Pred Ponkračevim mlinom je stala mizica, za mizico je sedel uradnik od gosposke in birič, okoli in okoli pa so stali možje kupčevalci in gledalci. Mladi mlinar Janez pak je ležal doli pri potoku na travi in se valjal kakor nor po tleh in jokal in Boga klical in vse svetnike na pomoč. Slišal je, kako se oddaja njegovo blago, orodje za orodjem, posoda za posodo, in ni imel nobenega denarja, da bi to ali ono reč sebi otel.