gor (201-300)

To bo boljše, zaženem se v hrib, zaženem se	gor,	in vzpel se je po strmini s svojimi dolgimi	A
dolgo hodi, hudiča, tu bi morala biti koča.	Gor	grede eno uro, to je videl na koči.Kaj zdaj	A
mizi, da se vse strese in se premakne, glave	gor,	kaj se dogaja.Starčeve roke so z okroglimi,	A
položene na votlo leseno površino, potem pa planile	gor,	k lasem, h glavi, in silovito treščile dol.	A
grejo ustne v lahen nasmeh, vem, vem, in pogleda	gor,	žalostnootožno, vem, vem. Špranja se malce poveča	A
Stoli zaropotajo, in ko Pavel Vatovic pogleda	gor,	naprej, starca ni več, izginil kafra. Pobere	A
mehke dlačice, da gre z roko čisto noter in	gor,	da potem v dlani čuti mehko živalco.Potem sliši	A
na čelo. Spodnjo ustnico potisne ven in pihne	gor,	z glavo napravi čudno kretnjo, trzljaj, da se	A
nenavadnim trzljajem, s smrtnim krčem, sune glavo	gor,	se mu vsa množica plamenečih las po točno določenih	A
natakarska prinesla iz kuhinje dolg nož. Roke	gor,	je zapovedal tisti, ki ga je držal za boke kakor	A
oko hoče videti, kaj se skriva za njimi, drsi	gor	in dol, napada in se zopet umika. Zid je	A
temni možak, v senci ob drevesu, stal in gledal	gor	proti oknom, naravnost v okno trudnega popotnika	A
LAMPAŠ NOSI, stal je kot prikovan v tla in gledal	gor.	Bila je dolga in trudna noč.	A
ulice in roke so mu samogibno segale h glavi,	gor,	k lasem.Prijel se je za vroče sence, stisnil	A
ljudje vznemirjeni, vsem je prihajal iz želodca	gor	isti nori občutek.Zdaj brusijo orožje, je rekel	A
pločevinasta živalca. Oči mu grejo naprej in	gor,	po zidu tipajo, čez, tja na pročelje kaznilniškega	A
eno roko, z drugo knjige, potem pomakne knjige	gor,	pod pazduho, trdno stisne, da čuti, kako se	A
- ne gre, buška se iz goltanca spet pomakne	gor,	in zdaj je koža napeta na drugi strani.Kako	A
popustilo, da se zdaj spet čisto mlahav vrača	gor,	med luči, v vrveče mesto.Na okrogli Glavni trg	A
vlaknastim tkivom, se palec zapiči in pritisne,	gor	in dol se pomikajo in z mirnim, zaupljivim zadovoljstvom	A
svojih posebnih zakonitostih; komolec gre čisto	gor,	v zrak, v prazen prostor, dlan pa seže za rob	A
belo teko, ko gre čisto nalahno in previdno	gor,	da bela roka, položena, mirna, bela, položena	A
žival, ki diha, da se njeno sopenje sliši sem	gor	skozi krvave zastore, vidi težko počivajočo	A
grmovje, skeleča bolečina na licu. Roka gre	gor,	k obrazu, kri.Kri, reče, zdaj še kri na vročem	A
pridružujejo ritmu spodaj v dlaneh, iz žepov silijo in	gor,	v ritmu hitrejše hoje se premikajo, v komolcih	A
kost zareže ostra bolečina, telo gre počasi	gor,	druga roka pa še zmeraj ždi tam na drugi strani	A
nočeh, in se z ostro bolečo kretnjo premakne	gor,	črna težka slutnja žge v ljudeh.Oster sunek	A
pod njimi in pogledi so zatavali najprej tja	gor,	lačno so se prilepili k lesketanju zasneženih	A
prisluhnila, tudi človeški stok. In prav tja	gor,	po lesenih stopnicah, je vodila temna rdeča	A
vratovi pred cerkvijo ga je bila zvlekla sem	gor,	da bi ga obvarovala, da bi mu vrnila iztekajoče	A
Tja? pokazal je proti dolini. Ali	gor?	je pokazal v hrib.Nobenega glasu ni bilo več	A
tkanino spalne srajce, ki ji je zlezla čisto	gor	in se oprijemlje beder, tkanino si potegne čez	A
obema rokama oprime ponujene desnice in se vzpne	gor.	Hip zatem je slišati treskanje vrat, ki jih angleški	A
Nekaj hladnega je začutil na čelu in ko je segel	gor,	so se tudi tukaj pod prsti sprijeli kosmi mokre	A
svinjo redil, jo zaklal. Pred križem ob cesti	gor	in dol hodil.Z zvonovi zvonil.	A
zakonitosti. Skozi tiste mokre štrene je pogledala	gor	in Johanu Otu naravnost v oči.Žrlo mu je v zenice	A
premikajoče se tišine, da je segel z rokami	gor	h glavi, k lasem in zaril prste vanje. Zadaj	A
znana roka potrepljala po rami. Pogledal je	gor	in tam pod stropom, v temi, je bilo koščeno	A
da mu je vrisk šel po vsem telesu, po hrbtu	gor	in v možgane, trajal je in se višal v tonih	A
Imeli so podatke. Ko so ga prvič peljali	gor,	je med izpraševalci in sodniki in drugimi možmi	A
dejanja! Konec tako ali tako pride, izjava	gor	ali dol, še ena formalnost več.In potlej?	A
kraja sam odločil. Ko so ga spet pripeljali	gor,	je bilo že odločeno.On je samo pristal.	A
vrati, ki pijejo in pri njih pozno v noč luč	gor,	ki iščejo stikov z novimi ustanovniki, ki napisom	A
mu že s prstom kazali pot na drugi svet, ne	gor,	ne k zvezdam sinjim; dol, v zemljo, ki jo je	A
in brezvoljno pomikal pod njim. Ko je prišel	gor,	je bilo že temno.Za tistimi črnimi odprtinami	A
počutil v navzočnosti čudnega možaka. Zaveza	gor	ali dol, ampak zunaj na konju je srebro in je	A
Zasukal se je in naglo stopil proti krčmi. Šel je	gor	in se vrgel na posteljo.Naši? si je rekel.	A
začel ruvati brado in z živčnimi koraki hoditi	gor	in dol po sobi.Znenada se je zdrznil: je zdaj	A
pač pretiravali. V taki množici čarovnic ena	gor	ali dol.Ali veš, da so jih v kneževini Neisse	A
Johan Ot se je nasmehnil njegovi domislici. Ena	gor	ali dol?Ali si kreten ali pa so ti tako nagnali	A
nagnali strah v rit, da še pisniti ne upaš. Ena	gor	ali dol? Krčmar in njegova žena sta motovilila	A
pa je pomignil pisarju in vsi trije so odšli	gor.	Prav kratek čas je minil, in pisar se je vrnil	A
belega platna in usnja in ko se je spet vrnil	gor,	se je njegovo premoženje kar spodobno povečalo	A
drhtljivih rokah, ki so spustile papir in segle	gor,	k njej, k njenemu vratu, k tisti hrustančasti	A
včerajšnje požrtije. Njegov korak je votlo odmeval	gor	in dol po stopnicah in Johan Ot je prav zbegano	A
hotel zase iztržiti, če drugega ne. Kupčija	gor	ali dol, toda življenje v škofijskem dvorcu	A
ki zdaj razbija pohištvo v svoji sobi in hodi	gor	in dol v onemoglem besu.Toda, ko je stvar dodobra	A
Postava se je nervozno premikala in se ozirala	gor.	-	A
trenutek obmirovale. Potem so sunkovito segle	gor,	gor, k Baltazarjevim redkim lasem na temenu	A
trenutek obmirovale. Potem so sunkovito segle gor,	gor,	k Baltazarjevim redkim lasem na temenu in tam	A
na oglu vznemirila. Postava je pogledovala	gor	in se potem sunkovito zasukala. Izginila.	A
Nekaj jim kliče in se smeje. Le pridite	gor.	Z nesramnimi gibi.	A
to druščino z velikanskimi obrazi, ki zrejo	gor,	kot kakšne velike ploskve so obrnjeni gor z	A
zrejo gor, kot kakšne velike ploskve so obrnjeni	gor	z razvlečenimi nosovi in čudno razpotegnjenimi	A
Eden poleg drugega. Lezejo	gor,	prislanjajo lestve.Oblegajo.	A
Tam nekje bo vzšlo sonce. Zlezel je	gor	in sedel, da bi si oddahnil.Izgubil se je med	A
Ne bo lahko. Zlezel je	gor	in se dodobra ogledal.Gmajna se je razšla.	A
hladna senca segla v tisto mirno ploskev in	gor,	v nebo.Nekaj luči je videl spodaj in potegnilo	A
nad njegovo glavo nekaj zašumelo. Pogledal je	gor	in za hip je videl bradat moški obraz, ki se	A
Zdaj me iz te vlage in tega železja peljejo	gor,	med tiste ljudi, ki se ukvarjajo s slikami in	A
zvezdogledje ni zapustilo. Ponoči je gledal	gor	in nekaj govoril, neke nerazumljive obrazce	A
pomlad. Hitele so domov, v ustja rek, naprej,	gor,	med planine, kjer pastirji na zelenih planjavah	A
v nasladi in pohoti spačen obraz. Sunil je	gor,	da je topo počilo in se je kosmata teža zvalila	A
splazila na ladjo in mahala z rokami drugim:	gor,	prazno je.Tistega so prijeli in dobro so ga	A
Plaval je za ladjo. Potegnili so ga	gor	in povedal je, da jih inkvizicija obtožuje čarovništva	A
Spočetka ni zmogel. Spet so ga potegnili	gor.	Med galebe.	A
zvezde, takrat, ko je najhuje, tja med zvezde in	gor	v nebo, da te potlej sploh ni več na tej galeji	A
ogenj v telesu. Vodene oči so dolgo gledale	gor	v žareče oko, kroglo vrh njega.Samo zenice so	A
Galjotu se je dvignilo vse, kar je imel v telesu,	gor	proti grlu in glavi je šlo.Da bi izbruhnil samega	A
iskali, premetavali, zverinili so po ladji	gor	in dol, trgali deske, lomili pohištvo, razmetavali	A
treščili skozi vrata na ulico. Dva sta mu ukazala:	gor.	Peljala sta ga po stopnicah in zapahnila vrata	A
Spodaj naju bodo iskali, je rekel Johan Ot,	gor	morava. Ko sta začofotala po blatni cesti	A
je vlekel za seboj in skozi gozd. Naravnost	gor	po ozki poti med trnjem se je odpravil.Tu je	A
prejšnjo noč skušala prekoračiti. Zavlekla sta se	gor,	nazaj proti svojemu previsu in omaro nad njim	A
- Ne bova šla	gor,	je rekel Ot.Tam bova gagnila od lakote in žeje	A
Lahko bo sodeloval. Tudi sam se je pognal	gor	in sedel za njegov hrbet.Tovorno sedlo je bilo	A
da bi pograbil za šop slame in se potegnil	gor.	Vrata in okna so bila zabita.	A
spodnjem koncu ulice. Videl je roke, ki so segale	gor.	Nekdo ga je pograbil.	A
zapuščena je kot psica... ki bo zatulila tja	gor	v zvezdno nebo, in res zatuli, zavije, Jezus	A
In zvezda, zvezda, proti kateri se vzpne, tja	gor,	visoko, da so ostali pastirci naenkrat daleč	A
vetra, . / . / stran 154 . / ki prinaša sem	gor	hrum množice od pristanišča.Spodaj se ne izkrcava	A
deželo in čez njene kamnite hiše v notranjost,	gor,	v alpske doline in nad ravnice severa.Pravili	A
bila v nebesih, pred desetimi leti je odšla tja	gor	skupaj z mnogimi, ki jih je v krajih okrog Svetega	A
zmeraj samski nečak barona Windischa paradiral	gor	in dol po Dobravi v svoji beli uniformi in s	A
pognali Pruse v Severno morje ali nekam daleč	gor	v Rusijo.Vojnih veščin se je naučil v vojaški	A
preden je bil zrak čist, smrdelo po turškem mesu	gor	do Prage in dol to Trsta.Če je tako, je rekel	A
je je nekoliko bal, sklenil je, da bo šel tja	gor	k Svetemu Roku, kjer počiva njegova Neža, njegova	A
onim in tem svetom, med nebesi in zemljo. Ja,	gor	na pokopališče bo šel, naj njegova pokojna Neža	A
cerkvi na hribu in pokopališču ob njej, gledal je	gor	proti zvoniku in proseče proti nebesom, da bi	A
mu je priletela na glavo. In ko je pogledal	gor,	proti zvoniku, proti britofu, kjer je ležala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani