hrib (201-300)

”Hana!“ Utonili so za	hrib	in tudi sonce je utonilo. Martincu so se šibile	A
moj sin. Noč ga je prehitela, pa si ni upal v	hrib.	“ ”Pomudim se na vasi in poprašam,“ je zamrmral	A
holm, po celem snegu!“ Krenil je iz globeli v	hrib,	napotil se je preko prostranih valovitih lazov	A
bila že tiha in temna, ko se je vračal hlapec v	hrib	z bremenom na rami.Potrkal je s pestjo na vrata	A
misel vsake drame. Lepi dnevi so bili; ves	hrib	je bil tako sijajno obžarjen od jesenskega sonca	A
potaplja. Onstran vrta, tam daleč, se je svetil	hrib,	ves še v soncu. In vse nebo je bilo še jasno	A
opoldansko, in se je smejalo. ”Kadar bo v senci tisti	hrib,	“ tako sem mu bila naročila, ”takrat pridi!“	A
vozička, obrnil sem previdno in sem jo krenil v	hrib,	odkoder sem bil pomotoma prišel ...Kajti če sem	A
poklicalo, in glej, na hribu se je zasvetilo in	hrib	je bil hipoma čisto pred njim, iztegnil bi roko	A
izumrlo. Nato pa se je vzdignil klanec strmo v	hrib	- na poti kamenje, robide ob poti in vsenaokoli	A
po kamenitih klancih, ki so se vzpenjali v	hrib,	spuščali se v dolino.Spočetka so ga žulili čevlji	A
razprostiral se je na ono stran v daljavo,	hrib	se je vzdigal za hribom in sam tih, miren gozd	A
spomladanskega sonca je prisijal naravnost k nam na	hrib,	že zdaleč nas je blagoslovil s svojim smehljajem	A
potom, kdo širil polje, senožet in gozd visoko v	hrib,	globoko v dolino?On ali jaz?	A
žolnirja tam kje za gorami. ”Če pridete kaj v	hrib,	vam povem morda še katero zgodbo; ali dolgčas	A
človeku ne! Ti pa, če stojiš v dolini, glej v	hrib,	če stojiš na hribu, glej na goro, če stojiš	A
nocoj ... Po dolgi in strmi poti si stopil na	hrib,	lahko bi se oziral z veselim pogledom po svojem	A
zdaj očitna težka skrb. Črn in strašen je bil	hrib	od daleč -- od blizu strme pečine, da se je	A
KRČMAR ELIJA I Na	hrib	je stopil tujec.Črn plašč, do vratu zapet, mu	A
80 . / Sinoči sem videl, da je šla zarja za	hrib;	Bog nam bodi milosten in nas tolaži, dokler	A
proti pragu. Ko se je Potnikov že nameril v	hrib,	je še slišal globoko iz doline ciganov kričavi	A
in je debelo pljunil; nato pa se je napotil v	hrib.	Prelepa je bila noč in zvezde so žarko sijale	A
veja je udarila ob zid. Najmlajši je stopil na	hrib,	tam se je še ozrl v dolino in je zaukal.	A
plamenov, ki so omahovaje in plapolaje hiteli v	hrib,	zmerom višje.--	A
še dobro vzdramil iz strahu, pa je planil v	hrib	že prvi beli plamen in je obžaril okno. Takrat	A
ko se je vlekla ob rebri žalostna procesija v	hrib.	Do pasú upognjeni, roke na hrbtu uklenjene so	A
zdelo se mi je naravno. Stopal sem počasi v	hrib;	kakor na produ: sam črn prah.Na prvem nizkem	A
Na prvem nizkem holmu sem se ozrl; za mano	hrib;	pred mano, na vse strani, črno, mirno morje	A
počasi, neokretno, in zibalo se je proti meni, v	hrib.	Z istimi koraki, prav tako počasi, zmerom	A
se v tistem trenotku, ko se je bila vzpela na	hrib	in so me pozdravile njene oči. Prednji del telesa	A
ogromno telo se je zazibalo in valilo se je v	hrib	s čudno lahkoto, brez utrujenosti. Gospod	A
Še par minut. Zavil sem nekoliko višje v	hrib,	ker so bila tam tla skalovita in razkopana in	A
obzorje v megleno daljavo, kakor da bi stal	hrib	na obrežju globokega morja, segajočega v nedoglednost	A
zadnjih umazanih koč, mimo skednjev in kozolcev v	hrib.	Nato ji je prišel naproti in pozdravila sta se	A
trdne vere, ki se napoti z lahkimi koraki v	hrib,	in če ne vidi cilja nikjer. ”Dobro je, Hanca	A
in nista si pogledala v oči. Napotil se je v	hrib,	Hanca se je vračala v globel. Tih in plašen	A
neprijazne sence so se plazile iz globeli visoko v	hrib,	vračale so se od sivega neba po blatnih klancih	A
potisnil čelo k tlom. Za njima se je vzpenjala v	hrib	velika senca in na senci je bila njegova roka	A
nerazumljivi grozi ... Postala je in se je ozrla v	hrib.	Stopal je počasi navkreber, po blatnih, spolzkih	A
ovinkih, zavoj pod pazduho, globoko sključen. Ves	hrib	je bil že v senci, na oni strani pa se je svetilo	A
kakor žarki, z enim samim korakom se je vzpel na	hrib.	Tedaj je vztrepetala Hanca.	A
”Kod si hodila?“ ”Spremila sem Mateja v	hrib.	“ ”Lep par.	A
župniku. Nekaj ti povem, Hanca: Napodi ga čez	hrib,	da se mu bodo opletala okoli bokov dolga cepeta	A
svetilo zlato jabolko na stolpu. Kakor je bil	hrib	za njim in je stopal navzdol, v tisto gorko	A
iz vasi navzdol in na oni strani spet strmo v	hrib.	”Ali poznaš tisto pot, Hanca?	A
Kaj bi se ne vrnil rajši, da bi šla zdaj v	hrib,	tako počasi, roko v roki, ljubezen v srcu?Ti	A
gorami in počasi in leno so se plazile sence v	hrib.	Hanca je hitela, ali tudi njeni koraki so bili	A
bili njih koraki in kakor sence so se plazile v	hrib.	”Kod hodiš zdaj, dragi?	A
v dolini, kjer sije sonce. Brž se napravi v	hrib,	ne poslavljaj se dolgo od tega neprijaznega	A
dolgo od tega neprijaznega sonca! ... Samo še	hrib	je med nama, in ti hodiš počasi, ne mudi se	A
dalje ...“ . / . / stran 139 . / Dospela je na	hrib	prav ob istem času, kakor so dosegle sence strmi	A
Svetle poti so se križale po dolini, so se vile v	hrib,	toda vse poti so bile prazne, mrtve, nikjer	A
se je zmerom globlje v dolino, skril se je za	hrib.	”To ni bil on, tam ni njegova pot!“	A
vozu, v veseli družbi. Oziral se je spotoma na	hrib	in se je smejal; videl jo je morda celo, ko	A
vasjo je ugledal Hanco, ki je stopala počasi v	hrib.	V tistem hipu, ko se je zasvetilo tam njeno pisano	A
oči ...“ Premišljevala je in se je napotila v	hrib.	V prsih je ležal težák kamen in jo je tiščal	A
posuti poti v ravni črti preko globeli. Čez	hrib	je pihal močán veter, nebo se je oblačilo in	A
precej naj bi ga napodili, koder drži cesta čez	hrib,	tujca, ki nosi črno suknjo ... Neroden je bil	A
luči so se svetile od daleč. Stopala sta v	hrib,	Hanca se je spotikala ob kamenje. ”Varno	A
legla, zatisnila oči ... Počasi sta romala v	hrib.	Daleč za njima, izpod fare, se je oglasila hripava	A
je bilo, da misli nanjo in da se povrne. V	hrib	je šla časih in upala je na tihem, da se prikaže	A
Tako veselo mi je bilo pri srcu, ko sem šel čez	hrib.	Vse je bilo tiho, komaj da je dihalo v spanju	A
se vzdigale sence iz globeli, plazile so se v	hrib	in so pile večerno luč ... Tedaj je vzkipela	A
od one strani visoka senca; Mate je stopil na	hrib	in kakor nebeška glorija se je svetila za njim	A
krenila na levo, spet po klancu navzdol. Nizek	hrib,	poraščen s praprotjem in grmičevjem, je zakril	A
doline v dolino; en sam korak, pa je prestopila	hrib;	in če se je po nerodnem spoteknila obenj, se	A
so iskale mraka, tiho so izpod neba tonile za	hrib	- coprnice so se vračale s Kleka.Za njimi je	A
Z lahko nogo je romal nizdol in vkreber, v	hrib	iz doline, v dolino s hriba.Pridružil se mu	A
krčmi, ne na cesti, kadar se nagne sonce za	hrib.	Le časih se je prikazalo dvoje tihih senc, tesno	A
storilo pri srcu. Prišel je iz mesta, šel je v	hrib.	Od kostanjev je rosilo, rahlo se je zgenilo v	A
zavzdihnilo je v sanjah. Ko je stopil Kurent na	hrib,	se je ozrl. V belo jezero je bilo potopljeno	A
pač pa je milostno sprejelo veselo daritev. V	hrib	je šla procesija; od tam gori, iznad gozda,	A
Polno vrečo bridkosti je nesel romar na strmi	hrib,	da bi jo tam odložil; vzdihoval je in jokal	A
nova dežela. Daleč zadaj v sivi dež je utonil	hrib,	na obeh straneh pa so se vzdignili nizki holmi	A
mimogrede na travnik, na polje za travnikom in na	hrib	v daljavi, ji je presunilo srce čudno, do tiste	A
poten, da puhti od njega, vleče težek tovor v	hrib;	nazadnje postoji, koplje s prednjimi nogami	A
seboj in pusto grmičevje ob nji; ko stopi na	hrib,	vidi šele, kod je hodil in kam drži pot dalje	A
spečega pod tihim soncem, se je bočil goličav	hrib;	na vrhu je samevalo drevo, krivenčasta tepka	A
Ležal je in risal, dokler se ni sonce nagnilo za	hrib.	Ko je vstal ter si ogledal svoje delo, je občutil	A
samoti, stoji pristava, ki ji pravijo Mavsarjev	hrib.	Le zdaleč mi je še ta hrib v spominu, troje pajčolano	A
pravijo Mavsarjev hrib. Le zdaleč mi je še ta	hrib	v spominu, troje pajčolanov je pred njim.Najrazločne	A
razločnejši in vse resničnejši je oni Mavsarjev	hrib,	ki si ga je bilo samovoljno ustvarilo otroško	A
do današnjega dne? Velika noč in Mavsarjev	hrib!	In kaj se ne pogovarjaš spet nocoj, kakor nekdaj	A
Trojice. Mesto samo je zakrival očem temni	hrib	nad logom, občutilo pa ga je srce v ljubezni	A
zemlji. Ali, to ni Olimp - to je na desni nizek	hrib	s trdnjavo; na njem niso bogovi, to so le oljke	A
sem se napotil zgodaj iz mesta. Ko sem šel v	hrib,	so se megle razmeknile in raztopile, veselo	A
jaz sem gledal na pot, ki se je strmo vila v	hrib.	Kmalu je privriščala, privriskala in prismejala	A
uide voz izpred oči, po klancu, po dolini, za	hrib,	in strah ji je bil stisnil srce. Ruta se ji	A
še bolj strmi klanci nego na drugi strani.	Hrib	je bil poraščen z redkim bukovjem; gladkokožne	A
preko močvirja in se je vzpenjala potem strmo na	hrib;	in pomikala se je navzgor dolga vrsta, podobna	A
smejali, niso hoteli čakati nanjo ... Prišla je na	hrib,	tam je bila pot gladka in ravna in Francka je	A
bila precej visoko nad trgom, prilepljena na	hrib,	ob katerem se je vila železnica kakor železen	A
blato. Iz zaseke se je vzdignila pot strmo v	hrib.	Tega klanca nikoli nisem maral; še preplavljena	A
ki se od kozolca do kozolca položno vzpenja v	hrib	... Tam seješ kamen, pa žanješ zlato!“	A
večera; na delo je treba za jaslice. Vidva v	hrib	po mah; vidva režita in lepita pisane podobe	A
bi se na glas zasmejal: Romal je paglavec v	hrib	in ko je mukoma dospel do vrha, je iztegnil	A
klanec poln glasnih ljudi, procesija bi se vila v	hrib	proti Gradu; a hiše bi gledale zaspano s poluslepimi	A
vprašal, ne očesa, ne koraka. Po strmem klancu v	hrib,	tako zasopljen, koprneč, kakor k ljubici ...	A
ljudmi ogrnil v beraško haljo; pa je stopil na	hrib,	v travo je zdrknila halja in zableščal se je	A
se prej, ali v tem trenotku, ko je vzrastel	hrib	med nami in med ravnino, ki je bila naš pusti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani