Tajnica je stopila za njim v vežo ‒ morebiti se mu je kaj zamerilo ... Župan pa je gledal kvišku in se obračal, kakor bi pajka iskal po obokanem stropu, nekaj je požiral in v nosu mu ni bilo vse v redu, obrnil je preplašeni tajnici hrbet, pokazal s palcem čez ramo proti Jankovi sobi in s precejšnjo težavo izpregovoril: »Naj ‒ se pa ‒ vzameta, ker ‒ se imata ‒ rada!«
Kar hitro in brez pozdrava je šel iz hiše, pred pragom se je zavedel, da z mokrimi očmi ne more iti mimo ljudi ‒ kaj bodo deli!