Ponkračev mali mlin je stal v odljudni dolinici pri majhnem potoku. Bilo je okoli devetih zvečer, ko je mlinar Ponkrác, kakih petintrideset let star mož, lino odprl, na vse strani po mesečni noči pogledal in potem, pomaknivši se nazaj, mlinsko lino zopet zaprl in dejal svoji ženi: »Neža, zdaj pa jaz menim, da bi že smela žakelj ječmena zasuti. Žive duše ni nikjer čuti; menda so že odšli francoski in hrvaški soldatje.