Sanje so bile - zjutraj jih ni bilo nikjer in Francka je stopala spet tiho inoprezno, z upognjenim životom, da bi ne vznemirila Mariševke, ki je ležala oblečena na postelji in stokala, ker se ji je zdelo, da buči zunaj kakor vihar in da drdra mimo neprestano vrsta težkih vóz: biči pokajo, vozniki kriče in kopita bijejo ob kamen, kakor da bi bíla ob čelo ... Ali zunaj je bil gorak poleten dan in sredi vroče tišine se ni zgenil niti list.
Komaj so se bližale od daleč prve večerne sence, so se dramile sanje, so že odpirale velike skrivnostne oči.