nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zdaj se je umiril, pomislil je, da so Windisch in njegovi žolnirji pravzaprav namenjeni daleč, zelo daleč, da jih je mogoče strah ali jim je vsaj tesno pri duši ob misli na neke neznane in daljne bojne poljane, in morda so namenjeni, če tako hočejo ali ne, ne samo daleč, ampak tudi globoko, namreč pod zemljo, pod rušo, pod travo tiste daljne bojne poljane. Vseeno, vseeno je ostala žolčna grenkoba ob nenadnem ponižanju, še bolj pa ob nenadnem spominu, ob misli, da se je pred jezdeci, pred njihovo močjo, premočjo in nasilno ošabnostjo zmeraj treba umakniti, zmeraj glava in srce, pamet in duša, zmeraj pred močjo in silo, ošabnostjo, jezdeci in kanoni, tu, na nekem mostu čez neki koroški potok, ali tam, sredi rdeče paragvajske ravnice, kjer so ostali prazni njihovi stoletni domovi, domovi jezuitov in Gvaraníjev, očetov in njihovih duhovnih sinov, cerkve iz rdečega kamna, Marijini kipi, kipi svetega Ignacija, polja in delavnice, šole in gledališki odri, prazne
estancije s tavajočim govedom,kjer se sesuvajo vase mogočni zidovi, rdeči kamen nazaj v rdečo zemljo, njihovo stoletno delo, božje delo, človeško delo pred bahatostjo in silo novih in novih jezdecev, njihovih mečev in sulic, pušk in topov, hudičevega združenja, ki vlada temu svetu.
Od tega sveta bi bilo mogoče pobegniti v sen, ko bi mogel spati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani