hrib (101-200)

res ni prenašal. Pepica je vprašala, kateri	hrib	je imel v mislih, ko je pisal o srni na gorski	A
očmi zlato skrinjo Treh modrih iz velike, kot	hrib	velike cerkve v Kelmorajnu, zlato skrinjo na	A
in starci so steklimi očmi sopli iz doline v	hrib	in si lomili noge ob spustu s hriba v dolino	A
listjem. Zadaj se je v tej barvi bleščal ves	hrib,	v prelivajočih se odtenkih. Potem je bila	A
globeli in vsakič, ko se je znova dvignil na	hrib,	je bilo sijanje še zmeraj tam.Kakor da sonce	A
Avtobus se v ostrem ovinku iz ravnice vzpne v	hrib,	hrope, se trese.Sprevodnik z razpeto srajco	A
sredi vasi avtobus obrača. Vas je stisnjena ob	hrib,	levo in desno pa so v polkrogu razprostrta prostranstva	A
smeri tja proti rumenim jasam in v temnozeleni	hrib.	Še zmeraj je vroče, prah se dviguje pod kolesi	A
mojimi vrati presunljivo zakričala: Gori, cel	hrib	gori. Tisti njen krik, ki je šel skozi kosti	A
pripovedoval: Gori na Kozjaku je strašen požar. Ves	hrib	se je vnel.Kako, zaboga, se je vnel ves hrib	A
hrib se je vnel. Kako, zaboga, se je vnel ves	hrib	sredi te mokre zime? sem pomislil.Na oglu je	A
bile prerezane čez pol. Ljudje in mostovi in	hrib,	cerkveni zvonik, travnik in tista krogla v cerkvi	A
črto kopnega. Visoko zgoraj je bil razžarjen	hrib,	tam je bila Masada. Z Leonco sva stala ob	A
stolpov se je dvigovalo iz zidov iz hriba in	hrib	se je dvigoval iz puščave. Templji, kopališča	A
Soče, od Soče proti Goriškim brdom, kjer je	hrib	Sabotin z napisom Naš Tito, narejen iz desetmetrskih	A
razvrstitvi, se je ustavila na klancu, kjer sta bila v	hrib	speljana dva pasova za prehitevanje, takoj ko	A
nameček pa je prišel ukaz, naj se vrnejo nazaj na	hrib.	Nihče ni vedel od kod.	A
tudi, da je vozilo za zveze skril pod poraščen	hrib	in ga zaščitil z oklepniki in tovornjaki.Toda	A
usmiljenja, ne sme ga pričakovati. Ko se je vračal v	hrib,	je vedel, da bo šlo tokrat zares, da se bo začela	A
padale vse naokrog, v gostilno, v barikado, v	hrib	pod njimi.Za gorečimi vozili je opazil fotoreporterj	A
Stražar je bil še vedno užaljen... V	hrib	so s težavo sopihali trije tovornjački in tabor	A
navkreber, zdaj . / . / stran 5 . / navzdol, čez	hrib	do okrajnega oblastva dolinskega, na drugo plat	A
more to pač biti, če ne voda, katere je ves	hrib	poln in ki čaka le duška, da se razlije po nižini	A
da se razlije po nižini? Cesta, ki drži čez	hrib,	se vije kakor bela kača semtertja, gori in doli	A
posebni prijatelji dolgih potov, so shodili čez	hrib	mnogo stranskih stezá, ki se več ali manj ujemajo	A
pa glej, da se posušiš!« Juri pa je bežal v	hrib	kakor obstreljena zver, ne oziraje se ne na	A
se je komaj poznala. Nikdar se mu še ni zdel	hrib	tako visok, nikdar tako strm; komaj prekorači	A
tihi noči, in lahki vetrc odnese glasove čez	hrib	in dol.Kakor megla izgine prikazen mimo strmečega	A
vlažnem kamenju, tam po sprijemkasti ilovici v	hrib.	»Jerico že slišim,« je dejal Tone, ki je bil	A
gričih, med katerimi se dviga sam zase stožasti	hrib	z belo cerkvico na vrhu, ki gleda na vse strani	A
jugu visoka planota, ki ji ljudje sploh pravijo	Hrib,	obrastla večinoma s svetlim bukovjem.Iz hoste	A
»Kam tako zgodaj?« »Na	Hrib.	Pojdite z menoj!« je dejal Ivan, ko se je bil	A
ali pa vrnil kupnino. Tako sta prilezla na	Hrib,	in Ivan je začel razkazovati svoj les kupcu	A
zvedel, da pojdejo drugega dne Korbinovi na	Hrib	vresje kosit in listje grabit.To delo se je	A
VII Gričarjevi so se odpravili navsezgodaj na	Hrib.	Andrej je bil zadel koso in vrgel vrvi čez ramo	A
Andrej je menil, da gredo morda tudi po stelje na	Hrib;	potem naj bi šli skupaj, da bi bil krajši čas	A
spominu tista grozna pot, ko je peljal Furlana na	Hrib,	da bi zdrčal v Mrzlo grapo; nekoliko drugače	A
kimal sam sebi na samotnem potu, ki pelje na	Hrib.	Spet so ga napadle mračne misli, ki so ga začele	A
na stezo podi po mladem smrečju iz doline v	hrib,	s hriba v dolino; večkrat je že misil, da jo	A
tako prijazen je na drugo, kjer se dviguje	hrib	za hribom; zadaj stoje stari velikanski gozdovi	A
bi jedel dren in ki je kazal s krnom levice v	hrib,	sta zavila s ceste navkreber in jo zdaj eden	A
in cerkev, a Buterna, ki je bil prihajal na	hrib	v vseh življenjskih dobah in od vseh strani	A
uslonjeno sonce, ki je obkrožilo zdaj do kraja	hrib	in izbralo smer zahodu, od tam obsipalo stene	A
hodi in za mlinom zavije z dolinske ceste v	hrib,	po prigorju jemlje strmino do grebena.Vladavino	A
plot kljubuje uspešno gozdovemu zalezovanju,	hrib	se mu prevesi in pred njim je babičina hiša	A
pozabljanja in na kraju pozabe se je dvigoval njun	hrib	iz popoldneva ko otok Ogigija iz morja, na katerem	A
Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v	hrib	po grdem kolovozniku, da še kmet ne vem kako	A
sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližju.«	Hrib	se je prevalil.Kakor je bilo dosihdob navkreber	A
pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta	hrib	ilovo prst z drobečim se, belim laporjem.Hosta	A
zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški	hrib	z rdečo streho nove romarske kapele, na levo	A
okošaricami ter pomaga riniti. Ko so bábine zginile v	hrib,	veli Bojec: »Prav je, da so šle.	A
meglice, da . / . / stran 568 . / pokrije z njimi	hrib	in plan, je na nebu še vse svetlo.Belkaste lise	A
razprostiral kazalec: Ta vas se imenuje tako, ta	hrib	pa tako; tu rodi dobro vino in tu zemlja še	A
skrije. Ko so bili zadnjič tukaj, je zbežala na	hrib	k Bobnarju in ves dan je ni bilo domov.Oče in	A
poti, ki je peljala kraj Čajževega zelnika v	hrib,	je gnal Črž iskro žrebe. »Četudi ni v vsaki	A
za posvet in za sklepe. Nego so kar zbežali v	hrib.	V hribu so čakali dne.	A
pobral je vse suknje in jo z njimi pobrisal čez	hrib.	Ne ene suknje ni bilo več in so se Butalci neusmilje	A
in hvale vredno jasnostjo: to je grad, to je	hrib,	to je cerkev, to je sonce in ni nevarnosti,	A
Z vitkih zvonikov belih cerkva so daleč čez	hrib	in plan, čez drn in strn oznanjale cerkvene	A
zanočili, je dejal, in bi temna noč pokrila	hrib	in plan, vsa četa bi obupala ‒ pa bo on, je	A
sestri, Reza k materi, Lukec se je napotil v	hrib	nastavljat jerebom zanke, Miha pa v gostilno	A
Glasovi zvonov so se točili čez polje, nad vasjo v	hrib	in ginili v daljavo.Ančka je prisluškovala,	A
Prav gotovo, da smo pririli že šest metrov v	hrib	‒ in še ni bilo konca lepo zglajenega rova.	A
osiveli, toda še trden in druge krati je hodil v	hrib	tako hitro, da je mladina pešala za njim.Danes	A
vasi, ko je srečal znance, in se hitro obrnil v	hrib.	V prvo leščevje, ki ga je naletel ob poti, je	A
omenila Francka po kratkem molku in se obrnila v	hrib,	ker mu od sramu ni mogla pogledati v oči. »Lepo	A
»Kam?« »K Maticu v Kozji	hrib!	« ‚Žena’ se je neverno nasmejala.	A
je posijalo sonce: France je zagnal krave v	hrib	in jih pasel. Pa pride mimo tuj človek in ga	A
Pograbil sem palico in tekel, kar so noge dale, v	hrib	h konjem.Pangrc za mana.	A
da jo pomolzem, in je ni bilo. Tekla sem v	hrib,	češ morda se je sprostila in se šla past.In	A
ženo in hčer in da ju je s krepelom pognal v	hrib	in se zaklenil v hišo.Tega pa niso povedale	A
jezdil pred njimi na pohod, vedel jih je na	hrib,	zapodil v dolino, po močvirju, posekati so morali	A
nista šla za njim v sotesko, ampak sta krenila v	hrib,	da bi dospela preko gore v gradišče. Tračan	A
predirale lahke oklepe, ali drevili so se v	hrib,	da bi vrnili od ondod napadalcem s svinčenim	A
čevelj višji in njegova pleča so bilá kakor	hrib.	»Ko ugasne sonce ‒ poglejte, sence so že podaljšane	A
čedalje bolj v dve gubé, kakor bi se pogrezal	hrib	in izginjal v tla. Pobledele so zvezde, ugašale	A
njegovo življenje. Zato so vselej splezali nazaj v	hrib	in Tunjuš je ležal brez jedi in brez besede	A
ni bil čisto na varnem, potem je pa šel čez	hrib	proti Sv. Antonu, da ga je polival pot.	A
izučim, kaj je delo! Zgubi se in ženi ovce v	hrib!	’ Zamahnila je z roko in me sunila skozi vrata	A
na najslabšo pašo, na suh in od sonca ožgan	hrib.	Čim bolj sem jo gonil, tem glasneje je ponavljal	A
Gašperja. Nekdo se je namaškaral za inženirja, v	hrib	za hišo so imeli napeljano vrv, ob voglu hiše	A
že neznosni, sem planila ven in se zakadila v	hrib,	vpijoč s svojim otroško visokim in v dno duše	A
pohitela naprej. ‚ Za kapelico do cerkve, potem v	hrib,	na vrhu se obrni na levo ...‘ Tedaj ji	A
Iz doline ob vodi na obzorju že vstaja zeleni	hrib,	dobrovoljen, nabrit, zguban očak. Prahu še ni	A
Gradnikova Mica, teta ubeglega Gradnika: ves	hrib	tja do žive meje, ki se je položno spuščala	A
počasi v gosto bukovje, ki je preraščalo ves	hrib	tja do druge stopnice, do naslednjega, nekoliko	A
s potjo končeval greben ter prehajal v višji	hrib,	drugo stopnico skalne grmade, na katere vznožju	A
nad njunima glavama. Kmalu sta vnovič obšla	hrib:	zdaj sta se pomikala naravnost nad sotesko.	A
velikansko skalo - pred Stropniško pečjo. Tu se je	hrib	poslednjič prevalil, tako da si z enim očesom	A
zgodbe. Starejši ljudje še danes trde, da je	hrib	poln vode, kar bo tudi res, saj jo spodaj pri	A
Na tistem kraju so zakopi spet splezali na	hrib	in le utrjen skalnat pomol je kakor polotok	A
bil vzduh, tenke bele megle so se vzpenjale v	hrib	in so se topile proti nebu, na Korenu se je	A
na pot, je rekel študent: ”Dolga je pot čez	hrib	in čez klance in pusto ti bo sami; spremim te	A
Hanca. Lep večer je bil in sladak; šla sta v	hrib	in Hanci se je zdelo, da gresta v nebesa.Za	A
Videl jo je, ko je šla po klancu navzgor, čez	hrib,	za večen adijo.”Zdaj je prišel čas, poslednja	A
naravnost preko polja, preko močvirja, čez	hrib.	Noge so se udirale v mokro prst, padal je na	A
”Kam, Martinec?“ Bežal je čez polje, čez	hrib,	njegovo srce je poznalo pot. ”Čemu sem pobegnil	A
“ Po klancu navzdol, po klancu navkreber v	hrib.	In kakor so hodili, je hodilo sonce z njimi.	A
okrenila, vzdignila krilo do gležnjev ter stopila v	hrib;	tudi fantje so pospešili korake. ”Zdaj so	A
Ni se ozrla. Tonili so sunkoma za	hrib,	zmerom niže; sonce je tonilo z njimi. ”Hana	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani