hišo (2.401-2.500)

ako se kdaj domov povrne, ali pa zgradi to	hišo	na planinah, katero bomo skoro videli. Brat	A
katero bomo skoro videli. Brat se je odločil za	hišo.	Melkijad prebiva v njej že tretje leto ...	A
stran 113 . / V Naš prihod v Melkijadovo	hišo.	Cvetličnjak. Pokažena večerja.	A
dušni položaj ves pravilen. Stali smo pred	hišo	dokaj časa v lepi noči.Večerno žarjavo smo sicer	A
Čez mnoga leta je prikašljal na Bistrico v	hišo,	kamor je prejšnja leta prihajal. Bil je zelo	A
Bohinju. Ko je mož to povedal, mi od daleč pokaže	hišo,	pri kateri je baje še danes tista volčja ječa	A
ura nastopila, v kateri ima priti voznik pred	hišo.	A hišni gospodar mi vljudno reče: ‚Voznik je	A
da sem se namenil ob tej obči zmedi zapustiti	hišo	in oditi k naročenemu vozniku.Na spodnjem koncu	A
s sanjavimi upi. Vstopil sem zopet v ljubo	hišo.	Blagi moj gospod je še živel, a oddal je lekarno	A
hrupa zasači ter dene pod ključ in da preišče	hišo,	kjer so bili po glasu ovadbe hranjeni zapiski	A
odpovedali voz, ki vas je tisti večer že čakal pred	hišo,	pripravili v vso nesrečo in muko triletnega	A
stran 199 . / Mlekojed je peljal nova gosta v	hišo,	ki je bila za vso našo družbo nedvomno pretesna	A
v preprostih boleznih kmetiške dece. Tam za	hišo	je velik vrt slehernih planinskih rož. Pokažite	A
uri.« Nato je pozval vso družbo, naj gremo za	hišo	vremenit.Tamkaj se pred nami razgrne grozen	A
zaporedoma. To so gospodu Melkijadu povedali, ko je	hišo	zahteval prav na starem pogorišču.Prinesel in	A
katero so v tleh našli, ko so kopali temelj za to	hišo.	Delavci so hoteli kar delo ostaviti; a vedno	A
tako strelo; toda Mlekojed je hotel imeti novo	hišo	nalašč na tem prostoru kljub vsem svarilom in	A
streho in te vlečejo nebno strelo nase in na	hišo.	« Vodnik se je vnovič čudil, kako moremo biti	A
jok od hiše, pospešimo korake in, ko stopimo v	hišo,	sedi vdova Meta pri Mlekojedovi postelji.Desno	A
življenja. Vodnika sta nesla Mlekojeda naravnost v	hišo,	kjer sta ga položila na posteljo poleg mrtvega	A
Ali ni to grozno? Nato sem se vrnila v	hišo,	poiskala v čumnati oljčni vejici in jih položila	A
porušilo drevo, ne vem. Primem otroka in ga nesem v	hišo,	v toči in burji.Tam ga kličem, tresem, mikam	A
božja volja!« Meta je urno odšla k mrličema v	hišo.	Mi drugi smo si pa ogledali poraženi macesen	A
oklenil, zaloputnil skrinjo s knjigami in odšel v	hišo.	Družina je izbirala pšenico za seme, oče je dremal	A
II. Pod	hišo	so se košatile hruške krhljavke in češnje hrustavke	A
ponavljal in niti ena misel mu ni ušla nazaj v	hišo,	k materi in očetu. Grapa se je vlekla in skozi	A
storil zvečer. Vleklo ga je, da bi bil stopil v	hišo	in ju poprosil odpuščanja. »Nak, še žandarjev	A
Jera je ob takih prilikah vselej stekla pod	hišo,	obstala pri studencu in se čez čas vrnila.	A
pozabi,« ga je prosila mati, ko se je selil. Pred	hišo	sta bila vprežena voliča in izpod strehe je	A
skrinjo in jo porinil na voz. »Pojdimo še malo v	hišo,	« je poprosil oče, ki so ga oblivale solze.	A
Bukve pod planino so pošumevale in rumenka pred	hišo	je že spuščala na tla ovelo listje. Voda v veži	A
kdo bo varoval kostanj in češnje pred tatovi,	hišo	pred cigani? »Lovrè, če bi ti pa kaj manjkalo	A
živina.« Držal jo je za roko in jo peljal v	hišo.	Prižgal je luč, odprl velik kovčeg, kakršnega	A
meni verjemi, brezverske knjige je prinesel v	hišo,	« se je razvnemala Poljanka, ki se ji je sin	A
čeprav se je Jeri trgalo srce, ko je zapuščala	hišo,	kjer ji je cvetela mladost in kjer je preživljala	A
v dolini in s konjema divjal v hrib. Pred	hišo	je konja kar spustil. »Lovriček!«	A
glas se mu je tresel. »Franca, Neža! Marš v	hišo!	« V listnjaku se ni nič zganilo.	A
»Nič, kaj je! V	hišo,	sem rekel!« Sam je šel v hišo in se usedel na	A
V hišo, sem rekel!« Sam je šel v	hišo	in se usedel na klop in strmel v tla. V žilah	A
»Vlačugi! Ko sta sramotili	hišo	in prevarali mene, da bodo s prstom kazali za	A
raztegnilo polglasno šepetanje, podobno molitvi. V	hišo	ni bilo nikogar, fantje so bili v gozdu, Katarina	A
hlastnila z rokami po sencah, ki so padale v	hišo.	Pred hišo je lajal pes in v hlevu se je oglašala	A
rokami po sencah, ki so padale v hišo. Pred	hišo	je lajal pes in v hlevu se je oglašala živina	A
vsaj eden bi bil pa lahko doma. Po klancu nad	hišo	so zameketale ovce in se v diru zakadile v hlev	A
oglasil zvonček. Upehan in prepoten je stopil v	hišo	duhovnik. Otroci so pokleknili in tudi oče se	A
hlapec rakev zabila, družina je ihtela pred	hišo,	Lovrač pa pripravljal ročne sani.Rakev so navezali	A
krčevito kriknila Milka. Oče je kot senca zginil v	hišo;	bil je ves pobit in strt. XIII.	A
ve, kje se je zamotil. Opravke ima in skrb za	hišo,	ni mu zameriti,« se je hlinila Marijanica.	A
utripala je in begala z obraza na obraz. Pred	hišo	je zalajal pes, ovce so zameketale v listnjaku	A
Oče bruha,« je kriknila Milka in pritekla v	hišo.	»Najbrž je kaj takega pil,« se je obregnila	A
njega. Zakrilil je z rokami in se pognal v	hišo.	»Morilci!	A
bila nabita, nisem gledal, varno sem stopical v	hišo	in kot pribit obstal. Ne vem, zakaj nisem streljal	A
najbrž s kopitom. Kako sva prišla v vežo, pred	hišo,	ne vem, vem le, da sem ga pred hišo zavihtel	A
vežo, pred hišo, ne vem, vem le, da sem ga pred	hišo	zavihtel in telebnil po strmini.Prisluhnil sem	A
Bojim se! Zjutraj sem šel v strahu pred	hišo,	našel sem puškino cev, kopito pa poleg skladovnice	A
doma, le Milka in Lovriček sta skladala pred	hišo	drva. »Milka, drva mi boš pripravila za večerjo	A
Je,« sta hkrati zinila. Zavil je naravnost v	hišo	in se v veži ustavil. »Drv sem privlekel; bilo	A
hitro pripravljena. Marijanica je skočila v	hišo.	»Kar malo počakaj, ti napišem, kaj boš vse kupila	A
»Tako mi je vroče,« je sedla na tnalo pred	hišo.	Pot jo je curkoma oblival.	A
duška omami. Marijanica je begala iz hleva v	hišo,	iz listnjaka v svisli. Lovrača ni mogla pogledati	A
zatekle, Katra se je dušila pred ognjiščem, pred	hišo	je tulil pes, v hlevu hrzal konj in utrinjal	A
njej. »Ubij me!« je vekala Katra in bežala v	hišo.	»Kar poberi se!« je hropel mogočnež in odkoracal	A
je s tako težkim srcem nastopil. »Stopiva v	hišo,	tu se tako slabo sliši.Jaz že, jaz, ker sem	A
je velel dekli in prijazno potiskal Bajžlja v	hišo.	Bajželj se ni mogel načuditi njegovi prijaznosti	A
Neža in hčerka Agata sta pleli na njivi pod	hišo.	Agata mlada in močna, Neža pa že počasna in	A
drl,« je namignila mati in stopila z možem v	hišo.	Skrbelo jo je, kako in kaj je, bila pa je tudi	A
se mi spravi, golazen, ki si onesrečil našo	hišo!	«Pa jo je Bogataj že ogovoril.	A
Čez devet tednov je Bogataj mogel že pred	hišo.	Posušilo ga je, da so ga delavci komaj spoznali	A
mencal in mencal ter bi bil rad vso kamro in	hišo	pospravil. »Denar in kaj cunj poberi!« se je	A
zavzdihnila, ovce so zameketale. Nihče si ni upal v	hišo,	vsaj za dolgo ne.Zdaj pa zdaj se je dvignila	A
Neža in Agata so čepeli visoko v hribu nad	hišo,	kamor bi voda ne mogla in bi tudi iz tal ne	A
kože premočeni. Dvakrat sta šla še z Agato v	hišo	ter prinesla drv in butar, da so se pri ognju	A
drevja in vsega, da je bila strojarnica pod	hišo	do slemena pokopana v tej gmoti. Ne strojev	A
ogoljufal, da je z denarjem zanesel pekel v	hišo,	da sta se zaradi njega oče in mati postarala	A
prilival olja njegovemu napuhu. »Še pametno ženo v	hišo	in imel boš raj!« mu je namigoval mojster.Ta	A
prilegel!« je Bajželj pretrgal molk in skočil v	hišo	po žganje. »Ne bom se branil.	A
ubita se je dvignila in se skoraj opotekla v	hišo.	»Težko je sedaj za denar!« je zamomljal Bogataj	A
premlado, da bi doumelo udarce, ki so doleteli	hišo.	»Veš, Bajželj, ne misli, da terjam iz hudobije	A
hité!« je menila Neža, ko je videla, da novo	hišo	z mlinom že pokrivajo. »Vidim!« je zašepetal	A
stene znotraj in zunaj ometane. »Stopimo v	hišo,	tu se še usesti ne moremo,« ju je povabil, njima	A
sopara, pomešana z duhom po apnu, je silila v	hišo.	Bogataj si ni nič drugega želel, kakor da bi	A
da se je Agata nehoté ozrla. Obkrožili sta	hišo	in se nato pognali proti grapi, kjer je zidal	A
utihnili, kot da so se ustrašili črnih prikazni nad	hišo.	Vran niso bili vajeni.	A
ki ga je oče podpisal in priklical pekel v	hišo.	Dom bi bil rešen!	A
Luč prižgi!« je rekel, ko je stopil v temačno	hišo.	»Ni potrebno!« je rekla Agata, da je Bajželj	A
dež rumenko pred hlevom in češnjo belico pred	hišo.	Potrkalo je tudi na okno in zazdelo se mu je	A
same lepe podobe, kako se bo z njo sončil pred	hišo	in kako bosta poslušala šumenje grape in vrtenje	A
zdelo, da bo on tisti, ki bo v Požvečajkarjevo	hišo	prinesel miru in se lahko pobahal, da je preprosil	A
iz hleva v senik, iz senika v vežo, iz veže v	hišo.	Čudna vročina jo je kuhala in zdaj pa zdaj se	A
svoji. . / . / stran 151 . / Ko je zavil za	hišo,	ga je Bajželj spremil prav do steze. Tedaj je	A
»Spet je obseden!« je šepnil delavec pred	hišo.	»Agata je res sirota!	A
skelelo in žgalo: Kaj, če je Tinetove krvi ‒. »V	hišo	se zgúbi!« je zarenčal, ko je hotela v hlev	A
to misel spet prevpil klic: »Kaj, če‒‒‒!« »V	hišo,	sem rekel!« je skoraj zatulil, da so se na žagi	A
ni nič odgovoril, molčé je stopil za Agato v	hišo.	Agata se je kar tresla in meglilo se ji je pred	A
Preveč se je gnala!« je zajecljala in odšla v	hišo,	da bi čimprej videla Agato in ji pomagala.	A
se je izmuznil ven ter taval po dvorišču, v	hišo	si tisti večer ni več upal. 18.	A
shujšala, a je bila še zmerom lepa. Odšel je v	hišo	in prinesel žganja.»Potrebni sta!« je zamomljal	A
prenočiti!« se je trdo poslovil in se odmajal v	hišo.	Ni se spravil spat, ampak se je nerodno obiral	A
vlak, kdaj je zavila v grapo in kdaj stopila v	hišo,	kjer je ležal Bogataj. »Kaj je?« je tiho zastokal	A
/ Kozomolca že dolgo ni bilo v Bogatajevo	hišo.	Že zaradi Agate se je je ogibal, ker je slutil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani