mlinar (46-145)

farani. ”Dolgo ste čakali!“ jim je očital stari	Mlinar.	”Tri dolga leta sem sam pil svoje vino.	A
Otrokom našim za dediščino!“ Še preden se je	Mlinar	ozrl, je bila izba prazna.Zaklenil je vrata	A
Kaj pa drugi? Ali je	Mlinar	že minister?“ Mlinar je bil najboljši učenec	A
Ali je Mlinar že minister?“	Mlinar	je bil najboljši učenec našega razreda; priden	A
je bilo. Ravno je mislil zadivjati, ko vstopi	mlinar	Matija. »Oče Brnad, poglej ga no, saj je res	A
potoku. Bilo je okoli devetih zvečer, ko je	mlinar	Ponkrác, kakih petintrideset let star mož, lino	A
razno šaro napolnjeni mlin. »Neža,« dejal je	mlinar	Ponkrác, ko se je usedel na panj svoji ženi	A
miru. Kaj praviš, kaj to pomeni?« dejal je	mlinar.	»Beži, beži!« zavrne ga žena, »saj si bil včasi	A
strahovito na vrata nabijati. »Kdo je?« vpraša	mlinar,	kar je najglasneje mogel. Zunaj sta se dva glasa	A
glasa odzivala in loputala ob vrata še bolj, ali	mlinar	ni razumel, kaj bi rada. »Francozje so!« dejal	A
sta začela mirno gristi skorjo za sredico.	Mlinar	in mlinarica sta se že tolažila, da ne bo nič	A
jezikih kokoš. Ko je torej vojak videl, da mu je	mlinar	golido namesto kokoši prinesel, mislil je, da	A
Seme ti semensko!« Rekši, pograbi mladi	mlinar	fanta za ušesa hitro ko blisk.Gospod je imel	A
dejal, da, ako mu dobro hoče, mora pustiti mladi	mlinar	dečka njemu.Janez je le odgovarjal, da fantinu	A
stali možje kupčevalci in gledalci. Mladi	mlinar	Janez pak je ležal doli pri potoku na travi	A
sme v tuje roke priti. »Stojte!« kričal je	mlinar,	»Jaz bom sam dva groša kje dobil, če ju imam	A
ste ljudje, pustite mi samo to golido!« prosi	mlinar.	»Pet grošev bom dal.«	A
Menili so, da se mu v glavi meša.	Mlinar	pak je stal osupnjen, potrt, menil je, da se	A
»Janez!« ogovori mlinarja.	Mlinar	kvišku pogleda. Srpo gleda tujca.	A
Bog te obvaruj!« Rekši, odide Pavlek naglo;	mlinar	je gledal za njim, gledal zdaj keblico v roki	A
nihče ni hotel ničesar dati. V mlinu ima največ,	mlinar	bo dal, moral bo dati.Tjakaj jo krene.	A
Tjakaj jo krene.	Mlinar	je bil bogat mož, žita je imel dosti, nekateremu	A
»S čim ga boš plačal, ki nimaš nič?« pravi	mlinar	z zaničljivim smehljajem. »Dajte mi kaj, da	A
božjo voljo, usmilite se!« »Ne morem,« odgovori	mlinar	in se proč obrne. »Če le hočete, lahko daste	A
nimam, pravim, sliši, če imaš ušesa,« vpije	mlinar.	»Vse sem razdal in popródal.	A
Da človek nima miru!« Tako rentači	mlinar	in gre v izbo.Abranek pak se žalosten obrne	A
Jan Plestenjak:	Mlinar	Bogataj Virtualna slovenska knjigarna BESeDA	A
počasi, lakota pretegnjena!« je zatulil žagar in	mlinar	Bogataj; Katra, že zgarana, pa ne še stara dekla	A
Boš, kvatrnica kvatrna, boš!« se je togotil	mlinar,	pograbil oklešček in ga zalučal proti njej.	A
je hrustala in sikala. Bogataj, že prileten	mlinar,	žagar in gruntar, je sédel na stolico in nekam	A
trava je po bregovih že venela, a mogočnjaški	mlinar	se za travo ni dosti menil.Bogatajev grunt je	A
izgovarjal, če je ta ali oni kmet pogodrnjal, da je	mlinar	morda malo pregloboko segel v vrečo.Ugovarjal	A
kaj? Že mesec dni mu nisem mlel,« je pomislil	mlinar	in kar nekam iz navade zakašljal.Prijetna misel	A
jaz, ker sem vajen, ampak ti!« se je slinil	mlinar,	ker je vedel, da je Bajželj podedoval zadolženo	A
bilo treba izplačevati žlahte,« je napeljeval	mlinar,	točil in kar razlival svojo prijaznost, da se	A
potreben v teh trdih časih,« mu je pomežiknil	mlinar,	Bajželj pa ni vedel, kaj bi dejal. »Torej petnajst	A
»Tako, sedaj pa podpiši!«	Mlinar	se je dvignil kot sodnik, ko mora razglasiti	A
Bajželj ni vedel, kaj mu Bogataj bere, kajti	mlinar	je svoje besede tako čudno zlogoval, da so kar	A
pritegnil še ljubljanske.« . / . / stran 26 . /	Mlinar	se je razvnel; če bi bil tedaj Bajželj videl	A
poslušaj, drugih se ogiblji, hinavcev!« se je medil	mlinar	in glas mu je postal mehak in sladak. Bajželj	A
kmalu eden za drugim. Eden je bil stolar, drugi	mlinar,	oba mlada, oba čedna in tudi toliko premožna	A
tovariša na cesto. Veliko bolj je dopadel Marički	mlinar.	Slovenec pravi: »Moži se v mlin, moži se v krčmo	A
dekleta se v revnih bajtah ne morejo omehkužiti.	Mlinar	k Marički ni prikorakal, ampak priskakljal,	A
pravi, da prida njemu rad junca, če ga hoče. ‒	Mlinar	zavpije: »Ni mi mar za žival, ženim se pri Kušljanovi	A
Kušljanova je moja sestrična, jaz sem Jeričkova.«	Mlinar	pogleda debelo: »Kaj hudiča!Po takem sem zgrešil	A
v brezumno zalivanje, v divje pijančevanje.	Mlinar	pade pod mizo, morajo ga odnesti spat.Od samega	A
Marička celo noč zaspati. Zbudivši se, odrine	mlinar	že ob štirih zjutraj, prav natihoma, da ne bi	A
‒Ha, ha, se smeje kmet, to si pa ti tisti	mlinar,	kogar mlin mleti noče, kadar je kaj moče, kadar	A
je kaj moče, kadar je pa suša, pa posluša.	Mlinar,	dolg, suh, kocinast in škrbav, pravi, da je	A
ali pa bolezni k svinjam! ‒Če bi bil vedel,	mlinar,	da bom tako mevžo dobil za tovariša, pa bi bil	A
ona se ponoči vsega boji, samo moža ne. Pij	mlinar,	ná, natočil sem že. Mlinar pije in pije in ko	A
Pij mlinar, ná, natočil sem že.	Mlinar	pije in pije in ko postavi posodo na mizo, oblizne	A
babji gobec, pa še baba nisi. ‒No, no, mrmra	mlinar,	kaj me pa nabadaš? ‒Povej mi kaj, kar bo zame	A
Pij, ná, pa obrni jezik po človeško.	Mlinar	pije, kakor vidi kmeta, postavi posodo na mizo	A
zahrči, mrda zaničljivo z ustnicami in reče: ‒	Mlinar,	od tebe pa ne pričakujem prave.Če pa kaj velja	A
svojo pot. ‒To-le sem mislil povedati, neha	mlinar,	ali je prava, ali ne? ‒Še smejati se ne morem	A
‒Jo bomo pa obuli. Pij,	mlinar,	da boš laglje poslušal. Pila sta in pila in	A
‒Na Notranjskem kali. ‒Kaj pa je tam,	mlinar?	‒I, župnik mendá, cerkev, kmetje!	A
‒Trg bo! ‒Nič trg, mesto,	mlinar!	‒Trg bo!	A
trg, pa le naj bo mesto! ‒Nič zavoljo tega,	mlinar,	ampak zato, ker so! ‒No dobro!	A
To vse vem. ‒No, zdaj pa pride tisto,	mlinar,	kar sem ti mislil povedati. Veš, moj žlahtovec	A
‒Kako pa? ‒Vidiš, ta je pa taka-le	mlinar.	Tisti žlahtovec moj, trden kmet, je rad kako	A
gospod sodnik, rezali? ‒Héhehe, héhehe! se smeja	mlinar	in preklada omahujočo glavo z desne na levo	A
koga drugega ti pravim! Ugnal bi, poslušaj,	mlinar	... ugnal bi hudiča samega! ‒Ježeš pomagaj, zastoče	A
ugnal bi hudiča samega! ‒Ježeš pomagaj, zastoče	mlinar	in se stisne kakor mokra kokoš. ‒Pa veš, s čim	A
kakor devet kovačev! ‒Ježeš pomagaj, zajavka	mlinar	in se še bolj skrči. Drži jezik, da ga še res	A
Pa naj pride sem, če ne verjame!	Mlinar	zdrsne naenkrat pod mizo in obleži pijan in	A
zadovoljno zahohota: ‒Ugnal sem samega hudiča,	mlinar!	Brcne pod mizo, ali mlinar smrči in se ne gane	A
samega hudiča, mlinar! Brcne pod mizo, ali	mlinar	smrči in se ne gane. ‒Zdaj pa, pravi kmet, vržem	A
prag in vrže v travo. ‒Ježeš pomagaj, zastoče	mlinar	in spi naprej. Kmet gre nazaj, tiplje za kozlom	A
vstopil. Bil je moknat, bel in majhen mož,	mlinar	Kosovel.Snel je z glave majhen klobuk, malo	A
obadva mokra?« »Glej ga ptiča!« se je zasmejal	mlinar	in se udaril po kolenu. »Kako pa, da sta!«	A
zobe!« »Prišel sem to naznanit,« je govoril	mlinar,	»hek, zato sem prišel, da bi tista dva mrtvaka	A
101 . / rokama praskati po glavi. »Le pojdi,	mlinar,	le pojdi.Pridem, pogledam in ukrenem!«	A
Pridem, pogledam in ukrenem!«	Mlinar	je odšel, župan je začel hoditi po sobi, se	A
utopljenca na travnik mlinarja Martina Kosovela.	Mlinar	pride in reče: ‚Župan, reka jih je prinesla	A
šumel mlin, reka je tekla v velikem ovinku mimo.	Mlinar	Kosovel je prihitel z drobnimi koraki, vzel	A
smrti se grize v ustnico!« »Hek!« je skomiznil	mlinar.	»Jaz pa tako pravim, da se nič ne ve!	A
ali on, hek?« Po tem pomenku so se ločili:	mlinar	je odšel v mlin, župan in tajnik pa sta zavila	A
ste učeni, in vam delati ni treba,« govoril je	mlinar.	»Mi pa se moramo mučiti, če hočemo živeti.«	A
dolgočasila Lovro in Pavel, poslušajoč Urha.	Mlinar	še ni dokončal svoje pripovesti in jezilo ga	A
Toda mislil sem si zraven:	Mlinar,	ti me lahko v uho pišeš, bog mi pa tega spakovanja	A
◆ Vsak je svojega imena vreden. ◆ Vsak	mlinar	vodi vodo na svoj mlin. ◆ Vsak naj na svojem	A
izmed njih bo kamen više zagnal. Prvi ga zažene	mlinar	‒ celo uro so čakali, da je kamen priletel nazaj	A
na lovu, da je čas kosila. Prvi dan je kuhal	mlinar.	Že je hotel izobesiti na strehi zastavo, kar	A
pride k njemu berač in ga poprosi malo mesa.	Mlinar	mu ga ponudi košček; berač pa ga spusti na tla	A
sam že star in se ne more več pripogibati.	Mlinar	se skloni po mesu, berač pa popade kovačev kol	A
spusti v jamo, pri večji nevarnosti pozvonil.	Mlinar	poizkusi prvi, potem smrekar, pa oba sta kmalu	A
demantov. Koj nato jo potegneta kvišku smrekar in	mlinar.	Obema je bila tako všeč, da bi jo vsak rad imel	A
zagotavlja, da ga bo še potreboval. Ko smrekar in	mlinar	zagledata deklico, ki je še lepša od prve, se	A
dve po vrvi pošlje na zemljo. Ko pa smrekar in	mlinar	to deklico zagledata, se začneta zanjo do dobrega	A
svatbo. Vsak je imel en grad: kovač najlepšega,	mlinar	srebrnega, smrekar pa zlatega. Njih rod je	A
mlinu se torej mladenič ponudi za hlapca in	mlinar	ga sprejme. Zvečer, ko so šli vsi iz mlina zaradi	A
Kakor se mu zahoče, in zavekam: nočem biti	mlinar...	hej, ta mlinar!Lahko pa se skloni čezme kot	A
zahoče, in zavekam: nočem biti mlinar... hej, ta	mlinar!	Lahko pa se skloni čezme kot zdravilec in me	A
nagradi za svojo nesebičnost do meniha. Toda	mlinar,	ki je medtem prispel sem s svojo ženo, samovšečen	A
ravno odvrne od meniha in zdaj tipa za vojakom,	mlinar	za Anne, mlinarica za mladeničem in padar za	A
delitve dela, saj je vsak moški kreativen kot	mlinar,	pek, mesar, zidar, mizar.Po vaseh v gornji Hunzi	B
nepreplavanega manj kot 2 km neznanega podzemlja (	Mlinar,	1996).Ko bo povezava vzpostavljena, bo razširjena	C
vrtače kilometer JV od Željn, kjer je nekdaj	mlinar	pri jamskem izviru z jezom dvignil vodo in jo	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 46 146 246 346 446 546 646 746 846 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani