list (401-500)

vidiš, ne slišiš nobene kaplje; časih vztrepeče	list	na veji, zdrkne vel in truden na mokra tla.	A
vrhovih, bukve so se stresale in od listja na	list	so padale kaplje. Sedel sem na kupu, ki sem	A
s tenko palico je sunil časih v stran rumen	list,	ki je bil zafrfotal predenj na tla; ona je strmela	A
dan in sredi vroče tišine se ni zgenil niti	list.	Komaj so se bližale od daleč prve večerne	A
iztegnile dolge roke. Ko je zapazil prvi rumeni	list	na tleh - list, ki se je bil zdramil prezgodaj	A
roke. Ko je zapazil prvi rumeni list na tleh -	list,	ki se je bil zdramil prezgodaj in se je zdaj	A
debele kaplje - padale so tako trdo z lista na	list,	kakor da bi tolkli vodebi ob debla.Prišla je	A
bilo že čisto golo, tupatam je še visel rumen	list	in se je tresel v vetru. Zemlja je bila valovita	A
da je bila vznemirjena tudi sama. Držala je	list	v roki, Lojze je stal sredi sobe in je deklamiral	A
”Poslušajte mati, če pojde!“ Mati je vzela	list	v roke in je sedla na posteljo.Vse je šlo gladko	A
tiho zganilo v kostanjih: brez glasu je umrl	list	ter se spustil na tla. ”Najbolje je: skriti	A
gospodična Pavla?“ Odtrgal je z grma velik, rumen	list	in ga zmečkal med prsti.Govoril je hitro, z	A
gospodar: svoja prst, svoj cvet in svoj sad;	list,	ki ni bil rojen ne na drevesu, ne na grmu; kamen	A
pretrgal ga podolž in počez, razcefral vsak	list	posebej ter raztrosil bele kosce križem po tleh	A
žival trgala polagoma s svojim tolstim rilcem	list	za listom od te lepe rože, dokler bi ne zalučila	A
še v polumraku, kaplje so padale z lista na	list	in na vlažna tla; v zraku je dihal komaj čuten	A
pač nima veliko opravila!“ Župnik je spravil	list	in je molčal; rdečica v njegovem obrazu je bila	A
preiskal je vso sobo in pogledal je tudi v krstni	list	- imena ni bilo ...Vzdignil je roke, prijel se	A
Marko, sebi in svojemu rodu na žalost: kakor	list,	ki pada z veje ob sončnem dnevu; trepeče v vetru	A
Se kamen ve kam, ko se zakotali v dolino, še	list	ve, v kateri smeri ga nosi veter in da ne bo	A
se in naokoli stoji molčeče tiho drevje; niti	list	se ne gane.Obide ga posebno čustvo, - ne bojazen	A
rumenolistnata halja. Časih se je vzdignil posamezen	list	nad vrh drevesa, se stresel kakor v strahu ter	A
nikdar čul o njem ...“ In vsak bo obrnil mirno	list	na drugo stran in čital o pasjih kugah in peronospori	A
zeló jasno, -- ali se ti ne zdi? Obračal sem	list	na vse strani, kakor bi nečesa iskal, -- skritih	A
telesa ... Stvar opravim na pošti, ko oddam ta	list	zate; radoveden sem, kakšne dolge obraze napravijo	A
prav nič posebnega zanimanja. Bukovec je vzel	list	in je bral.Roka se mu je pričela tresti in kri	A
drevje čisto golo; in vendar je padal počasi	list	za listom, tiho in neopazno.Tako se bo zgodilo	A
naših srcih po vašem odhodu ... Zunaj je jesen in	list	za listom pada z drevja ... vse, kar je lepega	A
zaupnosti. ”Gospoda, tudi jaz ... tudi jaz ... jaz sem	list,	ki pade jutri z drevesa ...“ Ali ko sem stal	A
platane se je držal še en sam širok in svetlorumen	list;	čakal sem, kdaj ga veter odnese, toda ni ga	A
nožicah; na njenih laséh je cvetela bela roža; in	list	te bele rože je pal na njeno ramo, stresel se	A
Nedavno še, pred kratkimi meseci, je bil	list	v vetru, tujec povsod, kamor ga je zanesel plašni	A
izpričevalo našega življenja, to je naš popotni	list	v svobodno prihodnost!- Poglejte to družbo,	A
