drugega na sveti.« Zavpije žena nanj strastnó	A
trpeti mora. Brez zatajevanja, ljubček, ni	nič.	« Jaz pa sem bežal brž čez stopnice ‒ in komaj	A
‒Zdaj vem: ljudje so vse človeku, a človek	nič	ljudem ‒ ‒	A
predražestna ljubica moja? V obrambo za tebe se	nič	ne bojim, nič ‒ niti krvavega boja. Ah, kadar	A
ljubica moja? V obrambo za tebe se nič ne bojim,	nič	‒ niti krvavega boja. Ah, kadar napade me misel	A
»Ah, Robert, veš, kaj jaz od tebe želim ‒	nič	drugega ‒ hitro me vzemi!« Naprej ali nazaj	A
peklensko jezi, je to, da vem zdaj še manj kot	nič.	Da, pravo resnico Favst govori: Visoke vrednosti	A
Vse to nam zakriva črna zavesa. Jaz tudi tega	nič	ne verjamem, da ti bi bil tu zadovoljen na samem	A
Popiši, če moreš, z besedami vonj!	Nič	ni, in vendar je nekaj ‒ a kaj? Prijetno, šegatno	A
miš ali tič. Najboljše je torej, razmišljati	nič,	živeti tako kot nanaša slučaj.« »Prav sodiš	A
lepega užil, to le zabi pri mladini, da ni sam	nič	boljši bil. Saj je proč V kakem me spominu	A
skakljaje poje ptič: »Tolažil bi te rad, deklič, a	nič	ne znam in nimam nič. Samo to znam, samo to	A
Tolažil bi te rad, deklič, a nič ne znam in nimam	nič.	Samo to znam, samo to znaj, da sta bilá od vekomaj	A
vse druge sedaj, Cecilija, Barbara, Nežka?	Nič	več ne krasi vas trpljenje sladkó in tista svetloba	A
jočeš. Vse druge sedaj bodem strune napel,	nič	več te ne božal, ne gladil, in prosil še manj	A
za pogorje šlo je, šlo je v sveto morje, in	nič	več ga ni... Mir je, mir v poljani krasni, beli	A
k lepi Metki jaz in jo poljubim na obraz. »	Nič	se, kraljičina, ne boj, jaz kralj sem in rešitelj	A
prebiva, ali kranjski gradič. En polič še pod	nič,	malo krače brez plače in poljubček vroč krasotici	A
sekiric nimajo, njegova sladka čustva pa se	nič	ne rimajo... Ni vinca tako sladkega še v Beli	A
veselijo se, ne želijo si po stari domovini.	Nič	več te ni, ljubica prejšnjih dni, v meščank	A
Strmeč in plašen se ozrem nazaj, ne vidim	nič!	...V obraz mi vetrc piše in vznaša listje više	A
literaturi... Brez grl jih mnogo je, brez glav	nič	manj. Bežim pred vami, slavni morituri, ker	A
Ne joči!... . /\ .. stran 131 . \/ Sinček,	nič	se me ne boj! Zapustil sem Zapustil sem	A
zato, prelepa, meni prav zares ni treba čisto	nič	pomilovanja. Bolj tebi...	A
trst se vedno zibajoči, li morda vse, li morda	nič,	povej! Ah, Bog si vedi, to le pač odslej za	A
jo zdravijo s planinskimi rožicami, a vendar	nič	ne opravijo umrla bo božica mi! Pa če bo umrla	A
Govora bi veselil se in smehljanja njenega in	nič	več se ne bi čutil tako zapuščenega...« Ko tako	A
zase skrbi, za družbo mu ni, za ženske celo	nič	ne mara. A kaj - če kegljam, bi oskuben bil	A
za livadami, tihimi polji; njene lepe oči že	nič	več ne goré, odšla je v svet lepši in bolji	A
Misli starčeve Tihi gaj, mrtvi gaj že	nič	več ne šumi, le še malokedaj skozenj ptička	A
s puško na rami! . /\ .. stran 212 . \/ »	Nič	psov se, prelepa devojka, ne boj, in dovoliš	A
tak moliš pobožno?« »Saj nisem ne bolna, prav	nič	se ne boj, in tudi molila še nisem nocoj!« očetu	A
lepo! . /\ .. stran 214 . \/ Jaz nimam prav	nič	zoper to, ali ona je živa svetnica! In prejkone	A
\ .. stran 219 . \/ Oj ti presneti pisar,	nič	drugega brez kron, vse drugo za denar le to	A
sladkih besedic pri tvojih dverih, okencu tvojem...	Nič	več na vasi radostnim glasom revci ne pojem	A
. /\ .. stran 231 . \/ Vzelo k sebi ga, in	nič	več ni sam... Zdaj visi na veji tam.	A
na topli jug hiteč. Ali k drugi sreči, prav	nič	manji, pot bi rad pokazal Vam goreč... Ne v veselju	A
hrepeni srcé, kak mu je veselje tuje, kak od sreče	nič	ne ve; kak s seboj me vedno vleče, koder hodi	A
gori. Ako spava, naj bo zdrava, ak me skuša,	nič	ne dé; po nje zgubi, ako ljubi druz′ga; póčlo	A
manjši ′z njih besed. Otémnil ni ga časa beg,	nič	manj ni bel prs tvojih sneg. Život je tak, roké	A
Žene jaz ne bom zapiral, bal ne bom se zanjo	nič;	nje obresti bom pobiral, živel brez skrbi ko	A
veslo upre, ni mar skalovja mu, viharjov ne,	nič	več se na zvezdo ne ozre. Naprej brez miru svoj	A
je pel. In pel je takó od žén in deklet, de	nič	nobeni ne sme se verjet′. Zaljubil se ni v nobeno	A
stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve	nič	ne prašaj, poj posili, pisarjam proza bo, in	A
stari šegi še drekajo, kjer ne zmajejo dost′, al	nič	jezika, besed nemškvavcov grdih ne poznajo.	A
na ušesa več ne bije, ko zjutrejna megla se v	nič	razide; kar v bukvah je natisnjen′ga, upije	A
so prevzetne misli mi vstajále, de mal′, al	nič	ljubezen ne opravi, pri temu, ki se trdno v	A
molčale, ki mu mračila je mladosti zore, ki v upu	nič	imela ni podpore, skrivéj so pesmi jo razodevále	A
črki boljši jed ne bóde, in zavolj črke ne trpi	nič	škode, obhaja taka misel nas Slovence, de pravdajo	A
znebi se gójzd snega odeje, mladik le malo, al	nič	več ne šteje, leži tam rop trohljivosti požrešne	A
‒ Domú je Bogomila šla k očeti,	nič	več se nista videla na sveti. /	A
--	Nič	več ne ljubim brez presódka, kot znal sem	A
zadosti v srce vlilo mi nebó? Da me ti	nič	več ne ljubiš, kaj še ní zadosti tó?	A
DOMOV Za en lep pozdrav in za drugega	nič	za nič drugega Olga ne prosim te zdaj	A
Za en lep pozdrav in za drugega nič za	nič	drugega Olga ne prosim te zdaj! Zdaj	A
visoki klanci, vodé bodo prišle mostú pa	nič	čez. Če je daleč moj dom ali če je že	A
Le šest desek podolgo in dvoje počez,	nič	mize, nič stolov nič posteljce. Še en	A
desek podolgo in dvoje počez, nič mize,	nič	stolov nič posteljce. Še en lep pozdrav	A
in dvoje počez, nič mize, nič stolov	nič	posteljce. Še en lep pozdrav Olga en	A
kar bil si zadnjikrat pri nas ...“ ”To ni	nič	čudno, draga moja: takó hudó je zunaj mraz	A
temni prt in luč ugaša, moje cvetje vene ...	nič	ne žaluj, obrni se od mene ti ljubica, pred	A
tako molčiš? Kar sva prišla iz kavarne,	nič	ne govoriš.“ Ne zameri - čudno mi je	A
se širi, - toplota se mu razlije po telesu.	Nič	več ni mesta ne ulic nikjer, ne spolzkega tlaka	A
čez in čez in temne oči. To je sad in drugega	nič	... Ti sentimentalni, luninih žarkov polni	A
kar bil si zadnjikrat pri nas ...“ ”To ni	nič	čudno, draga moja: takó hudó je zunaj mraz	A
takó molčiš? Kar sva prišla iz kavarne,	nič	ne govoriš ...“ -- Ah oprosti, -- čudno mi	A
Pa naj te ljubijo! Saj tó ne bilo bi	nič	zlega, da ti bi ne ljubila jih, zdaj tega	A
če je v srcu pomlad in sonce in dan, nam	nič	ni treba. JESENSKI PSALM	A
večen! Nikar ne glej s solzami nazaj, trpi,	nič	se ne boj: ki si ga s čisto dušo užil, ta	A
vsa božja sreča ti sijala - bi moja želja	nič	ne pomagala, ne dala ti ne enega cekina!	A
pomagala, ne dala ti ne enega cekina!	Nič	naukov in željá!- Kar je rečeno od vekomaj	A
poslednjo sije luč prežarka -- še en smehljaj,	nič	več na vekomaj! EPILOG IN POSVEČENJE	A
v dan ali v noč -- le razodeni: kam!	Nič	ni me strah poslednjega povelja: od vekomaj	A
žuborenje hudournikov pomladi ugasne in zaspi ‒ in	nič	‒ nič ga ne obudi ‒ le ti, le ti, le ti. MOJA	A
hudournikov pomladi ugasne in zaspi ‒ in nič ‒	nič	ga ne obudi ‒ le ti, le ti, le ti. MOJA LJUBEZEN	A
sodnik, zame živiš in na moji zemlji zaspiš, le	nič	ne sprašuj, ko prideš v moj hram, iz tvojih	A
Kaj, ti smrdi?	Nič	ne sprašuj!Le mene poslušaj, kako se služi,	A
Reci ne, in dušo obvaruj! Le eno imaš, prav	nič	ti ne ostane, če jo izdaš! Kajti ničesar nimaš	A
zakaj ne popuščam, kajti nikoli ‒ nikoli ti	nič	jasno ne bo. Zato pojdi, pojdi, pojdi, pojdi	A
nasmejanih laži; v moji duši krohot njihovih zločinov	nič	več ne tli. 7.	A
zvedavih dotikov, oholih vprašanj, in še več in	nič	manj ‒ OSTRŽEK Kdaj se ovedel boš, da ne boš	A
betežen, ihtav in brezbrižen, len in sebičen, prav	nič	dičen ‒ Pravijo (nekateri): boga ni in bog je	A
razvajane mize ‒ dokler ne otrpne v temi ‒ ne vidi	nič,	ne sliši nič, ne čuti nič, ga ne zanima nič	A
dokler ne otrpne v temi ‒ ne vidi nič, ne sliši	nič,	ne čuti nič, ga ne zanima nič ‒ Ne diha več	A
v temi ‒ ne vidi nič, ne sliši nič, ne čuti	nič,	ga ne zanima nič ‒ Ne diha več ‒	A
nič, ne sliši nič, ne čuti nič, ga ne zanima	nič	‒ Ne diha več ‒	A
pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti	nič	več ne da. Ah, ne ... ne muči srca v njegovem	A
potolažim soseda te skozi zid. Meni ni tudi	nič	kaj lahkó, pa da bi skoro mi že bilo! Takrat	A
pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti	nič	več ne da. Ah, ne ... ne muči srca v njegovem	A
za kom, zakaj žalujejo? Ti čula, noč, si, v	nič	razvej! PESEM Ne bodem takrat strepetal, ko	A
redki jim je cvet! v čas svetlobe dneva medle v	nič	njih ne izgubi se sled ‒ Spet so kaplje se sesedle	A
s kožuhom, in napuh moj ves je preč, saj ni	nič	z napuhom ... Mislim, poročim se ž njo, pa vas	A
bi peljal kdo s parom seno, a že vse ‒ kot bi	nič	ne bilo! »Kdo dobrih kristjanov se tu še mudi	A
je pred pragom sedel, še trenil, zbledel ni	nič	v lice; ni le deklic umel, tudi vragu je vzel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani