V temnih obrisih stoje pred hišo pritlikave češplje; skozi njih šibke in ogoljene veje se rišejo tršasti hrasti velikani kakor mrki stražniki planine; za njimi se v neprodirni temi spaja Zeleboj s Kravanjo. Dočim že gluha noč ziblje zemljo in vleče od nekod tanke meglice, da pokrije z njimi hrib in plan, je na nebu še vse svetlo. Belkaste lise večernega sijaja se razlivajo po vsem nebosklonu, kakor bi zapad podajal vzhodu roko, in v bledi nebesni svetlobi so razstlani višnjevkasti oblaki, kakor otoki po dalmatinskem morju.