tisti uri, nato je ovenela, umrla; tako pade	list	z veje, leži v prahu zgrbljen in mrtev.Vsaka	A
pravi moje življenje; kmalu bo posoda prazna.	List	za listom pada s tega drevesa, ki se mu pravi	A
drevje na prostranih vrtovih; zdaj se ni ganil	list;	dolina je zadremala in je čakala sanj, iz mesečine	A
Hanci, v soboto pa se je napotila tja, kamor je	list	veleval. Prišla je v visoko, čisto novo,	A
”Ali si ti naša dekla?“ Mana ji je dala	list.	”Le naprej stopi!	A
Roka se mu je tresla, ko je našel lepo popisan	list	ter ga prinesel Olgi. Primeknila se je bliže	A
Tri dni je vlačil v mastni listnici pismeni	list	z ovitkom. V osušeni tintnik je nalil vinskega	A
samostanka!« Engelberta je dobrala in držala nato	list	za listom nad svečo, da je zgorel.Ko je požgala	A
nad svečo, da je zgorel. Ko je požgala zadnji	list,	so ji bili prsti črni od dima. Legla je.	A
vsaka dlačica na njenem licu kakor bel, popisan	list	pred tujimi očmi.Sram jo je bilo, da gleda zdravnik	A
naj nese takoj županu. Marjanica je izročila	list	županu. Zdravnik je dal prinesti mleka	A
nekdo potrkal na vrata, jih odprl in pomolil	list	skozi špranjo. »Kdo?« je vprašal vikar.	A
že izginil. Vikar je zaprl vrata, razgrnil	list	in bral.Vse lice se mu je začelo zbirati v okrutne	A
Potrebuježa, boj se nevredni!« Vikar je vrgel srdito	list	na mizo.Nato je vzel razpelo in ga spet obesil	A
Ko je obračal dijakovo ogrinjalce, je otipal	list	v žepiču in ga razgrnil.Obličje mu je zagorelo	A
Ti že veš, zakaj.« Dijak Peter je obrnil	list	in je bral imena svobodnjakov in tolminskih	A
sacrificium!9« Zopet je obrnil mladenič	list	in bral imena vikarjevega obhodnika Tomaža Skočirja	A
lojenki je bil kupček pepela. Vikar je jemal	list	za listom.Zdaj je list zganil in spravil, zdaj	A
Vikar je jemal list za listom. Zdaj je	list	zganil in spravil, zdaj je drugega nesel s tresočo	A
Vikarju je lice prevlekla trudna žalost; držal je	list	nad svečo in mrmral: »Ne zameri, padrone!Kako	A
Goreti pa moraš!« Stegnil je	list	nad lojenko. Bridek smeh mu je legel na ustnice	A
nesrečni, žalostni Arrabiato2 ... goriš!«	List	je splahnel nad kupčkom pepela.Vikar je razgrnil	A
splahnel nad kupčkom pepela. Vikar je razgrnil nov	list	in bral: »Se i Reverendi non fossero si facili	A
per interesse.3« Vikar je znova stegnil	list	nad svečo, a ga takoj odmaknil, ko je zagledal	A
Mea culpa, mea maxima culpa!4« Bral je	list	svetega Pavla, kakor je bil tisti dan: »... maledicimur	A
more dokazati, kar trdi, je izvlekel zganjen	list	in ga ponudil vikarju. »Santa fé3, pa berite	A
mu podal dijakonovo pismo. Vikar je razgrnil	list	in zašepetal vdano: »Suspensatus a divinis,	A
je razgrnil ovoj in bral. Ko je dobral, je	list	zganil, zavil v svileno ruto in ga spravil.	A
pijanega mitničarja Zucca. Župnik je razgrnil	list	in trenutno zardel od jeze. »Možje,« se je obrnil	A
glavarja!« »Daj!« je vzkliknil župnik, vzel	list,	ga razvil in bral. Grof ga je klical predse	A
»Prosim,« se je naklonil grof in pokazal na	list.	Župnik je podpisal, ne da bi bral.	A
kvišku in k mizi, kjer je podpisal; zgrabil je	list	in ga raztrgal.Nato se je zasmejal hripavo pred	A
hripavo pred začudenim slugo. Raztrgal je prazen	list.	Potem je velel: »Odprite mi, da grem!«	A
višji diakon resno, segel pod talar in razgrnil	list.	»Beri, moj sin!«	A
on odšel v Tolmin ... Ko je dopisal in zganil	list,	mu je bilo, kakor da je napisal oporoko.Legel	A
pozneje na prižnico. Odprl je knjigo in bral	list	svetega Pavla do Galačanov in evangelij svetega	A
branil župnik. »Prosim,« je prožil Vihtelič	list;	v lice mu je dahnila živejša rdečica.»Pismo	A
Pismo govori o neki Luciji ‒« Župnik je zbledel.	List	se mu je tresel v roki, ko je bral. Roka se	A
Ne vem kje.« Zganil je	list	in bral.In čim dalj je bral, tem bolj so mu	A
skoraj nekoč v tej sobi.« Strmel je v luč in v	list	ob luči in bral nehote, nevede, da bere.Potem	A
zastokala. Iskala je čašasto zvit lapuhov	list.	Troje težkih rosnih kapelj je ležalo v njem.	A
rosnih kapelj je ležalo v njem. Žena je nagnila	list	nad mlado bitje in je slovkovala: »Tinica! Krstim	A
in razbira duhovni pa obrne nato nejevoljno	list	in bere: »Sic loquatitas honimum... takó	A
spregovori nató podsmehljivo, obrne nejevoljno znova	list	in potisne knjigo zopet pred otroka.Vedrost	A
Nato pa je segel k sebi in izvlekel popisan	list.	»Pritožba na cesarja,« je dejal.	A
« je povedal Tinče mirno in vlekel orumenel	list	iz posode.»To, kar ti bom pokazal, je tudi samo	A
stolmačila, tako vem in bom razložil.« Razgrnil je	list	in kazal: »Lej, tu je leto zapisano, petnajst	A
stoji. Poglej,« je dejal in razgrnil neki drug	list,	»tu smo dvanajstija pa še tisti, ki so že prisegli	A
novo krivico v Tolminu.« Pokazal je na drug	list	in dejal: »Tu poglej, teh je že več.Vsi ti plačujejo	A
puntarski groš.« Martin je pokazal še na tretji	list.	»Tu so tisti, ki tudi groša še ne plačajo, pa	A
Pritožbo nosim,« je povedal sodnik in prožil grofu	list,	ki ga je bil prestregel.Ta je pogledal v pisanje	A
ponižujočo psovko v obraz. Mirno je sodnik vzel	list,	napisal nanj kratko dan in leto, Grandentejevo	A
se je premislil. Sedel je zopet k mizi, vzel	list	papirja in začel pisati. »Vaše blagorodje,«	A
in Slepar.« . / . / stran 136 . / Zganil je	list	in ga izročil slugi, naj ga nese sodniku. Sluga	A
opravičevati. Sodnik je zmajal z glavo, vzel	list	papirja z mize in mu ga izročil.»V štirinajstih	A
je dejal Bandel in ponudil sodniku popisan	list.	»Razumete?« je vprašal, ko je sodnik bral.	A
Tu beri!« Izvlekel je zamazan	list	in ga dal Karnelu.»Tu jih imam vse, ki so mi	A
knjiga, na levi zganjen, do polovice popisan	list	papirja. V velikem tintnem lončku je tičalo	A
je prej napisal, in ko je prebral, je položil	list	predse, vzel pero in začel pisati, od tam, do	A
jo je v sobo, sedel za mizo in pisal. Zvil je	list	in zganil pa ga dal dekletu. »Zdaj pojdi domov	A
župnik Murovec zopet po svoji kroniki, razgrnil	list	in pisal: »V tem mesecu maju Gospodovega leta	A
‒ ženina smrt. Tedaj je zganil pl. Ehrberg	list	in počel brati: »Ayff klag, antwurt vnd alles	A
smrti, se mi zdi, ko da bi zagledal pred seboj	list	popisanega papirja, na katerem piše ena sama	A
nizkih ravan!« Ko sem prebiral tisti štajerski	list	Zoro - nekdo mi je nekoč rekel, da se pod psevdonimom	A
ji je še vedno poznala in bila je kakor suh	list,	ki je ležal vso zimo pod snegom.Odgovorila je	A
strani opazovala ‒ a v hipu je opazila, da je	list	zelo vplival na moža.Med čitanjem mu je postalo	A
pogledal ženo; v roki pa je neodločno držal beli	list,	prav kakor bi ne znal, kaj mu je početi.A ženica	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani